Jedro

Kazen določeno v 316. čl. ZPP ni mogoče izreči pravni osebi, ker pravdnih dejanj ne opravlja sama, pač pa jih opravlja po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu. Zato je lahko denarna kazen izrečena le osebi, ki je za pravno osebo opravljala pravdna dejanja, s katerimi je bila zlorabljena procesna pravica. Za zlorabo procesnih pravic gre, če stranka ali njen zakoniti zastopnik procesno pravico ima, pa le-to izkoristi s ciljem škodovati drugemu ali sodišču. Če pa določene procesne pravice nima, je že po naravi stvari ne more zlorabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. II Ig .... z dne 6.10.1992. S tem je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 44.472,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestni in izvršilnimi stroški.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Trdi, da ni mogoče uporabiti Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ta zakon je uvedel zakonsko konverzijo iz dinarjev v tolarje le za zneske, navedene v dokumentih, ki so bili izdani na teritoriju Republike Slovenije. Sodišče bi moralo uporabiti Odluko o uvođenju hrvatskog dinara kot sredstva za plačilo na teritoriju Republike Hrvatske, ki ima v 4. členu podobno določbo kot 8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije in tožeči stranki priznati le znesek v hrvaških dinarjih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. V tej pravdi vtoževana terjatev izvira iz dveh prevoznih pogodb, ki sta bili sklenjeni 19.8.1991 oziroma 19.9.1991. V času sklenitve prevoznih pogodb in opravljenega prevoza (nastanek obveznosti tožene stranke) sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška še imeli obe isti denar (dinar). Cena prevoza je bila tako očitno dogovorjena v tej denarni enoti, saj je bila to domača denarna enota v obeh državah. Dne 8.10.1991 je Republika Slovenija uvedla svoj denar z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS 17/91). Ta je določil, da je denarna enota Republike Slovenije tolar (1. člen). Z uveljavitvijo tega zakona je dinar (denarna enota v katerih je bila izražena pogodbena cena) postal tuja valuta. Z dnem uvedbe denarne enote Republike Slovenije pa je bilo zato potrebno urediti vsebino tistih pravnih razmerij, v katerij sta v času nastanka pravnih razmerij stranki izrazili obveznost v tisti denarni enoti, ki je bila do takrat domača denarna enota (dinar). Vsebina teh razmerij pa je bila urejena z Zakonom o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. l. RS 17/91), ki je tipičen prehodni zakon, ki ureja prehod iz enega monetarnega sistema v drug monetarni sistem. Zato je 8. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije mogoče razlagati le tako, da se uporablja kot merilo vrednosti za vsa pravna razmerja nastala pred 8.10.1991 in v katerih je to funckijo prej opravljal dinar kot domača valuta. To pa je bilo tudi sporno razmerje. Da je takšna razlaga 8. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije pravilna, pokaže tudi naslednje. Sporni prevoz je bil opravljen dne 29.8.1991 oziroma 19.9.1991. Ob nastanku obveznosti in tudi ob njeni zapadlosti je bila pogodbena obveznost še vedno določena v denarni enoti din, ker sta obe državi v tem trenutku imeli isto denarno enoto. Z dnem 8.10.1991, ko je Republika Slovenija uvedla svoj denar - tolar, je pogodbena obveznost še vedno bila izražena v din, takrat torej že v tuji valuti. Tečaj tujih valut pa je na dan uveljavitve Zakona o denarni enoti Republike Slovenije določila Banka Slovenije (glej 3. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije Ur. l. RS 17/91). To je storila s Sklepom o tečajni listi št. 1 (Ur. l. RS 17/91). Tolar in dinar sta bila na dan uvedbe tolarja določena v razmerju 1 : 1. Na ta dan je tako pogodbena obveznost bila sicer še vedno izražena v dinarjih, vendar je vrednostno predstavljala enako število denarnih enot Republike Slovenije t.j. tolarjev. Kasnejše spremembe razmerja tolarja do dinarja v škodo dinarja na višino denarne obveznosti, s katere izpolnitvijo je tožena stranka že bila v zamudi, niso mogle vplivati.

Prav tako takega vpliva ni mogla imeti uvedba lastne denarne enote Republike Hrvaške. Tožena stranka zaradi zamude s plačilom ni mogla priti v boljši položaj kot je bila ob nastanku oziroma ob dospelosti denarne obveznosti v plačilo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po 368. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške te pritožbe (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).