Jedro

V sami tožbi res niso bili zajeti vsi dediči po pokojni P.. Z vlogo z dne 24. 1. 2012 je tožeča stranka razširila tožbo na novega toženca – dediča A.. Gre za situacijo iz 191. člena ZPP in ne za tisto, kar trdi tožena stranka, ki jo ureja 187. člen ZPP. Sodišče je lahko nadaljevalo z obravnavanjem zadeve, ker je dedič A. v razširitev tožbe nanj privolil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojni P. ne sodi 4/10 kmetije zaradi prispevka njenega pokojnega sina J. (točka I. izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika M., da ne sodi v kmetijo pokojne P. 1/10 njegovega prispevka (točka II. izreka sodbe). Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni prvo do četro in šesto toženi stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 336,00 EUR (točka III. izreka).

2. Zoper točko I. in III. izreka sodbe se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnice menijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Gre za nujno sosporništvo in bi moralo biti toženih vseh sedem dedičev po pokojni P.. Ker je bil sedmi dedič tožen kasneje, bi moralo sodišče poleg njegovega soglasja pridobiti tudi soglasje ostalih tožencev (drugi odstavek 187. člena ZPP), ti pa soglasja niso dali. Ker tega ni bilo, bi moralo sodišče tožbo zavrniti. Nadalje sodišču očitajo, da ni vpogledalo v zapuščinski spis po pokojnem J., ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Grosuplju opr. št. D 313/2004. Iz tega spisa bi bilo razvidno, da sta tožnika vse kar je pokojni oče J. zaslužil, vložil v nepremičnine, ki sta jih tožnika že podedovala. Sodišče je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 22. člen Ustave. Opustilo je izvedbo ključnega dokaza v korist toženih strank. Sodišče je zaslišalo številne priče, njihove izpovedbe pa je povzemalo selektivno in naredilo zmoten materialnopravni zaključek in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni pomembno koliko so oziroma niso prinašale druge kmetije v 70. in 80. letih. Pomembno je, kaj je bilo na tej kmetiji. Toženke so trdile, da je pokojni oče tožnikov delal, denar pa je nalagal v nakup lastnih nepremičnin, ki sta jih tožnika že podedovala. V kmetijo se je vlagalo iz denarja, ki se ga je na kmetiji zaslužilo. Hiša se je gradila okrog leta 1955, torej v času, ko je bil mož zapustnice še živ. Oče tožnikov bi moral uveljavljati izločitveni zahtevek že v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu (1978), sedaj pa se tega ne da več upoštevati. Sodišče bi moralo upoštevati zgolj povečanje vrednosti po letu 1978. Pritožba nadalje meni, da je dokazna ocena sodišča napačna. Po eni strani sodišče priznava, da so toženke pomagale z delom na kmetiji, po drugi strani pa trdi, da niso delale in vso vlogo pripisuje zgolj J.. Sodišče večkrat zapiše, da je imela pomembno vlogo zapustnica. Po drugi strani pa prispevek za ohranitev in povečanje pripiše zgolj pokojnemu J.. Sodišče je napačen dejanski zaključek naredilo zato, ker je izhajalo iz zmotnih materialnopravnih stališč, posledično napačno odločitvi je napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je dodati, da ne drži navedba v pritožbi, da bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. V sami tožbi res niso bili zajeti vsi dediči po pokojni P.. Z vlogo z dne 24. 1. 2012 je tožeča stranka razširila tožbo na novega toženca – dediča A.. Gre za situacijo iz 191. člena ZPP in ne za tisto, kar trdi tožena stranka, ki jo ureja 187. člen ZPP. Sodišče je lahko nadaljevalo z obravnavanjem zadeve, ker je dedič A. v razširitev tožbe nanj privolil (l. št. 60). Odločitev sodišča, ki je s sklepom z dne 5. 3. 2012 dovolilo razširitev tožbe je torej pravilna.

6. Drži navedba, da je tožena stranka predlagala, da sodišče pribavi zapuščinski spis Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. D 313/2004 po pokojnem J., a je na glavni obravnavi dne 20. 6. 2012 dokaz s pribavo tega spisa umaknila (l. št. 96). Vsa navajanja v pritožbi, da je sodišče, zato ker ni vpogledalo v ta zapuščinski spis, kršilo določila ZPP in Ustave RS, so zato neutemeljena.

7. Pritožba nadalje očita sodišču, da je pričanje prič K., D. in L. izvzelo iz konteksta, vendar pa ne pove, kaj točno je sodišče izvzelo iz konteksta. Očitno so ugotovitve sodišča drugačne, kot jih zatrjuje tožena stranka. Ta namreč trdi, da je oče tožnikov delal, se ukvarjal z lesom, denar pa je vlagal v nakup svojih lastnih nepremičnin, ki sta jih tožnika že podedovala, a je bilo na toženi stranki, da to tudi dokaže. Tega pa ji očitno ni uspelo dokazati.

8. Nobenega dvoma ni, da se je hiša začela graditi v letu 1955 in tudi ne, da te hiše sodišče v izločitvenem delu ni upoštevalo. Da se je vrednost te hiše upoštevala le pri oceni nepremičnin na kmetiji po stanju pred s strani tožnika zatrjevanimi vlaganji (1978), je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca G. na strani 13. Zoper to mnenje pa v roku pravdni stranki nista ugovarjali. Prvo sodišče je povsem pravilno od ugotovljene vrednosti premoženja odštelo, po izvedencih izračunano in s strani pravdnih strank neprerekano vrednost premoženja v letu 1978, torej ob smrti očeta toženih strank. Razliko predstavlja prispevek pokojnega J..

9. Kot že povedano zgoraj pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča. Ni sporno, da je pokojna mati delala na kmetiji kolikor časa je lahko, prav tako so pri delih na kmetiji pomagale toženke, vendar po tem, ko je pokojni J. nakupil stroje (vsi stroji so bili kupljeni po letu 1978), se je večino del opravilo s stroji. Poleg tega pa ni zanemarljivo, da toženke prav veliko niso mogle delati na kmetiji, kajti imele so svoje službe in družine in je verjeti, da so pomagale le pri večjih delih. J. pa je na kmetiji živel. Sodišče je ugotovilo, da so na kmetiji delali tudi sosedje in ljudje, ki jih je J. najel. Tožene stranke bi morale dokazati, da je bila kmetija sposobna financirati stroje, dokup zemljišč in objektov in večji del preživljanja tožnika v posledici dela pokojne matere in toženk. Tega tožene stranke niso uspele dokazati. Ugotovitve sodišča so pravilne in temeljijo na izvedenih dokazih. Pokojni J. je živel skupaj z materjo in s svojim delom in zaslužkom prispeval k povečanju oziroma ohranitvi njenega premoženja. O tem koliko znaša njegov prispevek pa sta podala svoje mnenje (izračun) izvedenca B. in G.. Iz njunih izračunov izhaja, da je bil ta prispevek vsaj v višini 40 % vrednosti zapuščine. Odločitev sodišča, ki je tožeči stranki priznalo izločitev zahtevanih 4/10 vrednosti, je zato pravilna in temelji na določilu 32. člena Zakona o dedovanju.

10. Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe so tudi materialnopravo pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.