Jedro

Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe.

Za dolžnika ni sporno, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani izvršilni zadevi vložen dne 11. 10. 2018 in da je bil izvršilni postopek I 453/2003 ustavljen s sklepom z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2008. Glede na dejstvo, da je bil dne 6. 10. 2008 izdan sklep o ustavitvi postopka, pa je tudi po presoji višjega sodišče treba šteti, da je (šele) s pravnomočnostjo tega sklepa začel teči desetletni zastaralni rok za zastaranje upnikove judikatne terjatve. Ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravilen oziroma potreben ali ne, je namreč odločilno, da je upnik sklep prejel in je zato upravičeno lahko štel, da je tek zastaralnega roka vezan na navedeni sklep oziroma na njegovo pravnomočnost. Po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice obstoj zastaralnih rokov sicer sam zase ni nezdružljiv z EKČP, je pa nedvomno poseg v konvencijsko pravico do sodnega varstva. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko zato pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Povedano drugače, ker je zastaranje poseg v konvencijsko in ustavno pravico do sodnega varstva, ki je legitimen, je sicer konvencijsko in ustavno lahko dopustno, vendar le, če je ta institut skladen z načelom sorazmernosti. Zakonska ureditev torej ne sme biti taka, da bi (zaradi sicer legitimnih ciljev) nesorazmerno in posledično nedopustno posegla v upnikovo pravico do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti pa veže tudi sodišča, ki morajo zato zakonske določbe o zastaranju razlagati konvencijsko in – ustavno skladno, torej ne preširoko oziroma tako, da bi se prekomerno poseglo v upnikovo pravico do sodnega varstva.

Če je sodišče v izvršilnem postopku I 453/2003 presodilo, da je sklep potreben, zato ga je tudi izdalo in z njim ustavilo izvršilni postopek, se v tem postopku to vprašanje pri (istem) sodišču ne more spet odpirati. V nasprotnem bi bil upnikov položaj nepredvidljiv, kar pa je ne samo v nasprotju z upnikovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v nasprotju s potrebo po predvidljivosti urejanja pravnih razmerij, kar je, končno, sestavni del ustavnega načela pravne države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi I 655/2018 z dne 16. 11. 2018 (pravilno: 23. 10. 2018) razveljavilo za – zakonske zamudne obresti od zneska 391,02 EUR od 6. 5. 2003 do 10. 10. 2015 in – zakonske zamudne obresti od zneska 134,20 EUR od 6. 5. 2003 do 10. 10. 2015 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek izreka). V preostalem delu je ugovor z dne 16. 11. 2018 zavrnilo (drugi odstavek izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo proti zavrnilnemu delu sklepa. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in predlog za izvršbo v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Uvodoma višje sodišče odgovarja, da v izreku izpodbijanega sklepa napačno navedeni datum sklepa o izvršbi (dne 16. 11. 2018 namesto pravilno 23. 10. 2018), proti kateremu je bil vložen ugovor, predstavlja očitno pisno pomoto, ki ni v ničemer ovirala pritožbenega preizkusa in ne predstavlja kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bil izpodbijani sklep lahko nepravilen oziroma nezakonit, kot tudi neutemeljeno navaja pritožba.1

