Jedro

Pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki se je uporabljalo v teku priposestvovalne dobe za navedene nepremičnine, je namreč določalo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to pravilo, če bi glede na okoliščine primera tedaj lahko vedela (to je v času sklepanja pogodbe v letu 1962 oz. v času vpisa v zemljiško knjigo - 1963), da je tožeča stranka že pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah s priposestvovanjem, torej izvenknjižno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba glede prve toženke (v izreku o glavni stvari in v odločbi o stroških) tako s p r e m e n i, da glasi: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke: tožeča stranka je lastnica parcel številka 1425/2 in 1425/3, vpisanih v vložku številka 24, k.o. T., do celote, se zavrne."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da je lastnica parcel št. 1425/2 in 1425/3 vpisanih v vložku številka 24 k.o. T. do celote ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da sta jih toženki dolžni tožeči stranki povrniti v znesku 147.776,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Prva toženka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodba razveljavi. Sodišče prve stopnje slepo sledi izpovedbi tožeče stranke, ki naj bi imela sama oz. njeni pravni predniki nepremičnine ves čas v posesti in s tem pridobila lastninsko pravico. Čudno je, da predniki kar sedemdeset letni niso opazili, to velja tudi za tožnico, da niso zemljiškoknjižni lastniki, to bi kazalo, da so vedeli, da nepremičnine niso njihove. Dobra vera se sicer domneva, velja pa enako za dobro vero tožeče stranke, kot dobro vero toženke. Tožeči stranki pa ni uspelo dokazati, da toženki nista bili v dobri veri. Sodišče odločitev opre tudi na dejstvo, da je bil darovalec pred sklenitvijo pogodbe že pet let v domu upokojencev, zaradi česar bi toženi stranki morali vedeti, da nepremičnin ni sam obdeloval in pri tem prezre, da tega dejstva tožeča stranka sploh ni zatrjevala, ampak je to povedala šele ob zaslišanju. S tem je sodišče kršilo postopek. Stranka v pravdi namreč ne more namesto trditev dejstev predlagati dokaze in sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Sicer pa sodišče napačno uporablja določbe pravnega pravila paragrafa 1500 ODZ, ko se sklicuje na starejšo sodno prakso, ki se na to pravilo ni preveč ozirala. Ne more tožeča stranka sedaj pridobiti lastninske pravice na nepremičnini le zato, ker sodišča pred nekaj desetletji niso upoštevala pravnih pravil, ki so jih bila dolžna upoštevati. Sicer pa neurejenega zemljiškoknjižnega stanja toženki nista zakrivili in jima zato tudi neupravičeno sodišče nalaga povrnitev stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje bistvene dejanske okoliščine, potrebne za odločitev o sporu ugotovilo. V pravnem prometu se domneva, da je lastnik nepremičnine oseba, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnik in ne tista, ki jo ima v posesti. Namen vpisa v zemljiški knjigi je namreč publikacija lastništva. Vendar pa, kot se je sodna praksa že večkrat izrekla in tako določbo pravnega pravila paragrafa 1500 ODZ pravilno razlaga tudi prvostopenjsko sodišče, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik kakšna tretja oseba. Navedeno pravno pravilo, ki se je uporabljalo v teku priposestvovalne dobe za navedene nepremičnine, je namreč določalo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to pravilo, če bi glede na okoliščine primera tedaj lahko vedela (to je v času sklepanja pogodbe v letu 1962 oz. v času vpisa v zemljiško knjigo - 1963), da je tožeča stranka že pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah s priposestvovanjem, torej izvenknjižno. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da je to tožena stranka - prva toženka, oz. njen pravni prednik, tedaj vedela. V breme pa ji šteje, da bi to lahko tedaj vedela glede na okoliščino, da je bil darovalec že pet let v domu upokojencev in glede na splošno neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Tako razlogovanje prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Po presoji pritožbenega sodišča je pravno sklepanje sodišča prve stopnje zmotno, ko zaključi, da glede na ugotovljena dejstva toženka, katere dobra vera se prav tako domneva, ni bila v dobri veri. Očitno se je prva toženka oprla na podatke zemljiške knjige in tudi ni imela nobenih resnih razlogov, da bi dvomila v njihovo pravilnost, zgolj dejstvo, da je lastnik pet let v domu upokojencev, pa samo po sebi ne vodi k pravnemu zaključku, da je, tudi zaradi neobdelave zemljišč, izgubil lastninsko pravico. Nenazadnje je pomembna okoliščina tudi ta, da je tožeča stranka, ki trdi, da ima nepremičnine s pravnimi predniki že 70 let v posesti, ves ta čas, tudi po sklenitvi sporne pogodbe in ki je tožbo vložila šele leta 2002, tako zemljiškoknjižno stanje dopuščala, čeprav trdi, da je že desetletja lastnica, in torej več desetletij tožnica ni ukrenila nič, da bi svojo pravico vknjižila v zemljiško knjigo, čeprav bi to glede na pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ lahko poskušala storiti že prej. Ob povedanem se izkaže, da je bil tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, ki se pritožuje zoper sodbo, neutemeljen, saj ugotovljena dejstva ne omogočajo sklepa, da je podana slaba vera prve toženke, da je torej tožnica dokazala, da prva toženka oz. njen pravni prednik v času sklepanja pogodbe oz. vknjižbe v zemljiško knjigo ni bil v dobri veri. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prve toženke tako spremenilo (ugodilni del in odločba o stroških), da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne (3. odst. 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tudi tistih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. člena ZPP), ni zasledilo.

O stroških prve toženke pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih le ta ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni priglasila.