Jedro

Ugovor iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP ter zahteva za odložitev odločanja po 236. členu ZFPPIPP se vsebinsko izključujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, imenovalo upravitelja A. A. in ugotovilo v kakšni pravnoorganizacijski obliki opravlja naloge in pristojnosti. Ugotovilo je, da je dolžnik vložil nepopolno zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 236. členu ZFPPIPP, zaradi česar ga je s sklepom z dne 9. 11. 2020 pozvalo, da v roku treh dni predloži izjavo poslovodstva, da ne zamuja s plačilom davkov in prispevkov ter poročilo pooblaščenega revizorja. Dolžnik na poziv sodišča zahteve ni ustrezno dopolnil. Pojasnilo je tudi, da predstavljajo stečajni postopki nujna opravila v skladu z določbo 83.a člena Zakona o sodiščih. Sicer pa tudi če dolžnik, glede na epidemijo Covid 19, ne bi mogel pravočasno predložiti poročila pooblaščenega revizorja, bi moral v danem roku predložiti izjavo poslovodstva. Za to ni ovire, saj bi moral tako izjavo podati zakoniti zastopnik dolžnika sam. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovitve, da je podana neizpodbojna domneva dolžnikove insolventnosti (peti odstavek 236. člena ZFPPIPP) odločilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek (2. točka prvega odstavek 239. člena ZFPPIPP).

2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo dolžnik. V pritožbi navaja, da ni insolventen in da upnikova terjatev ne obstaja oziroma da ne obstoji v višini, kot jo navaja upnik. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da poslovodstvo ni podalo izjave, ki jo je zahtevalo sodišče. Kot priloga je bila dana izjava poslovodstva, da podjetje ni insolventno ter da zaradi epidemije Covid 19 ni zmožno pridobiti mnenja revizorja. Meni, da je zmotno tudi stališče sodišča, da so stečajni insolventni postopki nujni. Zatrjuje, da je že v zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka z dne 5. 10. 2020 predložil vse zahtevane dokaze, kot so: poročilo poslovodstva o ukrepih finančnega prestrukturiranja, dokaz o objavi sklica skupščine, izjavo po 141. členu ZFPPIPP, bilanco stanja na dan 31. 12. 2018, izkaz poslovnega izida za leto 2018 ter drugo. Del pritožbe je tudi zahteva za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom.

3. Upnica Republika Slovenija vlaga odgovor na pritožbo. Navaja, da dolžnik v zakonsko določenem roku ni ugovarjal insolventnosti, prav tako tudi ni zatrjeval, da terjatev ne obstaja, temveč je vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 236. členu ZFPPIPP. Ker zahtevi ni priložil izjave poslovodstva iz 1. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP, velja zakonska domneva iz petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen. V skladu z 2. točko prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP je zato sodišče izdalo izpodbijani sklep o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, saj dolžnik ni vložil niti ugovora iz drugega odstavka 335. člena ZFPPIPP, niti popolne zahteve iz prvega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik lahko v roku iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP zahteva, da sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ker bo z izvedbo finančnega prestrukturiranja odpravil svojo insolventnost (prvi odstavek 236. člena ZFPPIPP). Dolžnik mora zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, poleg poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, predložiti tudi izjavo poslovodstva, da dolžnik ne zamuja s plačilom plač delavcev do višine minimalne plače ter s plačilom davkov in prispevkov ki jih mora obračunati ali plačati hkrati hkrati s plačilom plač delavcev, kot tudi izjavo, da bo navedeno sposoben plačevati pravočasno tudi v nadaljnjem dvomesečnem obdobju odložitve (1. točka drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP). Hkrati mora sodišču predložiti poročilo pooblaščenega revizorja o pregledu te izjave, v katerem je dal revizor mnenje brez pridržkov (2. točka drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP). Če zahtevi za odložitev odločanja niso priložene navedene listine, mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu zahteve dolžniku s sklepom naložiti, da v treh delovnih dneh po prejemu sklepa o dopolnitvi predloži te listine (tretji odstavek 236. člena ZFPPIPP). Roka iz tretjega odstavka tega člena ni dovoljeno podaljšati (četrti odstavek 236. člena ZFPPIPP). Če dolžnik v roku iz tretjega odstavka tega člena ne ravna po sklepu o dopolnitvi zahteve, velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen (peti odstavek 236. člena ZFPPIPP).

