Jedro

Sodišče sodi, da tožnik pri obravnavanih poslih ni bil dobroveren in je vedel pri kakšnih poslih sodeluje, zato davčni organ pravilno ni priznal pravice do odbitka DDV v zvezi s temi posli. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, da utajo davka prepreči.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava RS je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju tudi davčni ali prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu, tožniku za davčno obdobje januar 2018 odmerila in naložila v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 71.701,39 EUR od davčne osnove 325.915,42 EUR po stopnji 22 % in pripadajoče obresti v znesku 6.132,92 EUR, in s tem dajatev v skupnem znesku 77.834,31 EUR. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je zavrnila ter odločila, da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju (DIN) s področja DDV za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 1. 2018, za katerega je tožeča stranka vložila obračun DDV in zahtevo za vračilo presežka DDV v znesku 71.701,39 EUR. Pri tem davčni organ ugotavlja, da za vračilo po obračunu DDV-O ni zakonske podlage, saj je bil DDV naknadno obračunan kot uvozna dajatev z odločbo Finančne uprave RS DT 0610-6014/2016-26 z dne 27. 12. 2017, ki je bila izdana zaradi neizpolnitve pogojev in obveznosti iz carinskega postopka 42, ki se nanaša na oprostitev plačila DDV v primeru, ko se dobava blaga opravi v drugo državo članico EU. Davčni organ navaja potek postopka DIN ter postopek pridobivanja podatkov, ki se nanašajo na predloženi obračun DDV-O, povzema vsebino zapisnika DIN in tožnikove pripombe na zapisnik DIN, ki jih zavrne. Ugotavlja namreč, da tožeča stranka pravice do odbitka vstopnega DDV po obravnavanem obračunu DDV-O, ne izkazuje. Sklicuje se na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in pravo EU, ter navaja (štiri) pogoje, pod katerimi se pravica do odbitka DDV lahko uspešno uveljavlja in ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. V konkretnem primeru pa davčni organ v postopku DIN ugotovil, da dokazila, ki jih je predložil tožnik, niso verodostojna, ter da tudi ni sprejel razumnih ukrepov za preprečevanje utaj davka, saj bi, glede na ugotovljene objektivne okoliščina na tožnikovi strani, moral vedeti, da sodeluje pri utaji DDV. Glede na navedeno v konkretnem primeru ni izpolnjen četrti pogoj (podan je tožnikov subjektivni element), zato tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Posledično davčni organ ni upošteval odbitka DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v obračunu DDV-O za mesec januar 2018, oziroma je ugotovil davčno obveznost iz naslova DDV, ki ga je tožniku naložil v plačilo.

3.Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju tudi pritožbeni organ oz. tožena stranka) tožnikovo pritožbo, ki se nanaša na 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe, zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je tožnikovi pritožbi v zvezi s točko 2 izreka izpodbijane odločbe in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek. V svojih razlogih je pritrdilo odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa. V zvezi s pritožbenim ugovori navaja, da izrek izpodbijane odločbe ni v nasprotju z obrazložitvijo, kot zatrjuje tožnik v pritožbi. Pri tem pojasnjuje, da je bila odločba Finančne uprave RS DT 0610-6914/2016-26 z dne 27. 12. 2017 izdana v postopku naknadnega obračuna uvoznih dajatev (postopek 42) in je bilo nato z odločbo DT 0610-6914/2016-53 z dne 11. 1. 2019, izdano v ponovnem postopku, enako odločeno, da pogoji za oprostitev plačila DDV v zvezi z dobavami blaga (23 novih vozil) v drugo državo članico, niso izpolnjeni in da je zato tožnik dolžan plačati DDV kot uvozno dajatev. Tožniku glede na navedeno pri uvozu 23 novih vozil iz Koreje ni bila priznana pravica do uporabe carinskega postopka 42 in je zato carinski organ štel, da je to blago sproščeno v prost promet na ozemlju Slovenije. Nato je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka (tega) DDV po obračunu DDV-O v mesecu januarju 2018. Iz tega naslova je nato tožeča stranka izkazala presežek DDV po obračunu za mesec januar 2018 v višini 72.352 EUR in zahtevala njegovo vračilo. Pri tem tožena stranka poudari, da davčni organ v konkretnem postopku DIN ni (ponovno) odločal o obračunu uvoznih dajatev (iz carinskega postopka 42 za 23 novih vozil) in da se tudi ni odločal o vračilu DDV iz naslova izkazanega presežka DDV po tem obračunu, temveč je zgolj presojal, ali je sploh bil tožnik upravičen do odbitka vstopnega davka, kot to tudi sicer navaja tožnik v pritožbi. Kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno trditev, da se z izpodbijano odločbo zahteva plačilo davka, ki naj bi ga tožeča stranka že plačala na podlagi izvršljive odločbe z dne 27. 12. 2017, izdane v carinskem postopku. Ponovno poudari, da se v konkretnem primeru ugotavlja upravičenost tožeče stranke do odbitka vstopnega DDV. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik do odbitka vstopnega DDV ni upravičen, je izdana odločba, s katero se mu odmerja in nalaga v plačilo premalo plačani DDV. Pojasni še, da je pravica do odbitka vezana na predpisane pogoje in da tožnikovo sklicevanje na načelo nevtralnosti nima podlage. Pravica do odbitka vstopnega DDV se v konkretnem primeru tožniku ne prizna ravno zato, ker predpisanih pogojev ne izpolnjuje. Razlogi za nepriznavanje pa tudi po presoji pritožbenega organa temeljijo na dejstvu, da tožeča stranka pri poslih ni bila dobroverna, oziroma, da je vedela pri kakšnih poslih sodeluje, ter da navedeno izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih v svoji odločbi navaja organ prve stopnje in jih pritožbeni organ povzema straneh 17 do 19 obrazložitve odločbe.

