Jedro

Gre za inštitut identičnega dejanskega stanja, njegov namen je varovati zaupanje v odločitev kazenskega sodišča tako, da je pravdnemu sodišču onemogočeno, da bi po pravnomočnosti obsodilne kazenske sodbe v sicer dovoljeni pravdi ugotovilo, da kaznivega dejanja ni bilo ali da je njegova kvalifikacija drugačna.

Tako je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso pravno relevantni toženčevi ugovori o tem, da ne gre za protipravno ravnanje, da ne gre za povzročitev škode in tožnikovo stvar in da ni presojalo, ker so pravno nepomembne toženčeve trditve o tem, da je v času storitve dejanja K d.o.o. (toženčev delodajalec) imela služnostno pravico, s katero je bil tožnik seznanjen in ki mu je onemogočala postavitev sporne stene.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 20.396,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2018 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (točka 1 izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.669,52 EUR za čas od 29. 7. 2011 do 7. 6. 2018, od zneska 353,40 EUR za čas od 29. 6. 2011 do 7. 6. 2018, od zneska 111,78 EUR za čas od 30. 6. 2011 do 7. 6. 2018 in od zneska 11.262,70 EUR za čas od 24. 6. 2011 do 7. 6. 2018 (točka 2 izreka). O stroških pravdnega postopka pa je odločilo tako, da mora toženec povrniti tožniku 3.119,64 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe tožencu dalje do plačila (točka 3 izreka).

2. Tožnik je s pritožbo delno izpodbijal odločitev pod točko 2 izreka z uveljavljanjem pritožbenega razloga napačna ugotovitev dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu spremeni in prisodi tožniku še zakonske zamudne obresti od zneska 20.396,70 EUR za čas od 16. 2. 2016 do 8. 6. 2018. Navajal je, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik od toženca pred vložitvijo tožbe ni zahteval plačila odškodnine in da bi naj toženec prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe. Skladno z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz sodb Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 13007/2012 z dne 16. 2. 2016, sodbe Višjega sodišča v Celju II Kp 13007/2012 z dne 16. 8. 2016 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 13007/2012 z dne 14. 9. 2017 in tožnikove pritožbe z dne 29. 10. 2019 ter ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 9. 10. 2019 izhaja, da je tožnik v kazenskem postopku zoper toženca priglasil premoženjskopravni zahtevek in že v kazenskem postopku uveljavljal povrnitev odškodnine 39.717,23 EUR. Gre za adhezijski postopek, to je kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek, za katerega veljajo določbe civilnega procesnega prava in določbe obligacijskega prava. Priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pomeni zahtevo po plačilu odškodnine in sprožitev postopka, katerega namen je zahtevati plačilo odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z listinami v spisu in ugotovitvami sodišča prve stopnje v sklepu P 391/2018 z dne 9. 10. 2019. Toženec je najkasneje z izdajo kazenske sodbe sodišča prve stopnje bil seznanjen s tožnikovo zahtevo po povračilu s kaznivim dejanjem povzročene škode. Tožniku bi sodišče prve stopnje moralo priznati zakonske zamudne obresti najmanj od izdaje kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, to je od 16. 2. 2016 dalje.

3. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje pod točko 1. izreka in glede odločitve o stroških postopka pod točko 3. izreka sodbe prve stopnje. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal ugoditev pritožbi ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteval je povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navajal je, da se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS iz sklepa Up-146/02 z dne 12. 10. 2004, da je z vidika vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo bistveno, da ima obdolženec možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev. V kazenskem postopku, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, dejanski sklop ugotovitev, ki je privedel do odločitve civilnih sodišč P 77/2011 in P 673/2016, ni bil obravnavan. Pravdno sodišče lahko drugače rešuje vprašanja, ki jih je kazensko sodišče sicer obravnavalo, vendar za odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca niso bila relevantna. Toženec vztraja, da so v tej odškodninski pravdi kot predhodna dejanska in pravna vprašanja relevantna tista, ki v kazenskem postopku, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, niso bila obravnavana. To so: - da je toženčev delodajalec v razmerju do tožnika imel v času odstranitve lesene montažne stene služnostno pravico za potrebe gospodujočih nepremičnin v njegovi lasti uporabo obstoječega hodnika v G., kot tudi služnostno pravico uporabe vhoda iz opisanega hodnika, - da se je pravnomočno ugotovljena služnostna pravica neposredno nanašala na uporabo obstoječega vhoda iz hodnika, ki se nahaja v stekleni pregradni steni, - da je bila navedena služnost pridobljena izvirno s priposestvovanjem, ki je bilo dokončano že v letu 2005, torej je služnost nastala šest let pred dogodkom, ki je predmet odškodninskega zahtevka, služnost je stvarna pravica, ki učinkuje proti vsakomur, vključno z lastnikom, sodba civilnega sodišča, s katero se ugotovi obstoj služnosti, je zato deklaratornega pomena, bistveno je, da je toženčev delodajalec v času obravnavanega dogodka razpolagal s stvarnimi pravicami, ki so omejevale lastninska upravičenja tožnika na način, da so v stvarnopravnem pomenu onemogočale, da bi tožnik postavil sporno leseno steno, ki je bila potemtakem upravičeno odstranjena, - da je bil tožnik pravnomočno obsojen na odstranitev zidov z vrati, ki sta bila postavljena po odstranitvi predmetne lesene stene na identični lokaciji, - da je bila sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 13007/2012 vročena toženčevemu zagovorniku 29. 8. 2016, kar pomeni, da v času odločanja z navedeno sodbo še ni bilo pravnomočno odločeno v pravdni zadevi naslovnega sodišča P 673/2016 in se na to odločitev v kazenskem postopku ni bilo mogoče sklicevati ter jo uporabiti, da v kazenskem postopku, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, dejanski sklop dejstev, ki je privedel do odločitev civilnih sodišč v zadevah P 77/2011 in P 673/2016, ni bil obravnavan, - da sporna odstranjena lesena stena ni bila postavljena na nepremičnini tožnika, da to izhaja iz dokaza v spisu – dopisa in skice izvedenca B. N., ki potrjujeta, da je steklena pregradna stena oddaljena 10 cm od meje sosednje parcele, ki je v lasti tožnika, da je fiksna stena, ki je v trdni fizični povezavi z nepremičnino, lahko le sestavina nepremičnine in ne more biti samostojen predmet stvarne pravice (15. člen Stvarnopravnega zakonika).

Teh navedenih dejstev, ki so v danem primeru bistvena za sojenje, sodišče prve stopnje ni obravnavalo in v zvezi z njimi in predloženimi dokazi za dokazovanje teh dejstev ni sprejelo nobene dokazne ocene. S tem je kršilo pravilo, po katerem pravici stranke, da s v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, da jih pretehta ter da se do tistih, ki so relevantne za odločitev, oziroma bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Odločbe, ki ne vsebujejo prepričljivih odgovorov na vsa navedena vprašanja, kršijo pritožniku njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (odločbi Up-39/95 in Up-314/99). Sodišče prve stopnje je kršilo pravice toženca iz 22. člena Ustave, to je obenem bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična ter logično vzdržna, razumna in dosledna, to za izpodbijano sodbo ne velja (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 73/2017, II Ips 149/2009, II Ips 21/2016, II Ips 745/2007, II Ips 221/2018, II Ips 212/2016, II Ips 54/2016). Odločitev sodišča, ki se v danem primeru brezpogojno opira na kazensko obsodilno sodbo, je v nasprotju z občutkom za pravo in pravičnost. V nadaljevanju je povzel ugotovitve v zadevah P 77/2011 in P 673/2016 ter navajal, da vsa ta ugotovljena dejstva logično pojasnjujejo, da je bil namen postavitve sporne stene, na kateri je bila nesporno nameščena obloga z velikim in izstopajočim napisom ter reklamnim materialom hotela tožnika, da se po eni strani onemogoči dotedanja uporaba vhoda in steklene pregradne stene na površini pred vhodom v lepotilni salon toženčevega delodajalca in da se na isti lokaciji zavajajoče oznanja sosednji wellness center hotela tožnika z namenom prevzemanja strank lepotilnega salona toženčevega delodajalca, kar je nenazadnje skrajno zavržno ravnanje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obravnavati tudi dejstva: - da je tožnik na zunanjo stran odstranjene lesene stene, kjer je bil poprej vhod skozi stekleno pregradno steno v lepotilni salon toženčevega delodajalca, namestil oblogo z velikim napisom G., kar je tožnikov hotel, da je tožnik na oblogo zunanje strani tega zidu namestil reklamne materialne svojega wellness centra, ki ima vhod v istem hodniku le nekaj metrov stran od tega zidu, s čimer je zavajajoče oznanjal, kot da je za zidom njegov wellness center in ne lepotilni salon toženčevega delodajalca, - da je tožnik na ta način dosegel, da je bila tam, kjer je bila pregradna steklena stena in v njej urejen vhod v lepotilni salon toženčevega delodajalca, postavljena stena z reklamo wellness centra tožnika in njenimi reklamnimi materiali, da je tožnik bistveno otežkočil dostopanje v lepotilni salon toženčevega delodajalca, - da gosti hotelov zaradi postavitve stene niso več prihajali v lepotilni salon in so v bistveno večji meri hodili v konkurenčni wellness center tožnika, - da so gosti hotelov v kompleksu Z. pretežni gosti lepotilnega salona in predstavljajo okoli 90 do 95 % strank tega salona, da gre za velik in lepo urejen lepotilni salon v vrednosti preko 2,000.000,00 EUR, kar je povezano z visokimi stroški rednega in investicijskega vzdrževanja, saj je v njem zaposlenih od 10 do 14 delavk, - da bi toženčev delodajalec v situaciji, če bi sporna stena stala in ne bi bila odstranjena, ostal brez večjega dela prihodkov in navedenih stroškov ne bi mogel plačevati.

