Jedro

Tožnik za relevantno obdobje od leta 1996 do 2001 ni uspel izkazati pogoja dejanskega življenja v RS. Ne v postopku zaslišane priče, ne predložena dokazila, niti trditev, da so tožnikovi svojci v RS pridobivali informacije o možnosti vrnitve, ne izkazujejo, da se je tožnik v relevantnem obdobju poskušal vrniti v državo in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem, niti tožnik teh ravnanj ne zatrjuje v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje, kot prvostopenjski upravni organ, je zavrnila prošnjo A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjih nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je pojasnil, da se je za prosilca že vodil postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na isti pravni podlagi, na podlagi vloge z dne 6. 12. 2010, o katerem je bilo odločeno z odločbo UE Velenje, št. 214-2594/2010 z dne 30. 5. 2011. Ker je bila nova vloga vložena na isti pravni podlagi, je upravni organ 11. 10. 2011 stranko pozval, naj v novem postopku predloži dokazila, da se je dejansko stanje po izdaji pravnomočne odločbe spremenilo, oziroma predloži nova dejstva in dokaze, s katerimi prosilec pred izdajo prej navedene zavrnilne odločbe ni razpolagal. Dne 14. 11. 2011 je stranka predlagala zaslišanje treh prič in predložila dokazila za svoje navedbe, zato je upravni organ o vlogi ponovno vsebinsko odločal. 2. Prvostopenjski organ se je skliceval na določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Ugotovil je, da je imel prosilec na območju UE Velenje prijavljeno stalno prebivališče od 11. 1. 1983 dalje, vse do 26. 2. 1992. Tega dne mu je prenehala prijava stalnega prebivališča v RS, ker so zanj, v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) začele veljati določbe tega zakona, saj do 25. 12. 1991 ni zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Do 23. 12. 1990 je imela stranka prijavljeno stalno prebivališče v Šoštanju, kjer je do tega datuma tudi živela. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je prosilec Slovenijo zapustil sredi oktobra 1991, kar izhaja iz njegove izjave dane na zapisnik na Veleposlaništvu RS v Sarajevu, dne 25. 2. 2011. To dejstvo so potrdile tudi v postopku zaslišane priče pri prvostopenjskem upravnem organu. Na podlagi navedenega je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je strankino dejansko življenje v RS na dan 23. 12. 1990 z gotovostjo dokazano, kot tudi dejansko življenje v RS vse do oktobra 1991, ko je Slovenijo zapustil. 3. Ker odsotnost stranke iz RS traja od leta 1991, mora stranka dokazati za prvo petletno obdobje odsotnosti, do leta 1996, da gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki so našteti v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD in ki ne pomenijo prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da so podani razlogi iz 2. alinee tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. Na delov v tujino je stranko namreč poslala strankina delodajalka A., v Slovenijo pa se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Glede na vse navedene podatke je prvostopenjski upravni ugotovil, da je bil prosilec na podlagi 4. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD opravičeno odsoten iz Slovenije, ker se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ, čeprav je to poskušal. Ta ugotovitev pomeni, da je za obdobje prvih pet let odsotnosti, vse do oktobra 1996, izpolnjen pogoj dejanskega življenja prosilca v RS.

4. Skladno s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, pa je tudi nadaljnja odsotnost iz RS, torej odsotnost po prvih petih letih lahko dopustna, če so izkazani poskusi vrnitve v RS. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se vsi poskusi vrnitve, ki jih je stranka dokazovala v postopku, nanašajo samo na prvih pet let odsotnosti iz RS, ni pa prosilec predložil dokazov, ki bi utemeljevali ali dokazovali poskuse vrnitve v RS v nadaljnjem obdobju petih let, od leta 1996 do 2001. Upravni organ je zaprosil za podatke Ministrstvo za zunanje zadeve RS, ki pa podatka, da bi prosilec od leta 1998 naprej zaprosil za vstop v RS ne vodi. Za posredovanje podatkov je bila naprošena tudi centralna služba Zavoda RS za zaposlovanje v Ljubljani in sicer o tem, ali je prosilec v obdobju od leta 1996 do 2001, vložil vlogo za izdajo delovnega dovoljenja v RS. V evidencah zavoda ni zabeležen, torej upravni organ v postopku ne razpolaga z nobenim dokazom, da bi se prosilec v Slovenijo poskušal vrniti v obdobju 1996 do 2001. Na podlagi navedenega je upravni organ zaključil, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, da prosilec od 23. 12. 1990 dalje dejansko živi v Sloveniji.

5. Prvostopenjski organ se je opredelil tudi do predložene listine-zahtevka za registracijo razseljenih/pobeglih oseb z dne 9. 2. 2005 ter potrdila Vlade Republike Srbske, Ministrstva za begunce in razseljene osebe odsek Prijodor z dne 8. 12. 2012. Pojasnil je, da to potrdilo dokazuje prosilčev status begunca v Bosni in Hercegovini in ne dokazuje, da se je v Slovenijo želel vrniti. V postopku je prvostopenjski organ upošteval tudi sklep Okrožnega sodišča v Celju, št. Kpr 141/92 z dne 12. 5. 1997. Upošteval je tudi izjave strankinega sina in bivše žene, da se je prosilec v Slovenijo želel vrniti, vendar za to trditev ni bilo predloženo nobeno dokazilo. Opredelil se je tudi do pomena izraza dejansko življenje v RS in ne glede na to, da sta prosilčev polnoletni sin in prosilčeva bivša žena dejansko živela in živita v RS, to še ne pomeni, da ima prosilec v RS središče svojih življenjskih interesov. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima prosilec v Bosni in Hercegovini odprto samostojno dejavnost „....“, kar kaže na to, da je središče njegovih življenjskih interesov v Bosni in Hercegovini in ne v Sloveniji. Upravni organ je tako ugotovil, da prosilec za obdobje 1996 do 2001 ni dokazal, da so bili razlogi za njegovo dolgotrajno odsotnost iz RS izven njegove sfere, ampak je poudaril, da je prosilčevo življenje v Republiki Bosni in Hercegovini rezultat njegove svobodne odločitve.