6. V obravnavani zadevi je podlaga izvršbi izvršilni naslov – pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Kranju I 453/2003 z dne 5. 5. 2003 in sklep o stroških I 453/2003 z dne 6. 10. 2008. Glede na dolžnikov ugovor je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, ali je upnikova terjatev do dne vložitve izvršilnega predloga v obravnavani zadevi, to je do dne 11. 10. 2018, zastarala. Presodilo je, da je ugovor zastaranja delno utemeljen v obrestnem delu, sicer pa ne. Štelo je, da ima upnikova terjatev iz naslova glavnice naravo judikatne terjatve in da je za presojo ugovora zastaranja odločilno, kdaj je bil izvršilni postopek I 453/2003 pravnomočno končan ter kdaj je upnik v obravnavani izvršilni zadevi (I 655/2018) vložil predlog za izvršbo. Ugotovilo je, da je bila izvršba I 453/2003 ustavljena na premičnine s sklepom z dne 27. 9. 2007 in z zadnjim izvršilnim sredstvom s sklepom z dne 21. 11. 2007, izvršilni postopek pa s sklepom o ustavitvi izvršilnega postopka z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen 22. 10. 2008. S tem dnem je bil izvršilni postopek I 453/2003 pravnomočno končan, od tedaj do vložitve izvršilnega predloga v obravnavani izvršilni zadevi, to je do dne 11. 10. 2018, pa še ni pretekel desetletni zakonski zastaralni rok, zato zastaranje upnikove terjatve ni nastopilo. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je imel tek izvršilnega postopka I 453/2003 učinek pretrganja zastaranja, saj je bila s sklepoma z dne 27. 9. 2007 in z dne 21. 11. 2007 izvršba I 453/2003 ustavljena kot neuspešna z vsemi izvršilnimi sredstvi2 in upnikov kasnejši umik izvršilnega predloga sploh ni bil potreben. Upnikov umik je bil tako posledica neuspele izvršbe iz razlogov na strani dolžnika in ne upnikove želje po opustitvi učinkov sodnega varstva, zato ni vplival na pretrganje zastaranja in je zastaranje ponovno začelo teči šele od pravnomočno končanega postopka I 453/2003, to je od dne 22. 10. 2008. 7. Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo3 velja desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe (prvi odstavek 336. člena OZ), tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (365. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe (tretji odstavek 44. člena ZIZ), v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.4 Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja (prvi odstavek 366. člena OZ), vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe.5

8. Za dolžnika ni sporno, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani izvršilni zadevi vložen dne 11. 10. 2018 in da je bil izvršilni postopek I 453/2003 ustavljen s sklepom z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2008. Slednje namreč tudi sam navaja v pritožbi. Glede na dejstvo, da je bil dne 6. 10. 2008 izdan sklep o ustavitvi postopka, pa je tudi po presoji višjega sodišča treba šteti, da je (šele) s pravnomočnostjo tega sklepa začel teči desetletni zastaralni rok za zastaranje upnikove judikatne terjatve. Ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravilen oziroma potreben ali ne,6 je namreč odločilno, da je upnik sklep prejel in je zato upravičeno lahko štel, da je tek zastaralnega roka vezan na navedeni sklep oziroma na njegovo pravnomočnost. Treba je upoštevati, da po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) obstoj zastaralnih rokov sicer sam zase ni nezdružljiv z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), je pa nedvomno poseg v konvencijsko pravico do sodnega varstva.7 Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko zato pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.8 Povedano drugače, ker je zastaranje poseg v konvencijsko in ustavno pravico do sodnega varstva, ki je legitimen, je sicer konvencijsko in ustavno9 lahko dopustno (15. člen Ustave RS), vendar le, če je ta institut skladen z načelom sorazmernosti.10 Zakonska ureditev torej ne sme biti taka, da bi (zaradi sicer legitimnih ciljev) _nesorazmerno_ in posledično nedopustno posegla v upnikovo pravico do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti pa veže tudi sodišča, ki morajo zato zakonske določbe o zastaranju razlagati konvencijsko in – ustavno skladno, torej ne preširoko oziroma tako, da bi se _prekomerno_ poseglo v upnikovo pravico do sodnega varstva.

9. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče je tudi po presoji višjega sodišča v konkretnem pravilno treba šteti, da je zastaralni rok za zastaranje upnikove terjatve začel teči od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka z dne 6. 10. 2008, saj sta ta sklep upnik in dolžnik prejela, proti njemu se nista pritožila. Sklep je pravnomočen. Zato je upnik upravičeno pričakoval, da bo z nastopom njegove pravnomočnosti začelo teči zastaranje. Vsakršna sedanja razprava pritožnika v smeri kršitve pravil postopka pri izdaji sklepa o ustavitvi postopka I 453/2003 je prepozna, zato nujno neutemeljena. Kolikor pa o tem razpravlja tudi sodišče prve stopnje, pa višje sodišče, ki se sicer z ostalimi razlogi sodišča v celoti strinja in poudarja, da so popolni in pravilni, dodaja, da ta del razlogov sodišča ni sprejemljiv. Če je namreč sodišče v izvršilnem postopku I 453/2003 presodilo, da je sklep potreben, zato ga je tudi izdalo in z njim ustavilo izvršilni postopek, se v tem postopku to vprašanje pri (istem) sodišču ne more spet odpirati. V nasprotnem bi bil upnikov položaj nepredvidljiv, kar pa je ne samo v nasprotju z upnikovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v nasprotju s potrebo po predvidljivosti urejanja pravnih razmerij, kar je, končno, sestavni del ustavnega načela pravne države. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila izvršba I 453/2003 z zadnjim izvršilnim sredstvom ustavljena, bi bili potrebni le, če sklepa o ustavitvi postopka ne bi bilo. To pravno dejstvo je torej edino pomembno v okviru presoje zgoraj citiranih določb OZ o zastaranju.