4. Pravdni stranki na pritožbo druga druge nista odgovorili.

O neutemeljenosti tožnikove pritožbe:

5. Pritožba ne konkretizira pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

6. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe po presoji pritožbenega sodišča ni napačno ugotovljeno dejstvo, da tožnik pred vložitvijo tožbe od toženca ni zahteval plačila odškodnine in je toženec prišel v zamudo z vložitvijo tožbe 8. 6. 2018. Iz tožnikove trditvene podlage (tožbe, pisnih vlog in zapisnikov o dveh narokih za glavno obravnavo) ne izhajajo tožnikove trditve o dejstvih, da je tožnik toženca sploh kdaj pred vložitvijo tožbe pozval na plačilo odškodnine, niti o tem, kdaj je toženec prišel v zamudo. Tožnik je v tožbenem zahtevku zahteval zakonske zamudne obresti od zahtevanega zneska odškodnine 11.262,70 EUR za čas od 24. 6. 2011. V zvezi s tem je navedel le, da je toženec 24. 6. 2011 poškodoval in napravil neuporabno tožnikovo leseno pregradno montažno steno, vrednost te pa je bila ugotovljena v kazenskem postopku sodišča prve stopnje z dne 16. 2. 2016, ki je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje dne 16. 8. 2016 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 9. 2017. Glede preostalih zahtevanih odškodninskih zneskov pa je tožnik navedel, da mu je škoda nastala v znesku 8.669,52 EUR po računu z dne 29. 7. 2011, škoda v znesku 353,40 EUR po računu z dne 29. 6. 2011 in škoda v znesku 111,78 EUR po računu z dne 30. 6. 2011. Od teh zneskov je zahteval zakonske zamudne obresti od datuma računov, ni pa navedel dejstev o tem, kdaj je te račune sam plačal, niti o tem, kdaj je posamezni račun zapadel v plačilo in tudi ne, kdaj je toženec glede teh zneskov zamudi.

Tožnik zahtevka v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti po presoji pritožbenega sodišča ni obrazložil z navedbo pravno pomembnih dejstev o nastanku toženčeve zamude, toženec pa je tožbenemu zahtevku nasprotoval v celoti.

Materialnopravno je pravilno stališče pritožbe, da priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pomeni sprožitev postopka, katerega namen je zahtevati plačilo odškodnine. Vendar tožnik šele v pritožbi prvič navaja, da je v kazenskem postopku zoper toženca priglasil premoženjskopravni zahtevek in uveljavljal povrnitev odškodnine v višini 39.717,23 EUR, pri tem pa ne izkaže, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato so to nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Sklep sodišča prve stopnje P 391/2018 z dne 9. 10. 2019 pa je bil razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča Cp 513/2019, kot izhaja iz podatkov v sodnem spisu, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na v tem razveljavljenem sklepu ugotovljena dejstva.

7. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je drugi odstavek 299. člena OZ.

Pritožba tožnika je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (354. člen ZPP).

8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O neutemeljenosti toženčeve pritožbe:

9. Temeljno pravilo obligacijskega prava je, da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ).

10. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec bil s pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, spoznan (skupaj še z dvema sostorilcema) za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari s tem, da je (oziroma so) 24. 6. 2011 med 03.00 in 05.00 uro z različnimi orodji razstavil(i), razžagal(i) in odstranil(i) leseno pregradno montažno steno med prostori hotela in prostori K. ter jo tako poškodoval(i) in napravil(i) neuporabno, tožniku pa povzročil(i) premoženjsko škodo in da je v tej pravdi predmet obravnavanja isti historični dogodek, kot ga je predhodno obravnavalo sodišče v kazenskem postopku in gre za identično dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 14. člena ZPP, ko je presodilo, da je vezano na pravnomočno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca ter da toženec v tej pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, ne more uspeti z ugovorom, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno in da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ne obstaja vzročna zveza.

