Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče razumeti, da toženka svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, utemeljuje s stališčem, da se je do razlogov, ki jih za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti navaja tožnik, že opredelilo višje sodišče v pritožbenem postopku ter da je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP. Sodišče ugotavlja, da se določba četrtega odstavka 420. člena ZKP ne nanaša na pravnomočno zaključene kazenske postopke, pač pa na tiste kazenske postopke, ki še niso pravnomočno končani, in sicer na vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, razen v primeru, ko je pripor odredilo vrhovno sodišče, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice. V kazenski zadevi, v zvezi s katero je tožnik vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP, gre za pravnomočno zaključen postopek, tožnik pa želi z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočno odločitev glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države. Toženka je torej z utemeljitvijo svoje odločitve s tem, da bi bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, napačno uporabila materialno pravo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 856/2023 z dne 25. 9. 2023, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z odločbo, št. Bpp 856/2023 z dne 25. 9. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je vložil 20. 9. 2023.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma pojasni, da želi tožnik BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 57938/2022 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 57938/2022.

3.Nadalje toženka pojasni, da mora prosilec za pridobitev BPP kumulativno izkazati dva pogoja, in sicer finančno materialni kriterij oziroma t.i. subjektivni kriterij, ter t.i. objektivni kriterij. Glede slednjega toženka v skladu z določbami 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP.

4.Toženka ugotavlja, da je bil tožnik s prvostopenjsko sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (308. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1). Izrečena mu je bila kazen 2 let in 6 mesecev zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje 2 let. Višje sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in mu izrečeno zaporno kazen znižalo na 1 leto in 10 mesecev zapora, v ostalem pa je bila pritožba tožnika zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

5.Toženka nadalje ugotavlja, da želi tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z izrečeno stransko kaznijo izgona tujca iz države, saj v bistvenem meni, da je kazensko sodišče v izpodbijanih sodbah navedlo zgolj navidezne razloge za stransko kazen, ki je nepotrebna in izrečena izključno zato, ker je tožnik tujec. Sodišče ni obrazložilo obstoja osebnih okoliščin, ki utemeljujejo izrek te sankcije, čeprav bi jih moralo glede na določbe 48.a člena KZ-1 ter stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Taka sankcija po oceni tožnika pomeni podaljševanje učinkov kazni zapora za vse tujce, storilce kaznivih dejanj določene vrste in teže, brez ustreznih utemeljitev, saj je izrek te (stranske) kazni de facto postal obligatoren v primerljivih kazenskih postopkih.

6.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka povzema določbe prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki urejajo razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ter izpostavlja, da se sme na te kršitve vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da se je tožnik pritožil tudi zaradi odločitve o kazenskih sankcijah in je te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče obravnavalo in upoštevalo, kot to izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe, je toženka zaključila, da niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP, pri čemer je še dodala, da bi bila predmetna zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbami četrtega odstavka 420. člena ZKP.

7.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da tožniku dodeli zaprošeno BPP (za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti od 21. 9. 2023 dalje), in mu kot izvajalca določi odvetniško družbo, ki ga zastopa v tem upravnem sporu. Podrejeno pa tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru tožnik zahteva, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.V tožbi pojasni, da je prošnjo za dodelitev BPP vložil zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper zgoraj navedeni sodbi Okrožnega in Višjega sodišča, zaradi kršitev določb kazenskega postopka in določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Izpodbija utemeljitev stranske kazni izgona tujca iz države, predvsem iz razlogov neobrazloženosti in nehumanosti, saj je tožnik državljan Ukrajine, kjer je vojno stanje, in se bo tako tožnika z realizacijo stranske kazni poslalo v vojno, kjer bo neposredno ogroženo njegovo življenje. Tožnikov pooblaščenec v tožbi še pojasni, da je zaradi varovanja pravice tožnika, zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, kljub zavrnitvi obravnavane prošnje.

