Jedro

Posel, sklenjen izven pravil javne dražbe, ki so kogentne narave, ne more biti veljaven. Zato tudi izostali pričakovani dobiček iz neveljavnega posla ne more predstavljati pravno priznane škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 156.880 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2006 do plačila in da ji mora povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti tožencu odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da ne sprejema zaključka sodišč, da je bila opozorjena na možnost, da dražbeni zapisnik, v kolikor se pojavi še kakšen kupec, ne bo veljaven. Ravnanje izvršitelja je bilo protipravno, ker sodišča ni obvestil o prodaji delnic njej, da bi v njeno korist izdalo sklep o izročitvi delnic. Sicer pa v reviziji dobesedno prepiše svoje tožbene navedbe in predlagane dokaze ter zatrjuje, da se sodišči nista opredelili do njih in da nista vestno in skrbno presodili vseh predlaganih dokazov, ter da je bila s tem zagrešena bistvena kršitev pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ta pa je nanjo odgovoril in predlagal, da se revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi tvorijo sledeče ugotovitve: javna dražba je bila razpisana 15. 3. 2005 ob 12. uri, kljub temu pa je bil dražbeni zapisnik s tožečo stranko zapisan 15. 3. 2005 pred 12. uro. V zapisniku je bilo navedeno, da je predmet prodaje 296 delnic ZVTG po izklicni ceni 296.000 SIT. Toženec je ob zapisu navedenega zapisnika od direktorja tožeče stranke prejel 296.000 SIT. Ob 12. uri je na dražbo pristopil (le) direktor K. d. o. o. in toženec mu je prodal delnice. Zato je izvršilno sodišče v njegovo korist izdalo sklep o izročitvi delnic. Direktor tožeče stranke je bil opozorjen, da dražbeni zapisnik z njim ne bo mogel stopiti v veljavo, če se ob 12. uri pojavi kdo kot kupec. Toženec je takoj, ko je ugotovil, da dražbeni zapisnik s tožečo stranko ne more stopiti v veljavo, vrnil tožeči stranki prejeti denarni znesek z obrestmi.

7. Tožeča stranka je v pravdi od toženca zahtevala plačilo izgubljenega dobička v višini 156.880 EUR. Vrednost delnice na dražbi 15. 3. 2003 za eno delnico je bila 1.000 SIT, 25. 9. 2007 pa je na trgu dosegla vrednost 530 EUR, kar pri 296 delnicah predstavlja 156.880 EUR. Ta znesek naj bi predstavljal premoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi protipravnega ravnanja izvršitelja, ki je štel za neveljavno prodajo delnic tožeči stranki.

8. Določbe o javni dražbi v izvršilnem postopku so kogentne narave. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pravilno opozarja, da že iz same narave javne dražbe izhaja, da dražba pred določenim časom ne more biti opravljena veljavno, ker se je ne morejo udeležiti vsi zainteresirani. Poleg tega sta obe pravdni stranki to tudi vedeli, tako toženec kot izvršitelj kot direktor tožeče stranke kot kupec. Obe sodišči sta potrdili vsebino opozorila ob sestavi zapisnika, revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Čeprav se je torej tožeča stranka zavedala (ali bi se vsaj morala zavedati), da na tako opravljeni javni dražbi sklenjeni pravni posel ne more veljati, pa odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička utemeljuje prav na tem poslu. Pri tem prezre logično sklepanje: če na opisan način sklenjeni posel ne more biti veljaven, tudi izostali pričakovani dobiček iz tega posla ne more predstavljati pravno priznane škode. Ker niso izpolnjeni vsi elementi za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika, je odločitev obeh sodišč pravilna.

9. Revizijske navedbe, da se sodišči nista opredelili do tožbenih navedb in da nista vestno in skrbno presodili vseh predlaganih dokazov, ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).