Jedro

Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep predsednice Upravnega sodišča Republike Slovenije Su 790/2021-3 z dne 24. 1. 2022. II. Stranka z interesom sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednica Upravnega sodišča zavrnila zahtevo stranke z interesom za izločitev višje sodnice A. A. (v nadaljevanju izločevana sodnica) iz sojenja v zadevi I U 1499/2021. 2. Stranka z interesom (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev ugodi ali pa zadevo vrne v ponovno odločanje predsednici Upravnega sodišča. Priglaša tudi pritožbene stroške.

**K I. točki izreka**

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica je na podlagi 72. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevala izločitev izločevane sodnice iz (odklonitvenega) razloga po 6. točki 70. člena ZPP, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Zoper izpodbijani sklep, s katerim je bila njena zahteva za izločitev zavrnjena, je pritožnica vložila posebno pritožbo, ki je dovoljena na podlagi petega odstavka 73. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 5. Pritožnica kot razlog za izločitev izločevane sodnice navaja njeno domnevno neustrezno procesno vodstvo predhodnega postopka oziroma v njem sprejete odločitve.1 S tem v zvezi (enako kot v predlogu za izločitev) navaja, da je izločevana sodnica kot sodnica poročevalka sodelovala v prvotnem postopku, za katerega je bilo ugotovljeno, da so bile v njem pritožnici kršene ustavne pravice, kar naj bi vzbujalo dvom v sodničino nepristranskost v ponovljenem postopku. Na obstoj razlogov za izločitev pa naj bi kazale tudi druge okoliščine, in sicer da izločevana sodnica pritožnici ni poslala v odgovor vloge nasprotne stranke; da ni sledila pritožničinim dokaznim predlogom in predlogu za izvedbo glavne obravnave niti se do teh predlogov v sodbi, ki je bila izdana v prvotnem postopku, ni opredelila; kot tudi, da je po zaslugi izločevane sodnice tekla hitra komunikacija med sodiščem in nasprotno stranko, da pa ta komunikacija ni tekla tudi v razmerju do pritožnice.

6. Do vseh teh okoliščin se je opredelila že predsednica Upravnega sodišča in v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča2 pojasnila, da nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).

7. Pritožnica nadalje trdi, da izločevana sodnica videza nepristranskosti v ponovljenem postopku tudi ne more več zagotoviti, ker je v izjavi, ki jo je podala na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZPP (v nadaljevanju Izjava), pritožničine navedbe v predlogu za izločitev označila za zlonamerne oziroma skrajno žaljive, spoštljivo informacijo pritožničinega zakonitega zastopnika, da njeno ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja, pa označila kot grožnjo.

8. Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je izločevana sodnica kot skrajno žaljiva in zlonamerna ocenila pritožničina namigovanja, da naj bi iz sodnega spisa izginila pisna vloga tožeče stranke z dne 7. 5. 2018 in da naj bi sama sebi predodelila predmetni sodni spis v reševanje. Ta namigovanja pritožnice pa so očitno neutemeljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da se omenjena vloga tožeče stranke nahaja v spisu (gl. l. št. 36 – 38 upravnega spisa), predodelitev spisa izločevani sodnici pa je bila opravljena v skladu z določili Sodnega reda (podrobneje gl. razloge v 12. tč. izpodbijanega sklepa). Glede na navedeno oziroma v okoliščinah konkretnega primera pa vsebina Izjave ne ustvarja legitimnega dvoma o sodničini nepristranskosti (to velja tudi, če se povzeta vsebina Izjave obravnava skupaj s tistim delom Izjave, v katerem je izločevana sodnica pritožničin očitek o storitvi kaznivega dejanja označila kot grožnjo). Še dodatno, ker izločevana sodnica v Izjavi ni (niti posredno) zavzela nobenega stališča glede problema, ki je predmet spora, niti na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da sporna zadeva ne bo obravnavana z vso skrbnostjo in profesionalnostjo (takšne povezave niti pritožnica ne zatrjuje). Nerelevantno je zato tudi sklicevanje pritožnice na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vardanyan and Nanushyan v. Armenia št. 8001/07 z dne 27. 10. 2016, saj so bile v navedeni zadevi neprimerno uporabljene besede sodnika neposredno povezane s samo odločitvijo v zadevi.3 **K II. točki izreka**

9. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Predlog za izločitev je bil dan v zadevi, ki je pri Upravnemu sodišču v ponovni obravnavi (sodba Upravnega sodišča I U 1131/2017-22 z dne 9. 5. 2018 je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-45/216-50 z dne 16. 9. 2021 razveljavljena in zadeva vrnjena Upravnemu sodišču v novo odločanje). 2 Npr. sklepa VS RS I Up 12/2021 z dne 10. 3. 2021, I Up 106/2021 z dne 1. 9. 2021. 3 V navedeni zadevi je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je sodnik povabil prvega pritožnika, naj prouči predlagano poravnalno ponudbo. Pri tem pa je sodnik uporabil tak jezik, ki je jasno povzročil upravičen strah pri prvem pritožniku, da bi zavrnitev poravnalne ponudbe negativno vplivala na izid njegove tožbe. Sodnik je namreč dejal, da sodišče kot pomembno dejstvo vedno upošteva morebitno zavrnitev sicer razumne poravnalne ponudbe in da gre na tem naroku za pritožnikovo zadnjo možnost, da sodno poravnavo sklene.