Jedro

Vrednost podržavljenega zemljišča se določi po stanju ob podržavljenju, kar pomeni po njegovi dejanski rabi, ki jo evidentira kataster. Stranka pa ima možnost dokazovanja, da v zemljiškem katastru naveden podatek ne ustreza stanju v naravi v času podržavljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 8. 4. 2002, s katero je prvostopni organ ugodil zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 18/2, 100, 101, 15/5 in 176/2 k.o. B, podržavljenih AA, tako da je določil odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, v višini 78.281,75 DEM. V obrazložitvi je navedla, da je sporna dejanska raba parcele št. 101 k.o. B in s tem višina odškodnine, ki jo mora zavezana stranka plačati za to nepremičnino, ki je v naravi ni mogoče vrniti. Vrednost kmetijskih zemljišč se po 3. odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok). Po podatkih zemljiškega katastra je bila parcela 101 ob podržavljenju evidentirana kot pašnik, v zemljiški knjigi pa kot vinograd. Obe knjigi sta javna evidenca in se v njih zapisani podatki štejejo za resnične. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v taki listini potrjena dejstva neresnična. Dokazno breme je na tistem, ki zatrjuje, da dejstva v javni evidenci niso resnično ugotovljena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je vlagatelj zahteve v postopku denacionalizacije dokazoval drugačno vrsto rabe parc. št. 101 v času podržavljenja, kot jo izkazuje zemljiški kataster, pri čemer se je skliceval na podatke zemljiške knjige, odločbo o podržavljenju in cenilni zapisnik, sestavljen ob podržavljenju ter izjavo priče. Iz vseh teh listin je razvidno, da je bila dejanska raba parcele št. 101 ob podržavljenju vinograd in ne pašnik, kot izhaja iz evidence zemljiškega katastra. Navedeno dejstvo je potrdila tudi priča. Na podlagi zbranih dokazov je prvostopni organ pravilno ovrednotil parc. št. 101 kot vinograd, saj je v listinski dokumentaciji imel dovolj dokazov o dejanski rabi te parcele. Odločitev, da je bila parc. št. 101 ob podržavljenju dejansko vinograd, temelji predvsem na listinah (zemljiška knjiga, odločba o podržavljenju, zapisnik o cenitvi parcele ob podržavljenju) in ne izključno na izjavi priče, kar očita SOD, pri čemer navaja, da ima potrdilo, ki ga je izdala geodetska uprava, večjo dokazno moč, kot izjava priče. Tožena stranka se sicer strinja s takšno ugotovitvijo, vendar zaključuje, da je izjava priče v konkretni zadevi le eno izmed dokaznih sredstev, ki je bilo uporabljeno v dokaznem postopku.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke, ker meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavlja, da upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka napačno vrednotita parcelo št. 101 k.o. B kot vinograd 4. Iz potrdila o zemljiško katastrskih podatkih z dne 15. 4. 1992 je razvidno, da je bila parcela ob podržavljenju v celoti pašnik 4. bonitetnega razreda, kar je ponovno razvidno iz potrdila z dne 24. 12. 2001. Tožeča stranka meni, da so glede kulture in bonitete verodostojni le tisti podatki, ki jih izda pristojna geodetska uprava, ter da za gornje ugotovitve ni mogoče kot podlage vzeti odločbe o podržavljenju, zapisnika o cenitvi parcele, zemljiške knjige in izjave priče. Napačno je stališče tožene stranke, da imajo omenjene listine in pričevanje priče večjo dokazno moč kot potrdilo, ki ga izda edini verodostojni organ. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku BB je na tožbo odgovoril in navedel, da je bila sporna parcela ob podržavljenju vinograd, kar je bil tudi glavni razlog za podržavljenje vinogradniškega posestva. Iz obrazložitve odločbe o nacionalizaciji je jasno vidno, zakaj je bila posest podržavljena, torej če res ne bi bilo spornega vinograda, ne bi prišlo do podržavljenja in bi bil sedaj lahko lastnik tega posestva in se mu ne bi bilo potrebno boriti za odškodnino. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna katastrska kultura parc. št. 101 k.o. B in s tem višina odškodnine, katero je zavezana plačati tožeča stranka.

Po določbi 44. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) se vrednost podržavljenega zemljišča določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni dejansko rabo zemljišča ob podržavljenju. Dejanska raba se je evidentirala v zemljiškem katastru, ki je bil tudi v času podržavljenja uradna evidenca o dejanskih podatkih zemljiških parcel. V zemljiškem katastru so se zemljišča uvrščala v katastrske kulture in katastrske razrede. Uporabo podatkov zemljiškega katastra za vrednotenje zemljišč v denacionalizacijskem postopku je predvidel tudi ZDen oziroma na njegovi podlagi izdan Odlok (Uradni list RS, št. 16/92, 21/93 in 3/95 - odločba Ustavnega sodišča), ki predpisuje, da se vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja (2. člen Odloka). Iz navedenega izhaja, kar sodišče pri svojih odločitvah poudarja, da se pri vrednotenju zemljišč praviloma upoštevajo uradno veljavni podatki zemljiškega katastra v času podržavljenja. Vendar pa ima stranka, kot pri vsaki javni listini, možnost dokazovanja, na njej je torej dokazno breme, da podatek v zemljiškem katastru ne ustreza dejanskemu stanju v naravi v času podržavljenja.

V obravnavanem primeru je vlagatelj dokazoval, da je bila sporna parcela v času podržavljenja vinograd, z zemljiškoknjižnimi podatki iz časa podržavljenja, odločbo ob podržavljenju, zapisnikom o cenitvi parcele in pričama. Po mnenju sodišča je prvostopni organ izvedene dokaze vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka pravilno ocenil in na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključil, da je bila dejanska raba sporne parcele vinograd, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja določil odškodnino. Navedene listine, predvsem odločba o podržavljenju in zapisnik o cenitvi parcele, nedvomno prikazujejo objektivno stanje nepremičnine v času podržavljenja, saj so izdelane v času, ki je za ugotovitev spornega dejstva relevanten. Dejansko stanje nepremičnine pa je lahko verodostojno opisala tudi priča CC, ki je sporno nepremičnino pred podržavljenjem obdelovala, po podržavljenju pa kupila. Na dejansko rabo sporne parcele pa nenazadnje kaže tudi pravna podlaga podržavljenja - Zakon o odpravi viničarskih in podobnih razmerij, kot utemeljeno opozarja v odgovoru na tožbo vlagatelj. Po mnenju sodišča je torej tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo, saj je bilo dejansko stanje v okviru ugovarjane dejanske rabe sporne parcele pravilno in popolno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo in določil odškodnino. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da so o dejanski rabi zemljišča v času podržavljenja verodostojni le podatki geodetske uprave. Nedvomno je podatek katastra, ki je organ, ki evidentira dejansko rabo zemljišč, podatek, ki se šteje za resničnega, če se v dokaznem postopku to dejstvo ne ugotovi drugače. Navedeno je v obravnavanem primeru s predloženimi in pravilno ocenjenimi dokaznimi sredstvi uspelo vlagatelju zahtevka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.