4.Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in meni, da so podane kršitve materialnega prava, da so bila bistveno kršena določila postopka in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tožbi vztraja, da je izrek odločbe v točkah 1 in 3 v nasprotju z obrazložitvijo ter, da je že iz tega razloga podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka. V tej zvezi se sklicuje še na izdajo sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 28. 3. 2018, kar naj bi po navedbah v tožbi, potrjevalo tožnikove navedbe. Predvsem pa tožnik ponovno postavlja vprašanje, zakaj bi moral na podlagi izpodbijane odločbe ponovno plačati že plačani DDV, če pa je v predmetnem postopku podal zahtevo za vračilo presežka DDV. V tej zvezi ponovno poudarja, da je imel po stanju na dan predložitve obračuna DDV-O za januar 2018 na osnovi navedenega obračuna DDV-O do tožene stranke terjatev iz naslova presežka DDV in ne obveznost za plačilo DDV. Presežka, izkazanega v obračunu DDV-O za januar 2018 v višini 71.701,39 EUR tožena stranka tožniku ni nikoli vrnila. Ker v predmetni zadevi DDV ni bil premalo plačan, marveč tožnik v predmetni zadevi zahteva vračilo presežka DDV po obračunu DDV-O za januar 2018, tožnik ugovarja, da mu toženka ne more zaračunati zamudnih obresti po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zato je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

5.V dejanskem pogledu tožnik ugovarja presoji posameznih dejanskih okoliščin oziroma njihovemu neupoštevanju pri izpodbijani odločitvi. Opozarja na dejstvo, da je davčni organ od bolgarskih davčnih organov prejel dva nasprotujoča si odgovora in sicer najprej 16. 10. 2018, da predmetna vozila niso registrirana v Bolgariji, kasneje, 27. 11. 2018, na podlagi naknadno posredovanih dokazil, da so predmetna vozila registrirana v Bolgariji. Tožnik ugovarja neupoštevanju drugega odgovora bolgarskega davčnega organa, ki je jasno zapisan in po katerem so bila zadevna vozila v Bolgariji registrirana, kar pomeni, da je bil pred njihovo registracijo tudi že plačan davek v Bolgariji. Zato so tožniku nerazumljive navedbe toženke, da naj bi tožnik sodeloval v verigi družb pri utajevanju davkov. Tožniku nadalje tudi ni jasno, zakaj bi moral v tej zvezi še sam predlagati kakršnekoli dokaze.

6.Tožeča stranka ugovarja tudi očitanim nepravilnostim pri računih, ki jih je izdala v zvezi z dobavami predmetnih 23 vozil, za katere, ob sklicevanju na načelo nevtralnosti meni, da niso bistveno pomanjkljivi, in da ji, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU, zgolj zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev pravica do odbitka DDV ne sme biti vzeta.