11. Da je bilo toženčevo ravnanje protipravno in da je vzročna zveza med njim in nastalo tožnikovo škodo, toženec pa je kriv (odgovoren) za svoje ravnanje, so pravno odločilna dejstva, ki so podlaga za odločitev o obstoju civilne pravne odgovornosti. Gre za inštitut identičnega dejanskega stanja, njegov namen je varovati zaupanje v odločitev kazenskega sodišča tako, da je pravdnemu sodišču onemogočeno, da bi po pravnomočnosti obsodilne kazenske sodbe v sicer dovoljeni pravdi ugotovilo, da kaznivega dejanja ni bilo ali da je njegova kvalifikacija drugačna.

Tako je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso pravno relevantni toženčevi ugovori o tem, da ne gre za protipravno ravnanje, da ne gre za povzročitev škode in tožnikovo stvar in da ni presojalo, ker so pravno nepomembne toženčeve trditve o tem, da je v času storitve dejanja K. d.o.o. (toženčev delodajalec) imela služnostno pravico, s katero je bil tožnik seznanjen in ki mu je onemogočala postavitev sporne stene.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upoštevalo pravno odločilne trditve pravdnih strank, izpodbijano odločitev je pravilno obrazložilo z ustreznimi materialnopravnimi razlogi, zato izpodbijane sodba ni obremenjena niti z očitanima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo toženčeve ustavne pravice do enakega varstva pravic.

Pravno odločilno dejstvo je, da je lesena montažna pregradna stena bila tožnikova stvar, torej tuja stvar, toženec pa je zavestno in v sostorilstvu še z dvema storilcema to tujo stvar poškodoval in s tem tožniku povzročil materialno škodo.

Toženec je tožniku povzročil škodo namenoma, zato tožnik utemeljeno od toženca neposredno zahteva povrnitev škode (drugi odstavek 147. člena OZ). Zato so pravno neupoštevne toženčeve trditve, da je pri svojem protipravnem ravnanju izpolnjeval navodila svojega delodajalca.

13. Odločitev sodišč prve in druge stopnje v pravdah P 77/2011 in P 673/2016 zaradi postavljenega zidu, ki je bil postavljen na identični lokaciji po odstranitvi lesene montažne stene, kar je ravnanje, ki je bilo ugotovljeno kot kaznivo dejanje, ne more vplivati na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani pravdi.

Obstoj služnostne pravice na tožnikovi nepremičnini v korist toženčevega delodajalca tožniku ne daje upravičenja ravnati s ciljem poškodovanja tožnikove stvari. Služnostni upravičenec je toženčev delodajalec, ta ima za dosego pravnega varstva svoje služnostne pravice na razpolago civilno tožbo, s katero je tudi dosegel pravno varstvo svoje pravice glede na toženčeve navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi.

Glede na obrazloženo je pravno zmotno tudi pritožbeno stališče, da je odločitev v nasprotju z občutkom za pravo in pravičnost. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 14. člena ZPP in prvi odstavek 131. člena OZ ter drugi odstavek 147. člena OZ ter pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

Neutemeljena je glede na obrazloženo pritožbena navedba, da so v obravnavani pravdi kot predhodna dejanska in pravna vprašanja relevantna tista, ki v kazenskem postopku zoper toženca niso bila obravnavana.

14. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o višini materialne škode, ki jo je tožniku s svojim protipravnim ravnanjem povzročil toženec v sostorilstvu še z dvema sostorilcema, prav tako ne izpodbija pravilnosti materialno pravnega zaključka o obstoju toženčeve solidarne odgovornosti za celoten obseg ugotovljene škode na podlagi prvega odstavka 186. člena OZ. Pritožba prav tako ne izpodbija odločitve o stroških postopka.

V teh delih je sodba sodišča prve stopnje obrazložena in jo je bilo mogoče preizkusiti, materialno pravo pa je pravilno uporabljeno, v teh delih sodba niti ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. S preostalimi trditvami toženec smiselno pojasnjuje negativni vpliv na poslovanje njegovega delodajalca postavljene lesene montažne stene, ki jo je s sostorilcema toženec odstranil in tudi očitno še kasneje postavljenega zidu. Te trditve so povsem nerelevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

16. Glede na obrazloženo je toženčeva pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (354. člen ZPP).

17. Tudi toženec s pritožbo ni uspel, zato mora tudi on sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).