Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev, s katero je toženi stranki naložilo ponovno odločanje o delovni uspešnosti tožnika za sporno leto. Sodno varstvo za tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti tožnikovo delovno uspešnost, ni predvideno. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je v tem sporu zahteval, da mu tožena stranka omogoči odnašanje pošte med delovnim časom, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure, in da mu zagotovi pravico do odmora v trajanju 30 minut. Stališče sodišča, da tožnik za tožbo v tem delu nima sodnega varstva, ni pravilno. Po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Če tožena stranka tožniku ni zagotovila dela v pogodbeno dogovorjenem delovnem času in pravice do odmora med delovnim časom, predstavlja to kršitev tožnikovih pravic iz delovnega razmerja.

Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika. Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: - delno spremeni tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka sodbe v odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo, tako da se znesek 3.500,00 EUR zviša na 5.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne; - spremeni III. točka izreka sodbe, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 471,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015 dalje do plačila; - razveljavi drugi odstavek IV. točke izreka sodbe in se zavrže tožba z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna izdelati novo oceno delovne uspešnosti tožeče stranke za leto 2014 ter - razveljavita V. in VI. točka izreka izpodbijanega dela sklepa in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2015 dalje do plačila, v preostalem, tj. za plačilo zamudnih obresti od zneska 3.500,00 EUR pred 8. 5. 2015 in odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za obdobje od septembra 2014 do avgusta 2015 obračuna tožniku bruto 103,19 EUR za posamezni mesec ter mu izplača ustrezni neto znesek z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, s sklepom pa je zavrglo tožbo z zahtevkom za obračun in plačilo akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost od navedenih bruto zneskov (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku izplača odškodnino v višini 471,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Razveljavilo je oceno delovne uspešnosti tožnika za leto 2014 z dne 5. 3. 2015 in toženi stranki naložilo, da za navedeno leto izdela novo oceno delovne uspešnosti (IV. točka izreka). S sklepom je zavrglo tudi tožbo z zahtevkoma, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti odnašanje pošte med delovnim časom tožnika, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure, in da mu je dolžna zagotavljati pravico do odmora v trajanju 30 minut (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 136,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper tretji odstavek I. točke izreka sodbe ter V. in VI. točko izreka sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik nima sodnega varstva za del tožbe, s katerim zahteva naj se mu omogoči odnašanje pošte med delovnim časom in zagotovi pravico do odmora. Meni, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, torej tudi o pravicah do odmora in do efektivnega delovnega časa. Tožnik je pri toženi stranki zahteval odpravo kršitev navedenih pravic dne 30. 3. 2015, vendar ju tožena stranka v predpisanem roku ni odpravila. Stališče sodišča, da tožena stranka za zahtevek za priznanje navedenih pravic nima sodnega varstva, je v nasprotju s 5. členom ZDSS-1. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic v znesku 2.500,00 EUR. Pri tožniku se je zaradi ravnanj nadrejene razvila prilagoditvena motnja, nastale so tudi motnje telesnega počutja. Meni, da sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo vseh, sicer pravilno povzetih ugotovitev sodne izvedenke. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnik ni utrpel razžalitve dobrega imena v smislu zmanjšanja njegove vrednosti v družbi. Tožnik je bil dlje časa izpostavljen pritiskom nadrejene ter poniževalnemu in nespoštljivemu odnosu, s čimer je prišlo do resnega posega v duševno integriteto. V tem delu so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je trpinčenje trajalo več kot eno leto, bi moralo sodišče ob upoštevanju sodne prakse prisoditi višjo odškodnino. Izpodbija odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo oziroma njen ugodilni del se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnikovo psihično stanje ni bilo takšno, kot ga je skušal prikazati v tem sporu, saj je zdravniško pomoč poiskal šele v decembru 2014. Če bi bilo tožnikovo psihično stanje res takšno, kot ga zatrjuje, ne bi zmogel naprej brez zdravniške pomoči. Previsoka je tudi odškodnina zaradi strahu, saj tožnik ni utrpel t. i. primarnega strahu. Tožena stranka se ne strinja z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter kršitve osebnostnih pravic. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odmerilo dva zneska, saj gre pri obeh postavkah za kršitev osebnostnih pravic. Ker sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno je sodišče prisodilo tožniku znesek 471,66 EUR za stroške zastopanja pooblaščenke na razgovoru pri toženi stranki. Ta strošek ni bil potreben za spor o plačilu odškodnine, zato ga tožena stranka ni dolžna povrniti. Tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do plačila stimulacije. Do variabilnega dela plače bi bil upravičen le, če bi izkazal uspešnost na delovnem mestu, pri čemer bi bila višina odvisna od poslovnih uspehov. Odločitev sodišča, ki je toženi stranki naložilo, da za leto 2014 izdela novo oceno delovne uspešnosti, je neutemeljena in ni izvršljiva, zlasti ker tožnik zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni več zaposlen pri toženi stranki. Izpodbija odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K sklepu:

7. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče ni imelo pravne podlage za odločitev, s katero je toženi stranki naložilo ponovno odločanje o delovni uspešnosti tožnika za leto 2014. Sodno varstvo za tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti tožnikovo delovno uspešnost, ni predvideno. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pazi na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče drugi odstavek IV. točke izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. Tožnik je v tem sporu zahteval, da mu tožena stranka omogoči odnašanje pošte med delovnim časom, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure, in da mu zagotovi pravico do odmora v trajanju 30 minut. Stališče sodišča, da tožnik za tožbo v tem delu nima sodnega varstva, ni pravilno. Po b) točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) delovno sodišče v individualnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Če tožena stranka tožniku ni zagotovila dela v pogodbeno dogovorjenem delovnem času in pravice do odmora med delovnim časom, predstavlja to kršitev tožnikovih pravic iz delovnega razmerja, ki ju je tožnik uveljavljal v zahtevi za odpravo kršitev z dne 30. 3. 2015. Zato je spor, s katerim se uveljavlja takšna kršitev, individualni delovni spor.

9. Ker je sodišče prve stopnje s sklepom v tem delu tožbo zavrglo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 18. členom ZPP in 5. členom ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sklepa v V. točki izreka in posledično v VI. točki izreka (odločitev o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki bo kot stvarno pristojno moralo odločiti o tem delu tožbe.

K sodbi:

10. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

11. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo nepremoženjske škode v skupni višini 6.000,00 EUR, in sicer 700,00 EUR za nevšečnosti med zdravljenjem, 300,00 EUR za strah, 2.500,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je sicer dosodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo za vse postavke posebej tako, da je tožniku prisodilo 300 EUR odškodnine za strah, 700,00 EUR za nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, čeprav se v primeru posega v osebnostno pravico delavca praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost. Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 127/2018 in tam predstavljeno sodno prakso). Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.

12. Obravnavani primer ni takšen. Strogo razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v obravnavanem primeru v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic trpinčenja, ki so po ugotovitvah sodne izvedenke nastajale pri tožniku. Šele skupna obravnava vseh vidikov posameznikove prizadetosti daje pravo sliko o posledicah nedovoljenega posega v posameznikovo dostojanstvo in s tem ustrezno podlago za prisojo pravičnega zadoščenja. Zato bi moralo sodišče za vso nepremoženjsko škodo, ki izvira iz tega naslova, določiti enotno odškodnino zaradi kršitve osebnostne pravice (četudi jih je tožnik materialnopravno ločeno opredelil). Vanjo je vključeno celotno oškodovančevo trpljenje, ki je povezano s trpinčenjem, torej vse duševne in telesne oziroma psihosomatske posledice protipravnega posega v oškodovančevo duševno celovitost. Pri odmeri enotne odškodnine se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera, ki vplivajo na naravo, težo in trajanje oškodovančevega trpljenja.