7.Za kontradiktorne šteje tožeča stranka odgovore davčnega organa glede pripomb na zapisnik DIN, v katerih davčni organ po eni strani navaja, da se v konkretnem primeru ne ugotavlja izpolnjevanje predpisanih pogojev za carinski postopek 42, po drugi strani pa se davčni organ pri odgovoru na tožnikove pripombe na zapisnik DIN sklicuje prav na ugotovitve iz tega postopka, češ da tožeča stranka tudi v carinskem postopku ni uspela dokazati, da ni šlo za goljufijo ali zlorabo DDV. Sicer pa je bila odločba DT 0610-6914/2016, na katero se davčni organ sklicuje, z odločbo organa druge stopnje DT-498-1-12(2018-3 z dne 26. 4. 2018, odpravljena in s tem odpravljene vse posledice, ki iz te odločbe sledijo. Za nerazumljivo pa šteje tožeča stranka tudi nadaljnjo argumentacijo toženke, zaradi česar naj bi se izpodbijane odločbe sploh ne moglo preizkusiti in kar naj bi bila nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka. Tožeča stranka tudi ne razume, zakaj se v izpodbijani odločbi ugotavljajo pogoji za oprostitev plačila DDV pri uvozu blaga, saj se v predmetnem postopku ugotavljajo pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV preko obračuna DDV-O za obdobje januar 2018. Za sprenevedanje toženke pa tožeča stranka šteje odgovor davčnega organa na tožnikove pripombe na zapisnik DIN v zvezi z uvozom oziroma izvozom posameznih vozil na Kosovo oziroma v Makedonijo, ter presojo listinskih dokazil, ki jih je tožeča stranka predložila v tej zvezi. To pa še posebej glede na vsebino odgovora bolgarskih davčnih organov. Tožeča stranka zato vztraja pri podanih pripombah in izrecno zanika, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali druga gospodarski subjekt višje v dobavni verigi, saj so po tožnikovem mnenju takšne trditve davčnih organov popolnoma neutemeljene in nepodprte z dokazi. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in samo odloči o stvari (65. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadevo v tem obsegu vrne toženki v ponovni postopek (64. člen ZUS-1), v vsakem primeru pa naj tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja. Glede tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da so povsem enake kot pritožbene navedbe, ki jih je pravilno zavrnil že pritožbeni organ in se sodišče z njegovimi razlogi strinja ter se nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

11.Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti naknadne odmere DDV za obdobje januar 2018, ker davčni organ tožniku zaradi izkazanega tožnikovega subjektivnega elementa (zaradi neizpolnjevanja četrtega pogoja) na podlagi 63. člena ZDDV ni priznal pravice do odbitka DDV. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen ZDDV-1. Takšna ureditev izhaja iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva o DDV), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je Slovenija prenesla v ZDDV in ZDDV-1. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. V danem primeru davčni organ glede predhodno navedenih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku očita, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element in sicer, da je tožnik vedel, da predstavlja transakcija, na podlagi katere uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, davčno goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

12.Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV je oblika pravnega standarda, kar pomeni, da se na tej podlagi prejemniku računa lahko pripiše odgovornost za zlorabo sistema DDV že v primeru, če ta objektivno gledano ravna neskrbno glede morebitne zlorabe sistema DDV torej neodvisno od njegovega resničnega vedenja o zlorabi sistema DDV. Kot velja za vse pravne standarde, se natančna vsebina tega standarda določi glede na konkretne okoliščine primera (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2016, točki 18 in 19).

13.V obravnavani zadevi je davčni organ ugotavljal ali so na strani tožnika izkazane takšne objektivne okoliščine oziroma takšni indici, ki izkazujejo, da je podan tožnikov subjektivni element (pogoj iz točke 4, naveden v točki 11 obrazložitve te sodbe). Prvostopenjski organ je objektivne okoliščine, ki so podane na strani tožnika in kažejo na njegov subjektivni element, obširno in argumentirano navedel na straneh 4,7, 9, 10, 12 in 13 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na straneh 16 do 18 obrazložitve, s čimer se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča je v obravnavani zadevi izkazan tožnikov subjektivni element. Sodišče sodi, da tožnik pri obravnavanih poslih ni bil dobroveren in je vedel pri kakšnih poslih sodeluje, zato davčni organ pravilno ni priznal pravice do odbitka DDV v zvezi s temi posli. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, da utajo davka prepreči. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta v svojih razlogih navedla številne tozadevne okoliščine, kot so pomanjkljivosti listin, odločilna vloga matične družbe in pasivno postopanje tožnika pri sklepanju in pri izvedbi posla, nedosegljivost prejemnikov blaga za bolgarske davčne organe in obenem ohranjen kontakt in komunikacija teh družb s tožnikom, ter nenazadnje tudi neobičajna in ekonomsko neupravičena pot blaga. Poleg tega se med obremenilnimi okoliščinami navaja tudi, da je tožnik sklepal posle izključno z družbami, ki so se po prejemu vozil deregistrirale in so opredeljene kot "missing trader družbe" oz. "neplačujoči gospodarski subjekti", ter da družbi prejemnici predmetnega blaga nista predložili obračunov DDV in da DDV tudi nista plačali. Navedeno pa, ob upoštevanju še vseh ostalih okoliščin, sodišče utrjuje v prepričanju, da je navzlic tožbenim ugovorom tudi v pogledu očitanega sodelovanja tožnika pri izogibanju davčnim obveznostim, slediti zaključkom, ki sta jih naredila davčna organa, ter tožbene ugovore zavrniti kot neutemeljene. Na strani tožnika obstajajo tudi objektivne okoliščine v smislu indicev, na podlagi katerih mu je mogoče očitati, da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka, ter da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko za to, da utajo prepreči. Že računi niso izpolnjeni v skladu z ZDDV-1, kar pomeni, da je že s tem podana tudi vednost tožnika. Tožnik bi se moral pozanimati o boniteti poslovnih partnerjev, poslovati bi moral skladno z listinami in poskrbeti za popolno in pravilno izpolnjene transportne dokumente ter poskrbeti za dejansko dobavo vozil v namembni kraj prejemnikoma blaga, tako pa je vse obveznosti iz obravnavanih poslov prenesel na prejemnike blaga in posel organiziral tako, da ni nosil nobenega tveganja in obenem s svojim načinom poslovanja omogočil izogibanje plačilu DDV. Tožniku je, kljub večjim zneskom kupnine, zadoščal ustno sklenjen posel s prejemnikom blaga, medtem ko je z ostalimi udeleženci v poslu sklenil pisni sporazum, v katerem so bile obveznosti strank natančno določene. Na davčno utajo pa kaže tudi neobičajna in ekonomsko neupravičena pot blaga. Sodišče sodi, da sta davčna organa obsežno in argumentirano navedla objektivne okoliščine, ki kažejo na tožnikovo udeležbo pri transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV. Tudi po presoji sodišča je tožnik vedel, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi (subjektivni element).

