Jedro

Kadar prostorski izvedbeni akt določa, da je dolžan investitor pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele, če je odmik objekta, ki naj bi se gradil, manjši od 4 m, to pomeni, da v takem primeru brez soglasja lastnika sosednje parcele investitorju ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Soglasje za gradnjo objekta bližje parcelni meji od predpisane, mora biti dano v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in ne prej, saj ga je mogoče vsak čas preklicati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi A.A. in B.B. in odpravil odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 6. 7. 2005, s katero je bila tožnikoma dovoljena sprememba namembnosti počitniške hiše v stanovanjsko hišo in legalizacija zgrajenega prizidka, vse na zemljišču s parc. št. ... k.o. B. pod tam navedenimi pogoji. Toženec je svojo odločitev oprl na določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1-UPB1) in na določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorske planske celote 1/3, 1/4, 1/6, 1/7 in 1/8 - južno od Grosuplja (v nadaljevanju PUP). V obrazložiti odločbe med drugim navaja, da je bilo v tej zadevi enkrat že odločeno, vendar je toženec prvotno gradbeno dovoljenje zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja odpravil. Organ prve stopnje je zato v zadevi ponovno odločil in tožnikoma dovolil spremembo namembnosti objekta in legalizacijo spornega prizidka. Ker je bilo na podlagi projekta z označbo PGD št. ... iz oktobra 2003, ki ga je izdelal A.A.A. d.o.o. iz Ljubljane, že izdano gradbeno dovoljenje z dne 22. 12. 2003, ki je bilo v pritožbenem postopku odpravljeno, po mnenju toženca novo gradbeno dovoljenje ne bi smelo biti ponovno izdano na podlagi istega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (dalje PGD), v katerem je bila spremenjena le vsebina, ki se nanaša na spremembo zazidalne situacije, na velikost prizidka in njegov odmik od parcelne meje. Če se je v ponovnem postopku štelo za potrebno spreminjati zazidalno situacijo konkretnega prizidka, bi morala biti v tem delu izdelana tudi sprememba PGD, vključno z označbo projekta (datumom izdelave in številko) in obrazložitvijo, zakaj so bile njegove spremembe glede na prvotno stanje sploh potrebne. Ta sprememba bi morala po mnenju toženca temeljiti na podatkih z ogleda na kraju samem, ki pa v spornem primeru niti ni bil opravljen. Tako v obravnavani zadevi ni jasno oziroma ni izkazano, kakšen prizidek dejansko stoji na parceli posega in ali je ta prizidek res takšen, kot ga dovoljuje novo gradbeno dovoljenje z dne 6. 7. 2005 (dimenzije 8,58 x 4,20 m + 2,78 x 1,90 m in z odmikom 3,50 - 4 m od meje s parcelo št. ... k.o. B., ki je v lasti soseda). Dejstvo namreč je, da se podatki v spisih in v obeh predloženih projektih predvsem glede odmika prizidka bistveno razlikujejo. Pomembno pri tem pa je, da se legalizacija spornega prizidka lahko izvede le po zatečenem stanju, torej po stanju prizidka v času izdaje gradbenega in ob upoštevanju pogojev prostorskega izvedbenega akta. To pa pomeni, da bo treba v ponovnem postopku presoditi, ali obstoječi odmik ustreza pogojem iz prostorskega izvedbenega akta ali ne. Če je odmik manjši od 4 m, kot to določa PUP v 20. členu, bo treba mejaša A.A. in B.B. ponovno pozvati, da podata soglasje k legalizaciji prizidka, saj soglasja z dne 29. 11. 1998, ki se nahaja med listinami v zadevi, ni šteti za soglasje k sporni gradnji, ker iz njega ni razvidno, h kakšnemu stanju prizidka v času odločanja sta dala soglasje. Toženec še pripominja, da v primeru, če se bo v postopku izkazalo, da je sporna tudi medposestna meja, bo treba postopek prekiniti in počakati, da o poteku medposestne meje odloči pristojni organ, saj je ureditev medposestne meje tudi v interesu investitorjev. Ker je toženec ugotovil, da je dejansko stanje v bistveni točki ugotovljeno pomanjkljivo (odmik spornega prizidka od parcelne meje s sosedi), je pritožbi ugodil, odločbo organa prve stopnje odpravil in mu zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje.

