Jedro

Dveletni zastaralni rok iz 113. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. list SFRJ št. 2/74) pride v poštev le tedaj, kadar se zahteva od prevoznikov odškodnina za škodo, povzročeno z nekrivdnim ravnanjem njegovega delavca, torej na podlagi poostrene prevoznikove odgovornosti. Kadar pa prevoznik odgovorja za škodo zaradi krivdnega ravnanja njegovega delavca na podlagi 170. člena ZOR, pride v poštev splošni zastaralni rok po ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je drugotožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik dne 6.3.1984 odgovorna do 80 %, tožnik sam pa do 20 % ter da prvotoženec F. B. ni odškodninsko odgovoren. Zaradi navedene odločitve je tožbeni zahtevek proti prvotožencu zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje drugotožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 1. točki tako spremeni, da zavrne tudi tožbeni zahtevek tožnika v razmerju do drugotožene stranke. Navaja, da je v danem primeru treba uporabiti določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, tudi tiste določbe tega zakona, ki določajo zastaralni rok. Upoštevajoč določbe specialnega zakona pa je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral. Nadalje pritožba meni, da je tudi ugotovljeno razmerje med odgovornostjo drugotožene stranke in soodgovornosti tožnika nepravilno. Glavni vzrok nastanka škode je vinjenost tožnika. Če bi bil tožnik trezen, ne bi povzročil ravnanja prvotoženca, do padca iz avtobusa pa sploh ne bi prišlo.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ št. 2/74) kot specialni zakon določa poostreno odgovornost prevoznika za škodo, ki nastane zaradi potnikove smrti, okvare zdravja ali poškodbe ter v zvezi s tem tudi za škodo, ki jo potniku povzroči oseba, ki je po nalogu prevoznika delala pri prevozu (18. čl. omenjenega zakona).

Poostreno prevoznikovo odgovornost določa 20. čl. tega zakona. Ta odgovornost je objektivna in sicer ne le za ravnanje delavca, kot to določa 170. čl. ZOR, temveč odgovarja prevoznik tudi v primeru, če njegov delavec škode ni povzročil krivdno. Prevoznik se namreč lahko oprosti svoje odgovornosti samo če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Takšna odgovornost prevoznika je strožja od siceršnje odgovornosti pravne osebe proti tretjim za ravnanje njihovega delavca, kot jo določa 170. čl. ZOR. Po določbi 170. čl. ZOR se namreč lahko pravna oseba eskulpira, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Dvoletni zastaralni rok iz 113. čl. citiranega zakona pride torej v poštev le, kadar oškodovanec uveljavlja odškodnino na podlagi poostrene odgovornosti prevoznika po določbah Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu. V danem primeru pa ne gre za uveljavljanje odškodnine zaradi poostrene prevoznikove odgovornosti, temveč na podlagi njegove odgovornosti, kot vsake druge pravne osebe za ravnanje njihovega delavca po določbah 170. čl. ZOR.

V postopku je bilo ugotovljeno, tega pritožba niti ne izpodbija, da je prišlo do škode zaradi krivdnega ravnanja prvotoženca, čeprav ne naklepnega. Odgovornost drugotožene stranke je tako podana po že omenjeni določbi 1. odst. 170. čl. ZOR, nanjo pa se navezuje tudi splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve po določbi 376. čl. ZOR. Stališče prvostopnega sodišča, da zahtevek tožnika ni zastaral, je tako pravilno.

Pritožbeno sodišče nima tudi nobenih pomislekov proti odločitvi prvostopnega sodišča o tem, da je glede na ugotovljene dejanske okoliščine dogodka, ki jih pritožba niti ne izpodbija, drugotožena stranka odgovorna tožniku za škodo zaradi ravnanja svojega delavca do 80 %, da pa je prispevek tožnika samega 20 %. Nedvomno je tožnik s svojim obnašanjem, ki je bilo posledica njegove močne alkoholiziranosti, izzval delavca drugotožene stranke k nedopustnemu ravnanju, vendar pa s takšnim svojim ravnanjem tudi po presoji pritožbenega sodišča iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, tožnikovega soprispevka k nastanku škode ni mogoče ovrednotiti višje kot 20 %. Tudi v zvezi s tem je torej pritožba drugotožene stranke neutemeljena in ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog. Zato je treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).