Jedro

Ob dejstvu, da Socialnovarstveni zavod H. nima pogojev, da bi lahko preprečil, da bi S.P. ponovno ogrozila varnost ljudi v tej ustanovi, pa tudi svojo varnost, vložnica ne more uspeti pri zavzemanju za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 2. 4. 2020 zoper obdolženo S. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženka poskušala storiti kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 6. 4. 2020 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženkin zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po vsebini ponavlja pritožbene navedbe in vztraja, da utemeljenost suma očitanega poskusa kaznivega dejanja ni zadostno izkazana, prav tako obdolženka ni ponovitveno nevarna, pripor pa bi bilo mogoče nadomestiti s katerim izmed milejših omejevalnih ukrepov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim omejevalnim ukrepom, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in zahtevo ocenila kot neutemeljeno. Zagovornikovo izpodbijanje obstoja utemeljenega suma, obdolženkine ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora temelji na lastni dokazni oceni, ki je nasprotna oceni, kot sta jo sprejela preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat, zato gre po vsebini za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sklep ima o vseh pogojih za odreditev pripora ustrezne in zadostne razloge, zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki je vztrajal pri navedbah iz zahteve, obdolženka pa izjave ni podala.

B.

5. Zagovornik v zahtevi uvodoma izpodbija obstoj utemeljenega suma z več očitki. Navaja, da utemeljen sum izhaja le iz izjav oškodovane Z. M. in sostanovalke D. B., ki sta prav tako varovanki socialno varstvenega zavoda, torej osebi s posebnimi potrebami, za kateri medicinska diagnoza ni izkazana. Tudi za obdolženko iz kazenske ovadbe ne izhaja, kakšno diagnozo ima. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s takšnimi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakonitosti, temveč skuša izpodbiti obstoj utemeljenega suma na podlagi lastne ocene dokazov. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljili, na podlagi katerih dokazov izhaja utemeljenost suma, da je obdolženka v socialno varstvenem zavodu poskušala ubiti sostanovalko Z. M., in svojo oceno o obstoju utemeljenega suma tudi izčrpno podali v izpodbijanem sklepu. Zagovornik tej oceni nasprotuje in po vsebini skuša izpodbiti verodostojnost izjav oškodovanke in sostanovalke, ter navsezadnje tudi obdolženkine izjave (ko je na pripornem naroku zanikala, da bi poskušala zadušiti oškodovanko dvakrat, temveč samo enkrat). Navedeno bo lahko predmet presoje v nadaljnem teku postopka, medtem ko v zahtevi takšne navedbe predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Enako velja za zagovornikovo izpodbijanje ugotovljene obdolženkine ponovitvene nevarnosti s trditvami, da pri obdolženki ni mogoče najti znakov, zaradi katerih bi bila nevarna za druge ljudi, da doslej ni bila obravnavana in kaznovana za kazniva dejanja z znaki nasilja ali hujše prekrške javnega reda in miru in da se je že zdravila v specialnih zavodih zaradi zdravstvenih težav, ne pa zaradi kaznivih dejanj. S takšnimi dejanskimi navedbami skuša izpodbiti obdolženkino ponovitveno nevarnost, s čimer pa ne preseže nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V zaključnem delu zahteve zagovornik oporeka oceni obeh nižjestopenjskih sodišč o neogibni potrebnosti pripora in se zavzema za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa, kot sta na primer namestitev v ustreznem zavodu ali prepoved približevanja oškodovanki, vendar so tudi te navedbe neutemeljene. Nižjestopenjski sodišči sta po opravljenih poizvedbah v Socialno varstvenem zavodu Hrastovec presodili, da z nadaljevanjem bivanja v zavodu obdolženki ni mogoče učinkovito preprečiti ponovitve kaznivega dejanja in zlasti ne zagotoviti varnosti varovancev in tudi obdolženke. Obdolženka boleha za hudo duševno boleznijo, to je shizofrenijo, zaradi katere so njena ravnanja nepredvidljiva in kot taka predstavljajo grožnjo ostalim ljudem v zavodu, kot tudi samo sebi. Pripor je zato neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Tak pravni zaključek zagovornik tudi v tem delu zahteve nedovoljeno izpodbija z lastno presojo dejstev. Meni, da se v zavodu nad obdolženko že izvajata nadzor in terapija in je obdolženki s tem že odvzeta prostost, obdolženka pa je tudi povedala, da bi se bolje počutila v takšnem zavodu, kot v priporu. S takšnimi dejanskimi navedbami, ob dejstvu, da Socialnovarstveni zavod H. nima pogojev, da bi lahko preprečil, da bi S. P. ponovno ogrozila varnost ljudi v tej ustanovi, pa tudi svojo varnost, zato ne more uspeti pri zavzemanju za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa. Brezuspešno tudi zatrjuje, da bo za obdolženko lahko zadostno oziroma bolje poskrbljeno v socialno varstvenem zavodu kot v priporu. Obdolženka bo namreč lahko tudi v priporu deležna psihiatrične obravnave. Zdravstveno stanje pripornika pa se upošteva tudi pri dejavnostih pripornika in njegovi razporeditvi v zavodu, kjer prestaja pripor.1 C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zahteva pa je bila pretežno vložena iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Podrobneje to opredeljuje 32. člen Pravilnika o izvrševanju pripora, podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 13737/2014 z dne 24. 4. 2014.