14.Tožnikov ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe v točki 1 in 3 v nasprotju z obrazložitvijo, je pravilno zavrnil že pritožbeni organ. Napačna je tožnikova navedba, da z izpodbijano odločbo davčni organ zahteva plačilo davka, ki ga je že plačal na podlagi odločbe DT 0610-6914/2016-26 z dne 27. 12. 2017. Predmet tega postopka je presoja pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV po obračunu DDV-O za januar 2018. Ni pa predmet tega postopka presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za oprostitev plačila DDV v carinskem postopku (46. člen ZDDV-1 in 79. člen PZDDV-1) ter za naknadno odmero carinskih dajatev (carinski postopek 42), o čemer je v zvezi z istimi tožnikovimi posli odločala Finančna uprava RS s predhodno navedeno odločbo DT 0610-6914/2016-26 z dne 27. 12. 2017, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance DT 498-1-12/2018-3 z dne 26. 4. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, v katerem je bila izdana izdana odločba Finančne uprave RS DT 0610-6914/2016-53 z dne 11. 1. 2019, s katero je prvostopenjski organ ponovno enako odločil, da pogoji za oprostitev DDV zaradi dobave blaga v drugo državo članico (carinski postopek 24) niso izpolnjeni in da je tožnik dolžan plačati DDV kot uvozno dajatev. Pritožbo zoper to odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo DT-498-1-5/2019-3 z dne 8. 8. 2019 zavrnilo. Upravno sodišče RS pa je nato s sodbo I U 1555/2019-20 z dne 14. 12. 2021 tožnikovo tožbo v upravnem sporu zavrnilo in je po povedanem o navedeni carinski zadevi pravnomočno odločeno. Ker tožniku pri uvozu in izvozu 23 novih vozil v Bolgarijo ni bila priznana pravica do uporabe carinskega postopka 42, je tožnik uveljavljal pravico do odbitka tega DDV v obračunu DDV-O za januar 2018 in iz tega naslova izkazoval presežek DDV ter zahteval njegovo vračilo. V predmetnem postopku pa je davčni organ presojal ali tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je tožniku tudi pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ugotovil je, da tožnik zaradi izkazanega subjektivnega elementa teh pogojev ne izpolnjuje, zato mu je posledično z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo DDV.

15.Sodišče tudi sodi, da je pravilno stališče pritožbenega organa, da potrditev bolgarskega davčnega organa, da so predmetna vozila registrirana v Bolgariji še ne pomeni, da so bile od teh vozil plačane vse dajatve, kot to napačno meni tožnik, saj registracijski organi vozilo praviloma registrirajo na podlagi računa in ne preverjajo ali je bil obračunani DDV tudi dejansko plačan.

16.Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, dejansko stanje popolno ugotovljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

17.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker gre za spor med istima strankama ter gre za podobno dejansko in pravno podlago in je tukajšnje sodišče po opravljeni glavni obravnavi o tem v upravnem sporu že pravnomočno odločilo s sodbo I U 1555/2019-20 z dne 14. 12. 2021, s katero je tožnikovo tožbo zavrnilo.

---

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 63

---

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.