6. Kot izhaja iz petega odstavka 236. člena ZFPPIPP v primeru, če dolžnik v danem roku ne predloži dokazov po drugem odstavku 236. člena ZFPPIPP, velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen. Sodišče prve stopnje je torej začelo stečajni postopek nad dolžnikom na podlagi neizpodbojne domneve dolžnikove insolventnosti. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnik že zato, ker gre za neizpodbojno domnevo, s pritožbenimi navedbami, da ni insolventen, ne more biti uspešen.

7. Kot je dolžniku že pojasnilo sodišče prve stopnje se ugovor iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP ter zahteva za odložitev odločanja po 236. členu ZFPPIPP vsebinsko izključujeta. Namen pravnega instituta odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je dolžniku omogočiti, da odpravi svojo insolventnost tako, da bodisi izvede finančno prestrukturiranje zunaj postopka prisilne poravnave bodisi pripravi vse potrebno za izvedbo prestrukturiranja znotraj postopka prisilne poravnave.1 Predpostavka zahteve za odložitev odločanja je torej dolžnikova insolventnost. V postopku pred sodišče prve stopnje je dolžnik z vlogo z dne 6. 11. 2020 sporočil, da zahteva odložitev odločanja, kar pomeni, da je priznal svojo insolventnost. Ugovora, da ni insolventen in da upnikova terjatev ne obstaja, torej dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal (oziroma se šteje, da je ugovor z vlogo z dne 6. 11. 2020 umaknil), zato tega ugovora dolžnik ne more uspešno uveljavljati s pritožbo.

8. Dolžnik v pritožbi nadalje navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da poslovodstvo ni podalo ustrezne izjave. Pri tem se sklicuje na izjavo poslovodstva, da podjetje ni insolventno, kar pa ne predstavlja izjave po prvi točki 236. člena ZFPPIPP. Tudi te pritožbene navedbe so po presoji sodišča druge stopnje neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik ni predložil izjave poslovodstva, da dolžnik ne zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ter s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati in plačati hkrati s plačilom plač. Dolžnik v nepodaljšljivem, zakonsko določenem roku treh dni po prejemu sklepa sodišča z dne 9. 11. 2020, ki mu je bil vročen dne 27. 11. 2020, ni predložil niti zahtevane izjave svojega zakonitega zastopnika o plačilu minimalnih plač in davkov ter prispevkov, niti poročila pooblaščenega revizorja, ki bi dal tej izjavi mnenje brez pridržkov. Dolžnik pa tudi ni navedel nobenega utemeljenega razloga, zakaj njegov zakoniti zastopnik ne bi mogel podati zahtevane izjave v zakonsko določenem roku. Nadalje je sodišče prve stopnje dolžniku pravilno pojasnilo, da so stečajni postopki nujni, saj jih kot take določa drugi odstavek 83. člena ZS. V to opredelitev tudi ni posegla Odredba o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-29 na območju Republike Slovenije (z dne 13. 11. 2020 in z dne 7. 1. 2021), ki je veljala do 31. januarja 2021. Tako bi tudi v primeru, če bi ti postopki šteli za nenujne, rok za predložil dokazil potekel že 3. 2. 2021, dolžnik pa niti tedaj, niti z vložitvijo pritožbe (dne 11. 2. 2021) sodišču zahtevane izjave ni predložil. Nenazadnje pa dolžnik tudi ni z ničemer izkazal, da mnenja revizorja (v vsem tem času) zaradi epidemije ne bi mogel pridobiti.

9. Dolžnik ni uspel z vloženo zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zato uvedba postopka poenostavljene prisilne poravnave ni ovira za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

10. Pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Dr. Nina Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 178.