Jedro

Tožniku je bil dodatek za tujo nego in pomoč priznan v pravilni višini, kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011. Na višino tega dodatka pa so vplivali tudi nadaljnji interventni ukrepi, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb ZUJF.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2013 in delno odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 21. 6. 2012 glede zneska dodatka za tujo nego in pomoč, za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb ter da se tožniku prizna višji znesek tega dodatka.

2. Zoper sodbo je pritožbo po zakonitem zastopniku vložil tožnik. V njej navaja, da sodišče ni upoštevalo načela materialne resnice, prav tako tudi ne enakopravnosti pred zakonom, ki jo zagotavlja že 14. člen Ustave RS. Sodišče se v sodbi sklicuje na spremembo zakona, ki je omejil dodatke za tujo nego in pomoč, pri tem pa je spregledalo, da je dejansko na podlagi določb ZUTPG omejen dodatek samo za prejemnike, ki na podlagi ZDVDDTP prejemajo 10 % in 20 % dodatke. Nikjer pa ni omenjen 30 % dodatek povprečne neto plače, ki ga dobiva tožnikova hčerka za tujo nego in pomoč. Kljub temu, da je sodišču predložil dokaz, da hčerka prejema 30 % dodatek povprečne plače z omejitvijo rasti življenjskih stroškov, to je 247,61 EUR, tega sodišče nikjer ne omenja. Tako je tožnikov sin B. diskriminiran, saj mu je kot invalidu z enakimi potrebami kot jih ima njegova sestra, priznan bistveno nižji dodatek za tujo nego in pomoč. To, da zakonodajalec v samem zakonu ni omenil invalidov, ki prejemajo dodatek za tujo nego in pomoč v višini 30 % povprečne neto plače in niso v zakonu zapisane njihove omejitve, je problem zakonodajalca. Iz samih izpisov pa je kljub temu razvidno, da so tudi pri izplačevanju dodatka za tujo nego in pomoč pri hčerki, ki prejema 30 % povprečne neto plače v Sloveniji, pri izplačilu dodatka za tujo nego in pomoč ravno tako uporabili omejitev določila rasti življenjskih stroškov, saj bi v nasprotnem primeru znesek presegal 300,00 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena po njegovem zakonitem zastopniku, zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 21. 6. 2012. Prvostopenjski organ je odločil, da je tožnik upravičen do dodatka za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v višini 165,07 EUR od 2. 5. 2012 dalje in da se ta dodatek usklajuje dvakrat letno.

6. V zadevi je sporna višina priznanega dodatka.

7. Dodatek za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb je urejen v Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP, Ur. l. SRS, št. 41/1983 s spremembami). Na omenjeni zakon je bistveno vplival zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in 40/2011). ZSVarPre je v četrtem odstavku 79. člena določil, da preneha med drugim tudi 9. člen ZDVDTP, ki se je nanašal na dodatek za tujo nego in pomoč za invalidne osebe, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Navedeni člen se je uporabljal do 31. 12. 2011(novela ZSVarPre). Z omenjeno novelo pa je bil v ZDVDTP dodan nov 9. a člen, kjer je določeno, da invalid, ki mu je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega, ima poleg nadomestila pravico do dodatka za tujo nego in pomoč, če takega dodatka ne prejema že po kakšnem drugem predpisu.

8. Če potrebuje invalid pomoč za opravljanje vseh drugih osnovnih življenjskih potreb znaša dodatek najmanj 20 % in največ 30 % čistega osebnega dohodka. Če potrebuje pomoč za opravljanje večino osnovnih življenjskih potreb, znaša dodatek najmanj 10 % in največ 20 % čistega osebnega dohodka.

9. Navedeni člen v drugem odstavku določa, koliko naj bi znašal dodatek, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je v določanje višine dodatka posegel Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG, Ur. l. RS, št. 114/2006). Določil je način usklajevanja transferjev posameznikom in gospodinjstvom, med drugim tudi dodatka za tujo nego in pomoč po določbah ZDVDTP (drugi odstavek 3. člena ZUTPG). V 9. členu je tako določil, da preneha veljati drugi odstavek 9. člena ZDVDTP, ki se je nanašal na višine dodatkov za tujo nego in pomoč. Na podlagi omenjenega predpisa in pa v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Zakona o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010) je bil izdan sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011 dalje. V III. točki je navedeni sklep določil, da se transferji po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZIU uskladijo tako, da od 1. 7. 2011 znaša dodatek za tujo nego in pomoč za invalidne osebe, ki potrebujejo pomoč vseh osnovnih življenjskih potreb 165,07 EUR. Navedeni znesek je bil tožniku priznan z izpodbijano odločbo tožene stranke. Da je odločilen Sklep o usklajenih višinah transferjev pa izhaja tudi iz šestega odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12, Ur. l. RS, št. 110/2011 s spremembami), kjer je določeno, da ne glede na četrti odstavek 32. člena ZSVarPre, 8. a člen in drugi odstavek 9. a člena ZDVDTP, se v letu 2012 višina transferjev za osebe, ki jih določa ZDVDTP določi v višini kot je določena s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2011 (Ur. l. RS, št. 57/2011).

10. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral biti tožnik upravičen do višjega zneska, kot pa mu je bil priznan z izpodbijanima odločbama tožene stranke. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede neenakopravnega obravnavanja tožnika in pa njegove sestre. Pritožbeno sodišče se ne spušča v vprašanje, ali je bil ta dodatek sestri pravilno priznan ali ne, saj kot izhaja tudi iz odločbe, ki jo je sodišču predložil tožnik (priloga A/10) je bila le-ta izdana že dne 23. 6. 2003. Kot pa je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje je do spremembe podlage za izračunavanje dodatka prišlo s 1. 1. 2007, saj se je od tedaj dalje upoštevala rast življenjskih stroškov in ne več rast povprečne plače v RS. Na višino tega dodatka pa vplivajo tudi že omenjeni interventni ukrepi v letu 2012, ko je bil dodatek priznan tožniku, prav tako pa tudi kasnejši, ko je bilo usklajevanje transferjev začasno zaustavljeno na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.