Tožnika se z odločitvijo toženca ne strinjata. V tožbi med drugim navajata, da iz spornega gradbenega dovoljenja izhaja, da je izvedeni prizidek k hiši na parc. št. ..., k.o. B. dovoljen v tlorisnih dimenzijah 8,58 x 4,20 m in 2,78 x 1,90 m in v odmiku 3,50 - 4 m od meje s parc št. ..., k.o. B., v lasti sosedov, medtem ko je bila v odpravljenem dovoljenju gradnja prizidka dovoljena v tlorisnih dimenzijah 8,58 x 6,98 m in v odmiku 1,80 m - 3,65 m od parcelne meje sosedov. Tožnika poudarjata, da pri spornem prizidku k stanovanjski hiši, za katerega se daje gradbeno dovoljenje za legalizacijo, ne gre za drugačnost prizidka, temveč gre za opis tega prizidka v prvem primeru glede na kvadraturo kot skupen tloris in v drugem primeru kot razgibani tloris. V prvem primeru je prizidek v tlorisni velikosti 8,58 m x 6,98 m in v površini 59,88 m2 pri razgibanemu tlorisu pa je prizidek velik 8,58 x 4,20 m in 2,78 x 1,90 m in v površini 41, 31 m2. Opis prizidka je razviden iz PGD. Toženec po mnenju tožnikov tudi povsem napačno razlaga oba projekta in poskuša prikazati, da naj bi se v tekstualnem in grafičnem delu oba projekta bistveno razlikovala v podatkih o velikosti izvedenega prizidka in o njegovem odmiku od parcelne meje z zemljiščem stranskih udeležencev. V gradbenem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je medposestna meja med parc. ... in parc. ... k.o. B. na podlagi odločb pristojnega geodetskega organa z dne 23. 7. 2004 in 14. 10. 2004 dokončno urejena. Prav tako je iz predloženih listin mogoče ugotoviti, da je prizidek zgrajen v aprilu leta 1997, kar izhaja iz fotografije in listin, in je zaradi odločb, ki so sledile, ostal nespremenjen in obstaja v takem obsegu še danes. V kolikor pa bi toženec vpogledal v predložene listine, bi se lahko prepričal, da stanje ni tako, kot ga navaja v obrazložitvi odločbe. Prvostopni organ je tudi pojasnil, da je v odpravljenem gradbenem dovoljenju določil odmik na podlagi opravljenega ogleda z dne 19. 12. 2003, kar pomeni, da je takrat prišlo do napake, saj se je odmik prizidka meril od navidezne črte med vidnimi mejniki in ta odmik je upravni organ tudi povzel v odpravljenem gradbenem dovoljenju. Pri ponovnem odločanju pa je organ prve stopnje upošteval odmik, ki izhaja iz PGD in je bil podlaga za izdajo odločbe, ki je sporna v tem postopku. Tožnika tudi ne soglašata s stališčem toženca, da je glede na obstoječo listinsko dokumentacijo treba ponovno pridobivati soglasja glede odmika, saj iz predloženega soglasja jasno izhaja, da je soglasje mejašev z dne 29. 11. 1998 že dano k obstoječemu prizidku, ki je zgrajen v odmiku 3,50 - 4,00 m od katastrske meje s parc. št. ..., k.o. B. Sicer pa tožnika menita, da stranska udeleženca po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku ne moreta vplivati na odločitev o dovolitvi legalizacije z ugovori, ki izražajo njun dejanski interes. Pritožnikoma se v tem primeru ne dela nobena škoda. Toženec napačno ugotavlja, da je prišlo v času vodenja gradbenega postopka med tožnikoma in stranskima udeležencema do spora o poteku posestne meje med parcelama št. ... in št. ... k.o. B., kar naj bi prvostopenjski organ vodilo k prekinitvi postopka. Kako je toženec prišel do takega zaključka, tožnikoma ni jasno. Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeti stranki v tem postopku B.B. in A.A., v odgovoru na tožbo med drugim navajata, da bi investitorja morala v skladu z določbo 20. člena PUP pridobiti njuno soglasje k lokacijski dokumentaciji, ki pa ga nista pridobila. Prizadeti stranki sta sicer dne 29. 11. 1998 dali soglasje k gradnji, vendar na stanje, na podlagi katerega je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, v katerem je bilo navedeno, da bo objekt oddaljen 3,5 - 4 m od njunega zemljišča. Da sta se velikost objekta in s tem tudi odmik od meje po letu 1998 spremenila, potrjuje tudi izjava tožnika na ustni obravnavi dne 12. 12. 2003, ko navaja, da je investicijo opravil na podlagi soglasja z dne 29. 11. 1998, torej kasneje. Tožnika menita, da njuno soglasje ni več veljavno, ker sta soglašala le s stanjem, ki je obstajalo na dan 29. 11. 1998, danes pa naj bi bilo dejansko stanje glede odmika objekta od parcelne meje povsem drugačno. Smiselno predlagata, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo prereka vse ugovore tožnikov, zlasti pa poudarja, da dejansko stanje v obravnavanem primeru glede spornega prizidka nedvomno ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, predvsem ni bil nesporno ugotovljen in izkazan odmik spornega prizidka od posestne meje stranskih udeležencev. Navaja, da tudi že dano soglasje pred izdajo prvotnega gradbenega dovoljenja ne zadošča za ta postopek, ker iz njega ni razvidno k kakšnemu prizidku (po velikosti) je bilo dano soglasje glede na določbo 20. člena PUP. Toženec še navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor toženca na tožbo je bil poslan tožnikoma v vednost. Tožba ni utemeljena.

