Jedro

Ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, če podjetje - zavezanec v denacionalizacijskem postopku, ob odločanju na prvi stopnji, med viri sredstev v bilanci stanja nima več družbenega kapitala (ima znane lastnike).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklepa Upravne enote z dne 30.11.1995 in 7.12.1995, s katerima je bilo pod točko 1) denacionalizacijskemu upravičencu podjetju A. začasno prepovedano vsakršno razpolaganje s parc. št. 2116/3, vpisano v vl. št. 2124 v delu, ki je nastal iz parc. št. 746/2, zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo premoženja podržavljenega I.R. in mu glede navedene parcele tudi prepovedano lastninsko preoblikovanje, pod točko 2) pa je zavrgla zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahteve za denacionalizacijo v procesih lastninskega preoblikovanja podjetja A. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ o predlogu odločil, ne da bi predlog pred tem vročil zavezancu oziroma mu dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, kar pomeni, da je s tem kršil eno temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), načelo zaslišanja stranke. Kot posledica tega pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je vplivalo na odločitev o stvari. Zavezanec je lahko šele po izdaji izpodbijanega sklepa prvostopnemu organu dostavil listine, iz katerih je razvidno, da je podjetje v celoti v zasebni lasti. Ker gre za podjetje s 100 % družbenim kapitalom (prav zasebnim kapitalom) in znanimi lastniki, zanj ne veljajo določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe določb materialnega zakona in bistvene kršitve določb postopka. V času postopka o denacionalizaciji se je zavezanec za vrnitev premoženja preoblikoval iz p.o. v d.d.. Njegova statusna sprememba se je končala z vpisom v sodni register (sklep z dne 29.6.1995). Preoblikovanje je bilo opravljeno na podlagi prisilne poravnave. Zavezanec je sicer dobil znanega lastnika, vendar iz seznama delničarjev izhaja, da so imetniki delnic pravne osebe, ki še vedno poslujejo z družbenim kapitalom (zavarovalnice, banke), kar pomeni, da zavezanec ni podjetje v zasebni lasti, kot to nepravilno ugotavlja tožena stranka. V pritožbenem postopku pa tožena stranka ni ugotavljala deleža družbenega niti zasebnega kapitala. Po mnenju tožnice je podjetje A. še vedno zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka podjetje A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za začasno odredbo izdano na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), ki urejajo zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji uveljavljajo upravičenci po teh predpisih do podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu oziroma njihovih sredstev (9. člen). Z začasno odredbo lahko upravni organ odredi, če je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja (12. člen). Iz navedenih določb jasno izhaja, da se začasna odredba, ki jo ureja ta zakon, nanaša samo na zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, torej tistih podjetij, ki se preoblikujejo iz podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen ZLPP). Podjetja z družbenim kapitalom so po 3. členu ZLPP podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital. V stvari ni sporno, saj tožnica tega ne izpodbija, da je bilo podjetje A. v času, ko je bil izdan prvostopni sklep o zavarovanju premoženja (30.11.1995) že podjetje z znanimi lastniki. Tožbeni ugovor, da pa so lastniki podjetja A. še vedno podjetja z družbenim kapitalom, na odločitev ne more vplivati. Pravno pomembno je le dejstvo, da podjetje, ki je v tem denacionalizacijskem postopku zavezanec, med viri sredstev v bilanci stanja nima več družbenega kapitala, kar pomeni, da ima znane lastnike. Zato zanj določbe ZLPP ne veljajo in, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, v tem primeru ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).