9.Toženka je predmetno prošnjo zavrnila, ker v zadevi naj ne bi bil izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Pri tem se je sklicevala na določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer tožniku ni jasno, kaj je želela s tem sklicevanjem izpostaviti. Toženka je nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je Višje sodišče upoštevalo in obravnavalo pritožbene navedbe tožnika. Tožnik v zvezi s tem pojasni, da se je Višje sodišče opredelilo, da bi moral tožnik računati na izgon v matično državo, kjer je vojna, ko se je odločil storiti kaznivo dejanje, vendar tožnik meni, da niti Okrožno niti Višje sodišče nista obrazložili tistih osebnih okoliščin, ki bi narekovale nujnost izreka stranske kazni izgona tujca iz države, sploh ob dejstvu, da se tožnika izganja v vojno. Dejansko teh pritožbenih razlogov Višje sodišče ni upoštevalo in je potrdilo izrek (stranske) kazni. Stališče toženke, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pomeni, da nihče ne bi imel odobrene BPP za vložitev izrednih pravnih sredstev, saj bi bilo možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo v primeru, če bi sodišče upoštevalo pritožbene navedbe. Ob tem tožnik izpostavlja, da je izpodbijana odločba glede (ne)izpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP tudi sicer neobrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Doda še, da ima v skladu z Ustavo Republike Slovenije (25. člen) pravico do pravnega sredstva, katere smisel je v tem, da učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Kolikor mu predmetna BPP ne bo odobrena, te pravice tožnik ne more uveljavljati, saj za to nima potrebnih materialnih sredstev, posledično pa bi mu bile kršene še druge ustavne pravice (14. in 22. člen Ustave RS).

10.Tožba s prilogami je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

K I. točki izreka:

11.Tožba je utemeljena.

12.Sodišče na podlagi listin upravnega spisa, izpodbijane odločbe in tožbe ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik po svojem pooblaščencu 20. 9. 2023 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 57938/2022 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 57938/2022.

13.Sodišče nadalje ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da mora prosilec za BPP za pridobitev le-te, v skladu z določbami ZBPP, kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje objektivnega kriterija v skladu z 24. členom ZBPP. Ker je toženka ocenila, da tožnik objektivnega kriterija ne izpolnjuje, ni presojala, ali izpolnjuje subjektivni kriterij. Odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, je toženka sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji o dodelitvi BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

14.Kot rečeno, je v zadevi nesporno, da se predmetna prošnja za dodelitev BPP nanaša na vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki je bila tožniku izrečena v kazenskem postopku. V skladu z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP je dopustno zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP; zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

15.Iz sicer skope obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče razumeti, da toženka svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, utemeljuje s stališčem, da se je do razlogov, ki jih za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti navaja tožnik, že opredelilo višje sodišče v pritožbenem postopku ter da je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP. Sodišče ugotavlja, da se določba četrtega odstavka 420. člena ZKP ne nanaša na pravnomočno zaključene kazenske postopke, pač pa na tiste kazenske postopke, ki še niso pravnomočno končani, in sicer na vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, razen v primeru, ko je pripor odredilo vrhovno sodišče, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice. V kazenski zadevi, v zvezi s katero je tožnik vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP, gre za pravnomočno zaključen postopek, tožnik pa želi z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočno odločitev glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države. Toženka je torej z utemeljitvijo svoje odločitve s tem, da bi bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP, napačno uporabila materialno pravo.

16.Po presoji sodišča pa je napačno tudi stališče toženke, da zato, ker je tožnik iste razloge, zaradi katerih namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavljal že v pritožbenem postopku in jih je višje sodišče zavrnilo, ni podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz petega odstavka 420. člena ZKP namreč izhaja prav nasprotno - vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja kršitve postopka (seveda zgolj tiste, ki so naštete v prvem odstavku 420. člena ZKP) le, če jih je pred tem uveljavljal v pritožbenem postopku, ali pa jih v pritožbi ni mogel uveljavljati. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se torej od Vrhovnega sodišča zahteva presojo kršitev, ki jih drugostopenjsko sodišče ni prepoznalo kot take. Ali je taka zahteva utemeljena, pa sodi v pristojnost Vrhovnega sodišča.

17.Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je toženka v zadevi napačno uporabila materialno pravo (24. člen ZBPP ob upoštevanju 420. člena ZKP), zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo, ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ponovno odločiti.

18.Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar pa tožnik v obravnavanem primeru niti ne zatrjuje.

19.Odločitev je sodišče sprejelo ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik pa se je izvedbi glavne obravnave tudi pisno odpovedal (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika v postopku zastopala odvetniška družba. Rok za povrnitev stroškov je sodišče določilo na podlagi 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

21.Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača.

1Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 23520/2020 z dne 16. 9. 2021.

2Primerjaj s sodbo tukajšnjega sodišča III U 164/2023 z dne 13. 11. 2023.

---

Zveza: Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 420, 420/4, 420/5

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.