Jedro

Tožnik je tožbo vložil zaradi molka Vrhovnega državnega tožilstva RS v zvezi z njegovimi pobudami za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sodbi. Ker je generalni državni tožilec na podlagi teh pobud vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za sodno varstvo, kot ga uveljavlja z obravnavano tožbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Dne 15. 7. 2020 je prvotožnik Upravnemu sodišču Republike Slovenije po elektronski pošti poslal vlogo, ki jo je naslovil kot "tožba zaradi naklepnega oblastno ignorantskega molka državnega organa VDT". Navedel je, da tožbo vlaga v svojem lastnem imenu ter po pooblastilu drugotožnika. Dne 23. 8. 2020 je prvotožnik tukajšnjemu sodišču, prav tako po elektronski pošti, poslal še vlogo, ki jo je naslovil kot "dopolnilo tožbe". Iz vsebine navedenih vlog izhaja, da tožnika vlagata upravni spor zaradi molka Vrhovnega državnega tožilstva RS v zvezi s pobudami, ki jih je vložil prvotožnik, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v dveh kazenskih postopkih, v katerih sta bila tožnika pravnomočno obsojena. Sodišču predlagata, da ugodi pobudam za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter toženki naloži povrnitev njunih stroškov upravnega spora.

2. Sodišče je z dopisom z dne 1. 9. 2020 tožnikoma pojasnilo, da sta zgoraj navedeni vlogi, ki sta bili sodišču poslani po elektronski pošti, nepopolni, saj nista ustrezno podpisani. Pozvalo ju je še, da jasno opredelita tožečo stranko, saj prvotožnik ni predložil pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da je pooblaščen za zastopanje drugotožnika, pri čemer je sodišče tožnikoma pojasnilo, da lahko tožeča stranka v v upravnem sporu nastopa sama, če pa nastopa po pooblaščencu, je to lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Tožnikoma je sodišče razložilo kako in v čem morata tožbo dopolniti ter ju opozorilo na pravne posledice opustitve ustrezne dopolnitve tožbe.

3. Dne 11. 9. 2020 sta tožnika tožbo dopolnila tako, da je prvotožnik lastnoročno podpisal kopiji vlog, ki ju je sodišču poslal po elektronski pošti (tožbo in dopolnitev tožbe), drugotožnik pa je lastnoročno podpisal vlogo, v kateri je navedel, da ga v tem upravnem sporu zastopa prvotožnik. Potrdila, da ima prvotožnik opravljen pravniški državni izpit, tožnika sodišču nista predložila.

4. Dne 3. 11. 2020 je prvotožnik sodišču sporočil, da je Vrhovno državno tožilstvo RS na Vrhovno sodišče RS vložilo predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je sodišče z dopisom z dne 19. 11. 2020 prvotožnika pozvalo, da v roku 8 dni sporoči, ali pri obravnavani tožbi vztraja ali tožbo umika. Prvotožnik se je na poziv sodišča odzval z vlogo z dne 10. 12. 2020, v kateri je navedel, da bi bil umik predmetne tožbe edino "racionalno dejanje", saj je "predmetni sodni postopek za rezultat ZVZ praktično nepomemben", vendar se je kljub temu odločil, da bo "deloval nerazumno" in da obravnavane tožbe ne bo umaknil. K I. točki izreka:

5. Tožbo drugotožnika je sodišče zavrglo iz naslednjega razloga:

6. Drugotožnik je tožbo vložil po pooblaščencu – prvotožniku. Če v upravnem sporu stranka nastopa po pooblaščencu, je to lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Na navedeni pogoj je sodišče oba tožnika opozorilo z dopisom z dne 1. 9. 2020, s katerim ju je tudi pozvalo, da v roku 8 dni predložita potrdilo, da ima pooblaščenec drugotožnika opravljen navedeni izpit, ter ju obenem opozorilo na pravne posledice opustitve, to je, da bo sicer sodišče tožbo drugotožnika zavrglo. Dopis sodišča z dne 1. 9. 2020 je bil prvotožniku vročen 4. 9. 2020, drugotožniku pa 18. 9. 2020, vendar nobeden od njiju v postavljenem roku (pa vse do izdaje tega sklepa) sodišču ni predložil potrdila, da ima prvotožnik opravljen pravniški državni izpit. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo drugotožnika zavrglo kot nedovoljeno.

7. Tožbo prvotožnika pa je sodišče zavrglo iz naslednjega razloga:

8. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, pri čemer mora pravni interes obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Prvotožnik je obravnavano tožbo vložil zaradi molka Vrhovnega državnega tožilstva RS v zvezi z njegovimi pobudami za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sodbi, ki sta bili izrečeni obema tožnikoma. Prvotožnik je sodišču sam sporočil, da je Vrhovno državno tožilstvo predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti vložilo, kar izhaja tudi iz dopisa generalnega državnega tožilca RS z dne 26. 10. 2020, ki ga je sodišču poslal prvotožnik. Z navedenim dopisom je generalni državni tožilec RS tožnikoma sporočil, da je na podlagi njunih pobud za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. IV K 12400/2013 z dne 30. 10. 2013 zoper obsojenega A.A., ter zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. IV K 52710/2013 z dne 13. 1. 2014 zoper obsojenega B.B., dne 26. 10. 2020 na Vrhovno sodišče RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Glede na navedeno, se je prvotožnik v vlogi z dne 10. 12. 2020 sam izrekel, da je obravnavana tožba brezpredmetna, ker pa pri njej vztraja, je sodišče moralo njegovo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj prvotožnik po tem, ko je generalni državni tožilec RS, na podlagi pobud prvotožnika, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne izkazuje (več) pravnega interesa za sodno varstvo, kot ga uveljavlja z obravnavano tožbo. Ob tem sodišče še dodaja, da je tožbo prvotožnika zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa ne da bi se spuščalo v presojo izpolnjenosti drugih procesnih predpostavk tožbe, med drugim ali je v zadevi zaradi opustitve vložitve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS sploh dopusten upravni spor.

K II. točki izreka:

11. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).