Jedro

Če funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, je potrebno uporabiti 12. in 17. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Če izračun izkaže, da ne gre za funkcionalno zemljišče, se pri določitvi odškodnine zemljišča šteje za komunalno opremljeno nezazidano zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 24.1.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 18.6.1999, s katero je bilo med drugim odločeno, da je Slovenska odškodninska družba dolžna v korist denacionalizacijskega upravičena J.K. izplačati 2.187,00 DEM odškodnine za 371 m2 zemljišča parc. št. 1131 k.o. Z.Š., ki ga ni mogoče vrniti v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je sporna odškodnina za podržavljeno zemljišče parc. št. 788/2 v izmeri 371 m2, zlasti vprašanje, ali ga je treba vrednotiti kot nezazidano ali kot zidano stavbno zemljišče. Tožnica nima prav, ko v tožbi vztraja, da je bila sporna parcela funkcionalno zemljišče k objektu, ki je ob podržavljenju stal na parc. št. 788 k.o. Z.Š., po vrsti rabe opredeljeno kot hiša v površini 262 m2 in v izmeri 1114 m2, zaradi česar bi ga bilo treba vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče. Po 12. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (navodilo) se v primeru, če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča (zazidano stavbno zemljišče) ni mogoče ugotoviti oziroma v primeru, ko funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu največ dvakratna površina stavbišča s stanovanjskimi objekti oziroma največ še 50 % površine stavbišča objektov iz 17. člena navodila - drugi objekti (1. odstavek 12. člena navodila). To določbo je treba razlagati tako, da se kot stavbišče šteje dejansko pozidano zemljišče, torej fundus - tloris objekta, kot funkcionalno zemljišče, pa njegov dvakratnik, če gre za stanovanjski objekt, oziroma 0,50 kratnik tega fundusa, če gre za druge objekte, kolikor funkcionalno zemljišče do odločanja o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin še ni bilo določeno v skladu s predpisi o urejanju naselij in drugih posegov v prostor oziroma s predpisi, ki so pred uveljavitvijo navedenih predpisov urejali določanje funkcionalnega zemljišča. Ni pomembno kot kaj je bilo in kot kaj je zemljišče po vrsti opredeljeno v zemljiškem katastru oziroma v zemljiški knjigi. Iz spisov ne izhaja, in tožnica tudi ne trdi, da bi bilo k spornemu objektu določeno funkcionalno zemljišče. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bil tloris objekta torej stavbišča 262 m2. Dvakratna površina stavbišča (tloris objekta) tako znaša 524 m2. To pomeni, da se za funkcionalno zemljišče k objektu, ki je stal pred podržavljenjem na parc. št. 788 k.o. Z.Š., šteje 524 m2. Ker je skupna površina zemljišča parc. št. 788 pred podržavljenjem znašala 1376 m2, od te površine pa je bilo podržavljenih 371 m2 (zemljišče je bilo ob podržavljenju označeno s parc. št. 718/2), tako ni mogoče šteti, da je bilo podržavljeno funkcionalno zemljišče. Tožnica zato ni upravičena do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče (13. člen navodila), temveč do odškodnine za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče (14. člen navodila). Na navedeni način je bilo zemljišče tudi vrednoteno.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo zemljišče opredeljeno kot dvorišče, torej funkcionalno zemljišče. Da je šlo za dvorišče izhaja tudi iz listin. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta kot pravilno presodili ugotovitev organa prve stopnje, da tožnici ni bilo podržavljeno funkcionalno zemljišče. Ugovor tožnice, da je bilo podržavljeno dvorišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen. S pravilno uporabo 12. člena navodila je bilo tudi pravilno ugotovljeno in obrazloženo, zakaj ni mogoče šteti, da je bilo podržavljeno funkcionalno zemljišče. Z zavrnilnimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

Dvorišče ni ista kategorija kot funkcionalno zemljišče, tožnica pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala, da je bilo funkcionalno zemljišče določeno. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnica v njih ponavlja ugovore, ki jih je navajala že v upravnem postopku in v upravnem sporu na prvi stopnji, na njih pa je bilo pravilno odgovorjeno.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 73. člena ZUS.