Jedro

Obstoja procesnih predpostavk za sodno varstvo pravic ni mogoče ugotavljati neodvisno od pravne ureditve upravnega postopka, ki se po določbi 7. člena ZPIZ uporablja v predhodnem postopku pri zavodu. Če zavod ni odločal o vlogi zavarovanca tako, kot mu nalaga ZUP in se je tožnik znašel v zamudi, je to zamudo pripisati v krivdo toženi stranki. V posledici njenega ravnanja je bila tožeča stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja svoje tožbe.

Izrek

1. Revizija zoper sklepa o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe opr. št. Ps 958/98-21 z dne 12.7.2002, v zvezi s Psp 257/2002-2) se zavrže. 2. Reviziji zoper sklep o zavrženju tožbe se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v tem delu in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Ps 958/98-18 z dne 22.5.2002 razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba tožnika z dne 16.9.1997 izročena temu sodišču po poteku roka za njeno vložitev, zato jo je zavrglo kot prepozno. S sklepom pa je zavrglo tudi predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, naslovljene zoper okrožno sodnico I. Sodišče druge stopnje je oba sklepa potrdilo potem, ko je pritožbi tožnika zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je po določbah zakona o splošnem upravnem postopku dolžan organ, ki prejme nepravilno naslovljeno vlogo, to odstopiti pristojnemu organu oziroma sodišču, za dan vročitve pa se šteje dan, ko je bila priporočena pisna vloga oddana po pošti. Če je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 16.9.1997 štela za tožbo, bi jo morala takoj odstopiti v pristojno poslovanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki bi jo tako prejelo pred iztekom roka. Ko je sodišče zahtevalo od tožene stranke, da tožnik odpravi pomanjkljivosti svoje vloge in je to tudi storil, pa je potrebovalo štiri leta za izdajo sklepa, s katerim je tožbo (neutemeljeno) zavrglo. Neutemeljeno pa je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in dovoli izdajo začasne odredbe, sklep o zavrženju tožbe pa razveljavi.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sklep o začasni odredbi ni dovoljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) določa v 1. odstavku 14. člena, da se v postopku pred temi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

Zato je dovoljenost revizije presojati tako v okviru določbe 384. člena ZPP kot tudi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - ZIZ). Po 1. odstavku 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa se postopek pravnomočno ne konča. Da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda, ima delovno in socialno sodišče v 1. odstavku 19. člena ZDSS pooblastilo, da lahko med postopkom izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku. To zakonsko določilo napotuje na uporabo postopka, ki ga ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju. Ta zakon v 10. členu določa, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija (prvi odstavek). Ta določba velja tudi za postopek za izdajo začasne odredbe po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih, saj s tem zakonom dovoljenost revizije v zvezi z začasnimi odredbami ni drugače urejena. Splošna omejitev pravice do revizije, ki izhaja iz 1. odstavka 10. člena ZIZ namreč velja za vse postopke.

Ker revizija tožeče stranke zoper sklep opr. št. Ps 958/98-21 ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (374. člen v zvezi s 384. členom ZPP).

Revizija zoper sklep o zavrženju tožbe je utemeljena.

Sodišči sta se pri svoji odločitvi, da se tožba tožnika kot prepozna zavrže, oprli na določbo 112. člena ZPP. Ta v prvem odstavku določa, da se v primeru, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Ker je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odstopil - sicer pravočasno - vlogo tožnika sodišču šele dne 3.2.1998, torej po izteku 30 dnevnega roka (ki je potekel 16.10.1997), jo je moralo skladno s 7. odstavkom 112. člena v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavreči. Po presoji sodišča se vložitev tožbe pri upravnem organu ne more šteti za vložitev tožbe pri pristojnem sodišču. Tožba mora biti vložena le pri pristojnem sodišču, kamor mora tudi pravočasno prispeti (obrazložitev prvostopenjskega sodišča v 3. odstavku na strani 2). Ker je dokončna odločba tožene stranke vsebovala izčrpen pravni pouk, vložitve tožbe pri zavodu ni mogoče pripisati nevednosti tožnika. Zato po zaključkih sodišča ni izpolnjena zakonita predpostavka iz 6. odstavka 112. člena, da je bila njegova tožba vložena pravočasno.

