Jedro

Ker tožnik ni imel opravičila za svojo odsotnost in se na delo ni vrnil, je sodišče pravilno odločilo, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, za vrnitev nazaj na delo in denarne zahtevke za plačilo plač v času, ko tožnik ni delal. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičenih odsotnosti z dela dne 22.12.2000, sklep o tem pa je bil izdan 27.4.2001. Ugovor zoper tak sklep je tožena stranka zavrnila, dokončni sklep pa je bil tožniku vročen potem, ko je že vložil tožbo. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik do 16.12.2000 na bolniškem staležu, potem pa se pri delodajalcu ni javil in se na delo ni vrnil. Ker mu ni bilo odrejeno čakanje na delo, je bila njegova odsotnost neupravičena. Postopek ugotavljanja neupravičene odsotnosti ne zahteva zaslišanja delavca niti posebne obravnave, na kateri bi se izvajali dokazi, uvedba (postopka) in odločitev pa tudi ne zastarata.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ter pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Tožniku je delovno razmerje zakonito prenehalo po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi tožena stranka lahko prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ugotovila le takoj po nastanku tega razloga, ne pa šele 27.4.2001. Ker tega ni storila je pravico do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja iz tega razloga izgubila. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, če taka pravica delodajalca ne bi zastarala. Tožnik je imel do 17.4.2001 sklenjeno obvezno zavarovanje za socialno varnost, s prenehanjem delovnega razmerja na dan 22. 12. 2000 pa je to pravico izgubil za nazaj. Čeprav je bil izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj uporabljen kot dokaz, sodbi sodišča prve in druge stopnje o tem nimata nikakršnih razlogov, zato se v tem delu ne moreta preizkusiti. Delo pri toženi stranki je bilo sezonsko in odvisno od vremenskih pogojev, zato je bil tožnik v mesecih od decembra 2000 do marca 2001 upravičeno doma. Tožena stranka zaradi manjših potreb dela v zimskem času, delavcem ni izdajala pisnih sklepov o odreditvi čakanja na delo doma, ampak je imela delovni čas prerazporejen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je dne 18. 4. 2002 vložil še dopolnitev revizije, v kateri kot nov razlog za nezakonitost izpodbijane sodbe navaja stečaj tožene stranke, zaradi česar bi moral biti postopek prekinjen. Pravnomočna sodba je bila pooblaščenki tožnika vročena 14.3.2002. Vloga - vložena bodisi kot samostojna revizija ali pa kot dopolnitev že vložene revizije - vložena po izteku 30 dnevnega roka je prepozna (prvi odstavek 367. člena ZPP) in jo revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Tožnik z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o nekem dejstvu, ugotovljenem v dokaznem postopku, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar je ta kršitev podana le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva v tem sporu pa so le tista, ki se nanašajo na neupravičeno odsotnost z dela, ne pa dejstva o tem, do kdaj je bil tožnik še obvezno zdravstveno zavarovan.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni imel ne pisnega sklepa in ne ustne odredbe za čakanje na delo doma. Sodišče tudi ni ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo dela ali da bi bil delovni čas zaradi sezonske narave dela razporejen tako, da bi tožnik od decembra do marca lahko ostal doma. Ugotovilo pa je, da se tožnik po zaključku bolniškega staleža (16.12.2000) na delo ni več javil. Po določbi 3. točke drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/98 in nasl. - ZTPDR) delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja, če je neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma. ZDR (1990) v 5. in 6. točki 100. člena določi le različen trenutek prenehanja delovnega razmerja iz tega razloga glede na to, ali se delavec do dokončne odločitve še vrne na delo ali ne. Ker tožnik ni imel opravičila za svojo odsotnost in se na delo ni vrnil, je sodišče pravilno odločilo, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR (1990).

Tožnik tudi po prejemu prvostopnega sklepa delodajalca na delo ni prišel, zato je tudi dokončni sklep dejansko le ugotovitev, da tožnika ni več na delo in posledice, ki iz takega ravnanja tožnika izhaja. Zakon ne predpisuje nobenega roka za odločitev delodajalca, še posebej ne prekluzivnega roka, katerega prekoračitev bi pomenila izgubo možnosti ugotavljanja tega razloga prenehanja delovnega razmerja.

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).