13. Sodišče je pri tožniku ugotovilo, da je bil izpostavljen trpinčenju vodje poslovalnice več kot eno leto, zaradi česar se je pri tožniku razvila simptomatika prilagoditvene motnje oziroma porušenega duševnega ravnovesja (zvišana raven tesnobe, motnje razpoloženja v smeri depresivnosti, nespečnost, stalna zaskrbljenost, občutje negotovosti in nezaupanja, pomanjkanje volje in energije ter spremenjena predstava o svoji vrednosti). Pri tožniku so se razvile tudi motnje telesnega počutja kot posledica stalne napetosti in visoke anksioznosti (bolečine v trebuhu, slabosti, bruhanje, prebavne motnje in glavoboli). Tožnik je v obdobju od marca 2014 do konca prve polovice leta 2015 trpel zelo intenzivne duševne bolečine v smislu izgube občutka lastne vrednosti oziroma samospoštovanja, ki so se šele po marcu 2015 začele zmanjševati. Tožnik se je sprva zdravil sam, v decembru 2014 pa mu je bil zaradi poglobljene in utirjene stresne obremenjenosti predpisan anksiolitik ter kasneje antidepresivno zdravilo. Za tožnika, ki ima sicer naravna in ustrezno odmerjena pričakovanja po priznanju in si zna zanj prizadevati na ustrezen, dejaven in učinkovit način, so bile duševne bolečine zelo intenzivne, moteče in omejujoče. Pri njem sta še vedno prisotna negotovost in občutek nezaupanja. Ob dogodkih, ki ga spomnijo na ravnanja nadrejene, se tesnoba poviša, postane napet in nezbran.

14. V 8. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je posebej uzakonjena pravica do nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pri čemer je izrecno izpostavljeno, da se mora pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru poleg kršitve prepovedi trpinčenja tudi za prepovedano diskriminacijo na podlagi starševstva. V pravnomočni vmesni sodbi je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka premestitev oziroma vrnitev iz A. poslovalnice v poslovalnico v B. pogojevala s tem, da se tožnik odreče uveljavljanju pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva, s čimer ga je postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, kar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja posredno diskriminacijo. Takšno presojo dodatno potrjuje ugotovitev, da je bilo tožniku kljub izrecni drugačni in argumentirani prošnji po izteku polnega delovnega časa odrejeno oddajanje pošiljk na pošto in dano navodilo nadrejene, naj to počne skupaj z otrokom po odhodu z vrtca, če ne gre drugače. Ob upoštevanju navedenih okoliščin konkretnega primera je denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.500,00 EUR prenizko; pravična enotna denarna odškodnina za protipraven poseg v tožnikovo duševno integriteto v tej zadevi upoštevaje tudi odvračilno funkcijo tovrstne odškodnine znaša 5.000,00 EUR.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka sodbe, tako da mu je namesto prisojenega zneska denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo 3.500,00 EUR prisodilo 5.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo.

16. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnik ni upravičen do stimulacije. Ne gre za stimulativni oziroma variabilni del plače, temveč za škodo tožnika, ki mu je nastala v tej višini. Upoštevajoč odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite ukinitve stimulacije, delavcu pripada plača v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo samovoljne ukinitve stimulacije (169. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Tožniku je bila po vrnitvi v poslovalnico v B. ukinjena stimulacija in je ni prejemal vse do takrat, ko je C.C. prenehala z vodenjem te poslovalnice. Sodišče je že v pravnomočni vmesni sodbi ugotovilo, da je stimulacija vezana na poslovne učinke, vendar tožena stranka ni izkazala slabšega poslovanja oziroma slabšega tožnikovega dela v tem obdobju niti da je bilo tožnikovo delo prej in kasneje obsežnejše in kvalitetnejše. Kot protipravno je zato štelo tudi ukinitev stimulacije, čemur tožena stranka zaradi prekluzivnega učinka vmesne sodbe ne more več uspešno ugovarjati.

17. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo stroške predhodnega postopka – obravnavanja zahtevka za odpravo kršitev pred pravnimi osebami (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015). Predmet spora je denarna (odškodninska) terjatev zaradi trpinčenja, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato strošek zastopanja tožnika na razgovoru 15. 4. 2015 v zvezi s prijavo trpinčenja ni potreben strošek postopka po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo v III. točki izreka spremenilo, tako da je zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode v znesku 471,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.