Jedro

Za samo odpoved prebivanja v RS zaradi razlogov varnosti ali obrambe države (1. odstavek 23. člena ZT), je potreben dokaz, da je oseba, ki je bila v tem času aktivna vojaška oseba JA, tudi dejansko sodelovala v agresiji na R Slovenijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 13.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.7.1992, s katero je navedeni prvostopni organ na podlagi 25. člena zakona o tujcih (ZTuj) v izreku pod 1) tožniku odpovedal začasno prebivanje v Republiki Sloveniji; v izreku pod 2) naložil tožniku, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v 24 urah od vročitve prvostopne odločbe s tem, da mu je na območju Republike Slovenije prepovedan ponovni prihod 4 leta od vročitve prvostopne odločbe; in v izreku pod 3) določil, da pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 23. člena ZTuj, po kateri se tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije, lahko prebivanje odpove, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Navaja, da zaradi splošno znanih dejstev, upravni organ za notranje zadeve ni uvedel posebnega ugotovitvenega postopka v skladu z 2. odstavkom 160. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločitev o odpovedi prebivanja, temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da je 16.6.1992 zaprosil za začasno bivanje, ker njegova žena in otroka živijo v Sloveniji, kamor je prišel leta 1973 po končanem šolanju in kjer si je ustvaril dom in družino, ki bo ostala v Sloveniji, saj so žena in otroka slovenski državljani, sam pa je državljan Republike Hrvatske. Zadnje leto pred agresijo na R Slovenijo je bil na šolanju v Srbiji. Iz Srbije je prišel na Hrvatsko in je polkovniku izrazil željo, da bi pristopil k TO, na kar mu je ta odgovoril, da se je o tem že pogovarjal na MNZ in da zahtevajo, da se vrne v Srbijo, da je tam koristnejši za Slovenijo. Tako je tudi storil in je zato ostal v JA do maja 1992, ko mu je 14.5.1992 prenehala aktivna vojaška služba. Z odločbo z dne 9.7.1992 mu je Sekretariat za notranje zadeve občine odpovedal začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, naložil, da mora v 24 urah zapustiti Republiko Slovenijo in prepovedal ponovni prihod v RS za 4 leta od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločitve je kot razlog navedeno, da je državljan Republike Hrvatske in da je bil do nedavnega aktivna vojaška oseba, zaposlena v bivši JA, delovanje JA pa je v hudem nasprotju z načeli, za katera se je s samostojnostjo opredelila Republika Slovenija in za katera se zavzema pri urejanju konfliktnih razmer v Jugoslaviji; da so navedena dejstva uradno in splošno znana, zato upravni organ ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka in da je pri odločitvi upravni organ upošteval obrazložen predlog operativnih organov MNZ. Zoper takšno odločbo je vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da ni utemeljena, ker je upravni organ na podlagi podatkov policijske postaje ugotovil, da je državljan Republike Hrvatske in da so podani razlogi iz 1. točke 23. člena zakona o tujcih. Posebnega ugotovitvenega postopka niso uvedli, glede na splošno znana dejstva. Odločitev o odpovedi temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je kot aktivna vojaška oseba sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Na izostanek razlogov za takšno odločitev je upravni organ vezal odgovor na drugo kršitev postopka, to je na načelo zaslišanja, češ da glede splošno znanih dejstev organi za notranje zadeve niso dolžni uvesti posebnega ugotovitvenega postopka. V prvostopni odločbi tega razloga še ni, očita se mu le, da je bil do nedavnega zaposlen v bivši JA. Takšna odločitev in obrazložitev sta nezakoniti, ker niso navedena konkretna dejanja, ki pomenijo sodelovanje v agresiji na RS, v katerih operacijah je konkretno sodeloval in dokazi za to in ker sta si odločbi prve in druge stopnje glede razlogov v nasprotju. Da je sodeloval v agresiji na RS ni splošno znano dejstvo. To je treba dokazati. Vse te navedbe utemeljujejo sklep o nezakonitosti napadene odločbe, ker so kršena pravila upravnega postopka, materialni predpisi, ki urejajo to področje, temeljna pravna načela, dejansko stanje pa je ugotovljeno zmotno in nepopolno in zato ni bilo pravilno odločeno o pravici.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da je bil tožnik do 14.5.1992 zaposlen v armadi tuje države kot aktivni pripadnik JA. Iz operativnih evidenc je razvidno, da je bil tožnik v času agresije na R Slovenijo načelnik štaba letalske brigade. Sodeloval je pri načrtovanju akcij in tudi poveljeval v akcijah letalstva JA po Sloveniji. Nesporno je bilo njegovo sodelovanje v nasprotju z interesi Republike Slovenije. V času agresije na Republiko Slovenijo se ni odzval pozivu predsedstva, da zapusti vrste JA, čeprav je bilo dano zagotovilo, da bo Republika Slovenija prevzela vso skrb za socialno varnost teh oseb. Glede na navedeno je očitno, da gre za razloge, ki jih določa 1. alinea 23. člena zakona o tujcih, iz katere izhaja, da se prebivanje lahko odpove tujcu, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Zaradi tega je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 23. člena ZTuj se tujcu, ki prebiva na območju RS na podlagi izdanega vizuma, lahko prebivanje odpove, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Iz 25. člena tega zakona pa izhaja, da mora organ pri odločanju o odpovedi prebivanja upoštevati dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, in posledice, ki bi jih povzročil ukrep zanj in za njegovo družino.

Tožena stranka v odločbi ugotavlja, da zaradi splošno znanih dejstev, ni uvedla posebnega ugotovitvenega postopka v skladu z 2. odstavkom 160. člena ZUP in da njena odločitev temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na RS.

Samo dejstvo, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, po presoji sodišča ni splošno znano dejstvo po 2. odstavku 160. člena ZUP, ki ga ni potrebno dokazovati. Čeprav je v času agresije na Slovenijo nekdo bil aktivna vojaška oseba, to še ne pomeni, da je v tej agresiji tudi sodeloval. Za samo odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji, zaradi razlogov varnosti ali obrambe države, je potreben dokaz, da je tožnik dejansko sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Tožena stranka bi zato morala, v skladu z 2. odstavkom 25. člena ZTuj in določbami ZUP-a, ki se nanašajo na ugotovitveni postopek, na dokazovanje, na sodelovanje stranke v postopku in na vsebino obrazložitve odločbe, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva, okoliščine in dokaze, na podlagi katerih je ugotavila, da razlogi obrambe države terjajo odpoved prebivanja tožniku. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti razloge, ki so organ vodili pri izdaji odločbe (3. odstavek 209. člena ZUP). V tem primeru pa se izpodbijana odločba pavšalno sklicuje samo na podatke v upravnih spisih brez ugotovitve dejanskega stanja in navedbe razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov. Zaradi tega je podana bistvena kršitev pravil postopka in zato sodišče ni moglo presoditi zakonitosti odločbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).