6. Pred izdajo odločbe je bilo prosilcu skladno z 9. členom ZUP dana možnost seznaniti se z ugotovitvami. Prosilec je 29. 4. 2013 podal pisne pripombe na ugotovitve upravnega organa, v katerih je pojasnil, zakaj se v RS v obdobju od leta 1997 do 2002, ni mogel vrniti. Teh dodatnih razlogov upravni organ ni mogel upoštevati, saj jih je že obravnaval in se do njih že opredelil. 7. Prosilčevi pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Tožnik odločitvi obeh upravnih organov oporeka in navaja, da je dokazal, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Je izbrisana oseba, ki se v Slovenijo ni mogla vrniti iz zakonsko opravičljivih razlogov. Izkazal je tudi ravnanja, ki kažejo na poskuse vrnitve v Slovenijo in željo, da tu dejansko živi. Upravni organ bi moral upoštevati težave tožnika v zvezi z urejanjem statusa v BIH, kjer je bil prisiljen ostati. Potrebno bi bilo upoštevati, da do leta 2005, ko mu je bilo podeljeno državljanstvo BIH, ni imel potnega lista in s tem tudi ne osnovnega pogoja za vrnitev v Slovenijo. Tožnikova bivša žena in sin sta se od leta 1997 do 2002 večkrat obrnila na pomoč na upravno enoto, vendar nista dobila uporabnih informacij. V zvezi s to trditvijo (nemožnost pridobitve veljavne potne listine) se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS, sodbo št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013. Meni, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za ugoditev prošnji, pri čemer se sklicuje na primarno krivico - nezakoniti zbris, s katerim je izgubil svoj dotedanji zakoniti status. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča na podlagi katere je bil sprejet ZUSDDD, vendar nekateri te možnosti, da bi si uredili svoj status kako drugače, tako kot tožnik, niso imeli. Iz navedenega razloga je nepravilno, da se od takih oseb zahteva predložitev dokazov za poskuse vračanja v točno določenem časovnem obdobju nadaljnjih 5 let, po prvotni odsotnosti 5 let. Za takšno prakso, ki je arbitrarna in nima zakonske osnove zatrjuje, da je neustavna. Predvsem je v nasprotju z določbo 2. člena Ustave, predvsem pogojem načela pravne varnosti. Tožnik zato meni, da naslovni organ izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja in poskusov vračanja ne bi smel zahtevati. Pogoj je tudi v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, po katerem imajo vse žrtve kršitev ustavnih pravic, pravico do odprave posledic kršitve svojih pravic. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da na izvedeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS ugodi, podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je tožena stranka, tudi po presoji sodišča, na podlagi določil ZUSDDD utemeljeno zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu(v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12. Tožena stranka je izpodbijano odločitev oprla na določbo spremenjenega 1. člena ZUSDDD, ki je na podlagi ZUSDDD-B začel veljati 24. 7. 2010. Po navedeni določbi se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije sta opredeljena v 1.č členu istega zakona. Po navedenem določilu dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov določenih v 3. odstavku 1.č člena, med katerimi je naveden tudi odhod osebe iz RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan Bosne in Hercegovine, niti ni sporna ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bila v skladu z določbo 4. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD upravičena tudi tožnikova odsotnost iz države v obdobju od leta 1991 do leta 1996. Sporna v obravnavani zadevi pa je odločitev upravnega organa, ki temelji na določbi četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, da tožnik ni izkazal, da se je v obdobju nadaljnjih 5 let, od leta 1996 do 2001, poskušal vrniti v RS.

14. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik za relevantno obdobje od leta 1996 do 2001, ni uspel izkazati pogoja dejanskega življenja v RS. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom, enako kot tožena stranka ugotavlja, da ne v postopku zaslišane priče, ne predložena dokazila, niti trditev, da so tožnikovi svojci v RS pridobivali informacije o možnosti vrnitve, ne izkazujejo, da se je tožnik v relevantnem obdobju poskušal vrniti v RS in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem, niti tožnik teh ravnanj ne zatrjuje v tožbi. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik potni list države Bosne in Hercegovine imel možnost dobiti šele leta 2005, kot to zatrjuje v tožbi (iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo izhaja, da ga je dobil šele leta 2010), saj tožnik z dokazili, s katerimi bi lahko izkazoval poskuse vrnitve v RS, ni bil omejen na možnost vstopa v državo samo na podlagi potne listine. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka dolžna uporabiti določbo četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD in tožnikovo vlogo z dne 3. 10. 2012 zavrniti. Glede na navedeno (odsotnost kakršnih koli dokazil), sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišče RS, št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013, katere odločitev temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot obravnavana zadeva.

15. Ker je v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.