10. S tem je višje sodišče vnaprej odgovorilo tudi na vse tiste pritožbene razloge, v katerih pritožnik zatrjuje kršitev pravila iz 88. člena ZIZ v postopku I 453/2003 in s tem povezane argumente (na primer o odpovedi pravici kot posledici upnikove neaktivnosti). Višje sodišče dodaja le še, da ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 73/2018, saj je v tam obravnavanem primeru sodišče štelo, da se je upnik z umikom učinkom sodnega varstva želel odreči oziroma da je izgubil interes za sodno varstvo. Temu v tej zadevi ni tako. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moral sklep o ustavitvi izvršilnega postopka I 453/2003 z dne 6. 10. 2008 zaradi odpovedi strank pravici do pritožbe postati pravnomočen že z dnem izdaje, saj iz spisa izhaja, da je sklep opremljen s klavzulo pravnomočnosti.

11. Nazadnje ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dne 13. 12. 2018 vloženega ugovora tretjega, niti navedbam, da dolžnik nima rubljivega premoženja ter da je tudi sicer slabega premoženjskega stanja. Z izpodbijanim sklepom je namreč sodišče prve stopnje odločalo le o ugovoru dolžnika z dne 16. 11. 2018 in se je zato lahko opredelilo le do v tem ugovoru podanih navedb, pritožbene trditve o neobstoju dolžnikovih rubljivih premičnin in o njegovem slabem premoženjskem stanju pa so nedopustne pritožbene novote, saj jih dolžnik v obravnavanem ugovoru, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ni podal in niti ne trdi, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).11

12. Po povedanem pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. 328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ. 2 S sklepom z dne 27. 9. 2007 je bila ustavljena izvršba na premičnine in s sklepom z dne 21. 11. 2007 še izvršba z ostalimi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. 3 To velja za glavnico in zakonske zamudne obresti, zapadle do izdaje izvršilnega naslova. Za zakonske zamudne obresti, zapadle po izdaji izvršilnega naslova, pa velja triletni zastaralni rok (drugi odstavek 356. člena OZ) – t. i. neprave judikatne terjatve. 4 Tako tudi npr. VSL sklep II Ip 4643/2014 z dne 16. 12. 2014. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 57/2011 z dne 22. 9. 2011. 6 Izvršilni postopek je v primeru neuspešne izvršbe pravnomočno končan, ko je pravnomočno ustavljena izvršba s še zadnjim aktivnim izvršilnim sredstvom, oziroma ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe (prim. ustavna odločba Up-1273/07-11 z dne 22. 5. 2008). V izvršilnem postopku I 453/2003 je bil sklep o ustavitvi izvršbe ne premičnine izdan dne 27. 9. 2007, sklep o ustavitvi izvršbe z ostalimi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi pa dne 21. 11. 2007. 7 Člen 6 EKČP. 8 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015, 17. točka razlogov, ki se v opombah št. 11 in 12 sklicuje na sodbe ESČP v zadevah _Stubbings_ _in drugi proti Združenemu kraljestvu_ z dne 22. 10. 1996, _Stagno proti Belgiji_ z dne 7. 7. 2009 ter _Howald Moor in drugi proti Švici_ z dne 11. 3. 2014. 9 Pravico do sodnega varstva Ustava RS zagotavlja v 23. členu. 10 To načelo je splošno uveljavljeno tako v praksi ESČP, kot tudi v ustavnosodni praksi (v slovenskem pravu je izraz ustavne določbe, da je Republika Slovenija pravna država). 11 Tudi sicer pa sklicevanje na pomanjkanje oziroma neobstoj rubljivega premoženja ni pravno relevanten ugovorni razlog, ki bi preprečeval izvršbo.