Kdaj in ob kakšnih pogojih upravni organ za gradbene zadeve izda investitorju dovoljenje za gradnjo, je določeno v ZGO-1-UPB1 (Uradni list RS, št. 102/04 - prečiščeno besedilo). Ta določa, da pristojni organ (24. člen ZGO-1-UPB1) investitorju na njegovo zahtevo izda gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta ali izvedbo drugih del potem, ko ugotovi, da so bile k zahtevi za izdajo upravnega dovoljenja priložene priloge in dokazila iz 54. člena ZGO-1-UPB1 ob dodatnem pogoju, da nameravana gradnja ne nasprotuje pogojem iz izvedbenega prostorskega akta. Pred izdajo upravnega dovoljenja investitorju je upravni organ dolžan preveriti tudi, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih za izdajo upravnega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1-UPB1. Navedeno torej pomeni, da mora upravni organ pred izdajo dovoljenja za gradnjo poleg pogojev, ki jih določa ZGO-1-UPB1, upoštevati tudi urbanistične predpise, torej predpise, ki urejajo pogoje gradnje na določenem območju, kot so namen, lega, funkcija, velikost in oblikovanje objektov ter morebitne prostorske ukrepe. Tak predpis je prostorski izvedbeni akt, v spornem primeru je to PUP (Uradni list RS, št. 15/98, 52/02 in 6/03; 78/03), ki se v obravnavanem primeru ob pogojih iz 173. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02; v nadaljevanju ZUreP-1) še vedno uporablja.

Po proučitvi tožbe in izpodbijane odločbe tudi sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku na prvi stopnji kljub ponovnemu odločanju, dejansko stanje v bistveni točki ni bilo popolno ugotovljeno in izkazano. Pomanjkljivost se nanaša predvsem glede odgovora na vprašanje, ali so bili za sporno legalizacijo prizidka izpolnjeni tudi pogoji, ki jih določa PUP. Eden izmed teh pogojev je določen v 20. členu PUP in določa, da se brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča sme izdelati lokacijska dokumentacija, kolikor odmik objekta od sosednjega zemljišča znaša vsaj 4 m. Ker pa je lokacijska dokumentacija podlaga za umestitev objekta v prostor (55. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor), pa pogoj iz 20. člena PUP pomeni, da je dolžan investitor pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele že pred izdelavo lokacijske dokumentacije, če je odmik objekta, ki se gradi, kar velja tudi za legalizacijo, manjši od 4 m. V obravnavanem primeru ni sporno, da predmetni prizidek od parcelne meje zemljišča, ki je v lasti prizadetih strank, ni v celotni dolžni odmaknjen 4 m, temveč je odmik po navedbah tožnikov v tožbi od 3,5 - 4 m. To pa posledično že pomeni, da za legalizacijo prizidka tožnika potrebujeta soglasje prizadetih strank. Ker pa že dano soglasje z dne 29. 11. 1998 tudi po presoji sodišča ne zadošča, je bil že to zadosten razlog za odpravo odločbe organa prve stopnje. Kar zadeva soglasje za gradnjo objekta bližje parcelni meji od predpisane, je treba tožnikoma pojasniti, da tudi iz obstoječe upravno sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 308/2004-3 z dne 15. 2. 2007) v podobnih primerih izhaja, da mora biti tako soglasje dano v postopku za izdajo upravnega dovoljenja in ne prej, saj ga je mogoče vsak čas preklicati.

Sodišče še ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi tudi sicer ni bilo ugotovljeno kot nesporno, poleg odmika prizidka od sosednje posestne meje tudi ne njegova velikost, kar pravilno ugotavlja že toženec. V primeru, kadar se med strankami izkaže, da so dokazi, v obravnavanem primeru je to PGD, za katero izmed strank sporni, je treba resnično stanje stvari ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, v spornem primeru npr. z ogledom na kraju samem. Sodišče soglaša z ugotovitvijo toženca, da je v PGD, ki je bil podlaga za izdajo prvotnega gradbenega gradbenega dovoljenja, odmik prizidka od sosednjega zemljišča naveden v širini od 1,80 do 3,65 m, medtem ko je v PGD, ki je bil podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je predmet tega postopka, odmik naveden v širini od 3,50 do 4 m. Pomembno ob tem pa je, da je za konkretno odločitev pomemben odmik v času odločanja na prvi stopnji, saj se legalizira le tisto, kar obstaja v času izdaje odločbe. Sodišče le še pripominja, da bo v primeru, če je v zadevi sporna medposetna meja, treba pred ponovno odločitvijo razčistiti tudi to vprašanje v skladu z določbami 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Seveda pa bo moral ustrezne postopke sprožiti tisti izmed udeležence ki v postopku zatrjuje, da je meja med zemljiščem posega in sosednjo parcelo sporna.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnika v tem upravnem sporu nista mogla uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.