Takšna presoja obeh sodišč bi bila sicer pravilna, če bi tožena stranka ravnala skladno določbam Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 - ZUP) in bi tožnikovo vlogo - ki je bila popolna in razumljiva tako kot se je glasila - obravnavalo kot ponovno zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Če pa je štela, da gre za tožbo (kot je zapisala v odstopni izjavi sodišču - list. št. 1), bi morala ravnati skladno določilu 4. odstavka 65. člena ZUP in jo brez odlašanja poslati pristojnemu sodišču in to sporočiti tožniku. Tožena stranka pa je šele dne 3.2.1998 odstopila vlogo tožnika, ki jo je brez predhodno izvedenega postopka po 67. členu ZUP štela za tožbo, v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Tudi sodišče ni obravnavalo tožnikove vloge tako kot se je glasila, niti ni ravnalo po določbi 108. člena ZPP, če jo je štelo za nerazumljivo oziroma nepopolno, da bi se lahko obravnavala. Da jo je štelo kot pomanjkljivo, je razvidno iz dopisa toženi stranki z dne 2.7.1998, od katere je zahtevalo, da postopa po 1. odstavku 67. člena ZUP. Na poziv Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za odpravo pomanjkljivosti je tožnik dne 18.7.1998 svojo prvotno vlogo opredelil za tožbo.

Obstoja procesnih predpostavk za sodno varstvo pravic ni mogoče ugotavljati neodvisno od pravne ureditve upravnega postopka, ki se po določbi 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ) uporablja v predhodnem postopku pri zavodu. Po 1. odstavku 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden rok izteče (enako določbo vsebuje tudi 1. odstavek 112. člena ZPP). V 6. odstavku 68. člena je vsebovana izjema, po kateri se šteje za pravočasno (tudi v materialnopravnem pogledu) sicer pravočasno vložena pomanjkljiva, vendar v danem roku popravljena vloga. Po tej določbi ZUP je torej tožnikovo tožbo šteti za pravočasno, kar sta sicer ugotovili obe sodišči. Zavrgli sta jo zato, ker sta (zmotno) presodili, da za njeno meritorno obravnavo ni izpolnjena predpostavka iz 6. odstavka 112. člena ZPP, saj vložitve tožbe pri nepristojnem organu (to je zavodu) ni pripisati nevednosti tožnika.

Ob ugotovitvi pravočasnosti tožbe, ki je bila sicer vložena pri nepristojnem organu, tožnika zaradi navedenih ravnanj tako tožene stranke kot tudi prvostopenjskega sodišča, ne morejo zadeti posledice zamude roka za njeno vložitev. Če bi tožena stranka ravnala, kot je bilo uvodoma povedano, po pravilih ZUP-a, prav tako pa tudi sodišče po svojem procesnem zakonu, ki bi namesto dopisa toženi stranki (list. št. 3) odločilo o vlogi tožnika tako, kot se je glasila, bi bila odločitev, ki je predmet revizije procesnopravno pravilna.

Ob ugotovitvi postopkovnih kršitev pristojnih organov (tako zavodovih kot tudi sodišča) pa ni mogoče pritrditi presoji obeh sodišč, da je razlagati ravnanje tožnika, ki je bilo skladno z zahtevami istih organov, v njegovo škodo. Tožniku je bila z izpodbijano odločitvijo, sprejeto na podlagi zmotne uporabe določila 6. odstavka 112. člena ZPP, kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije, saj mu je bilo odvzeto pravno sredstvo, do katerega je imel pravico in ga je tudi uveljavljal. Revizijsko sodišče iz navedenih razlogov zaključuje, da je bila z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila tožba tožniku zavržena kot prepozna, kršena njegova ustavna pravica do poštenega sodnega varstva njegovih pravic, ki jih varuje vrsta ustavnih določb, predvsem pa 22. in 23. člen ustave. Ustava v 23. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Tožniku je bila z izpodbijanim sklepom v nasprotju z zakonom, odvzeta pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče. Tožnik se je znašel v zamudi, vendar ne po svoji krivdi, ampak po krivdi tožene stranke, ki ni odločala o njegovi vlogi z dne 16.9.1997 tako kot ji nalaga Zakon o splošnem upravnem postopku. Zato je izpodbijani sklep napačen. Temelji na zmotni razlagi 6. odstavka 112. člena ZPP, zaradi česar je bila tožeča stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja svoje tožbe.

Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 6. odstavkom 112. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sklenilo, kot je razvidno iz izreka (1. odstavek 379. člena ZPP).