Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da terjatev ni likvidna, če je sporna in nedoločena, je preozko in zato materialnopravno zmotno. OZ pojma likvidnost izrecno ne določa, zato je treba biti pri njegovi razlagi zelo previden, saj bi ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti lahko hitro pripeljalo do sklepa, da je mogoče pobotanje samo s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Samo takšna terjatev je namreč v celoti nesporna in določena. Priznanje terjatve tako ni pogoj za njeno zmožnost pobotanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 7.740,78 EUR s pripadki, ki se nanaša na plačilo storitev varovanja, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, ni klasična podjemna pogodba. Pri poslu, s kakršnim se profesionalno ukvarja tožeča stranka, lahko kljub številnim napakam in opustitvam pri izvedbi sprejetega posla ne pride prav do nikakršnih premoženjskih posledic za naročnika. Tudi v konkretnem primeru kljub slabi izvedbi varovanja ni prišlo med prireditvijo do nobenih poškodb oseb ali stvari. Do zaključka prireditve tako ni prišlo do nobenega premoženjskega prikrajšanja na strani tožene stranke. Do tega je prišlo šele z izdajo odločbe UEFA 15.12.2003, na kar je tožena stranka odreagirala tako, da je zahtevala znižanje dogovorjenega plačila ali povrnitev nastale škode. Sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala trditvene podlage v zvezi z opustitvami tožeče stranke na podlagi sklenjene pogodbe, kar je v nasprotju z navedbami v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 17.11.2008. Vztraja, da so bili materialnopravni pogoji za pobot izpolnjeni že pred pravdo, iz previdnosti pa je svojo terjatev uveljavlja v pobot tudi v pravdi.

Pritožba je utemeljena.

Tudi v pritožbenem postopku ostaja sporno, kakšna je pravna narava pobotnega ugovora, ki ga uveljavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za jamčevalni zahtevek v smislu določila 633. člena OZ, medtem ko iz navedb tožene stranke pod točko 7 v prvem pripravljalnem spisu in v drugem pripravljalnem spisu sledi, da ta pravzaprav uveljavlja splošni odškodninski zahtevek. Po preizkusu izpodbijane sodbe v tej smeri tako pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka s pobotnim ugovorom uveljavljala plačilo nadaljnje škode, in sicer škode, ki je nastala toženi stranki zaradi nekvalitetno opravljenega varovanja vhodov na nogometni stadion B., saj tožeča stranka ni zagotovila reda in varnosti, kot ga zahteva Zakon o javnih prireditvah in javnih shodih ter Zakon o športu in akti tožene stranke (podrobneje v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke pod točko 6). Tožeči stranki očita, da so bila pirotehnična sredstva, plastenke, večji kosi sadja in papir vnešeni na stadion zaradi opustitev tožeče stranke. Ta sredstva so bila nato tudi uporabljena (predvsem pirotehnična), zato je bila tožena stranka s strani UEFA kaznovana in plačilo polovice plačane kazni sedaj uveljavlja v pobot v tej pravdi. Pravica zahtevati odškodnino po splošnih določilih Obligacijskega zakonika pa ni pogojena z dolžnostjo obvestiti o napaki, iz katere izvira škoda, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

Utemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje, kljub eksaktnim navedbam tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi pod točko 6 v zvezi z opustitvami tožeče stranke, do očitanih opustitev ni opredelilo in s tem v zvezi celo sprejelo zaključek, ki je v nasprotju z vsebino prve pripravljalne vloge tožene stranke (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prav tako v zvezi s tem ni ocenjevalo dokazov, ki jih je sicer izvedlo, zato odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče preveriti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da terjatev ni likvidna, če je sporna in nedoločena, preozko in zato materialnopravno zmotno. Obligacijski zakonik pojma likvidnost izrecno ne določa, zato je potrebno biti pri njegovi razlagi kot utemeljeno poudarja pritožba zelo previden, saj bi ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti lahko hitro pripeljalo do sklepa, da je mogoče pobotanje samo s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Samo takšna terjatev je namreč v celoti nesporna in določena (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 125/2004). Pritožba ima tako prav, ko opozarja, da priznanje terjatve ni pogoj za njeno zmožnost pobotanja. Zato bo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku, če bo prišlo za zaključka, da je pobotni ugovor utemeljen, moralo, odgovoriti tudi na vprašanje, ali je zaradi podane pobotne izjave tožničina terjatev prenehala že pred vložitvijo tožbe. Gre za ugovor, ki je podoben ugovoru plačila, in posledično preneha vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe.

Zaradi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo sodišče moralo odpraviti absolutne bistvene kršitve postopka, na katere je opozorjeno s to obrazložitvijo, in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, ali je tožeča stranka z očitanimi opustitvami kršila sklenjeno pogodbeno obveznost in, če bo odgovor pritrdilen, odgovoriti na vprašanje, ali so opustitve tožeče stranke imele za posledico nastanek škode v obliki kazni, ki jo je bila dolžna plačati tožena stranka. Da pritožbeno sodišče ne bi kršilo pravila dvostopenjskega sojenja, se je določilo, da sodbo razveljavi na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.