Jedro

ZPP je pri ugotovitveni tožbi pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da takšna sodba ima učinek izvršljivosti. Že to dejstvo pa zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.

Premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacijev javni lastnini namenjeno za opravljanje javne službe, je postalo s 1. 4. 1991 javna lastnina v upravljanju javnih zavodov (četrti odstavek 65. člena ZZ v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ), z dnem uveljavitve ZOFVI 14. 9. 1991 pa je (na podlagi drugega odstavka 61. člena tega zakona), postala lastnica premoženja v javni lastnini, s katerim so upravljali javni vzgojno izobraževalni zavodi, ki so izvajali srednje izobraževanje in je bilo namenjeno za opravljanje te javne službe, Republika Slovenija.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 274,40 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je Republika Slovenija lastnica do celote nepremičnin parc. št. ..., ... in ..., vse k.o. ... . Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 429,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba tožnice zavrže oziroma podredno tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podredno, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjeval, da se je sodišče prve stopnje o njegovih navedbah o njegovi veljavni pravni poslovni pridobitvi lastninske pravice in posledičnem pomanjkanju pravnega interesa tožnice za ugotovitveni zahtevek zgolj pavšalno izjasnil. Po prvem odstavku 181. člena ZPP se za ugotovitveno tožbo izkazanost pravnega interesa zahteva in tega mora izkazati tožnik. Tožnica pa tega ni izkazala. Ker je toženec postal lastnik spornih nepremičnin na pravno poslovni podlagi in je lastninsko pravico tudi vpisal v zemljiško knjigo, bi tožnica morala najprej izpodbiti veljavnost njegove pridobitve lastninske pravice, ne pa samo zahtevati, da se ugotovi, da je sama lastnica spornih nepremičnin. Zato bi sodišče prve stopnje moralo že v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec sicer vztraja pri svojih trditvah, da sporne nepremičnine ob uveljavitvi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 121/1991, v nadaljevanju ZOFVI) niso bile več v javni lastnini, saj so po prvem odstavku 65. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/1991, v nadaljevanju ZZ) postale lastnina ustanoviteljev Srednje .... šole ... (v nadaljevanju SŠ), to pa sta bila Združeno podjetje ..., ... in ... in ne tožnica. Zato tožnica po drugem odstavku 61. člena ZOFVI ni mogla postati lastnica teh nepremičnin. Do teh navedb toženke se sodišče v sodbi sicer ni opredelilo. Ker tožnica ni bila ustanoviteljica ..., tudi ni mogla podpisati Pogodbe o prenosu soustanoviteljskih pravic in obveznosti z dne 8. 5. 1992 (v nadaljevanju Pogodba o prenosu soustanoviteljskih pravic), takšna ugotovitev pogodbenih strank v uvodnih določilih te pogodbe pa na to, kdo je ustanovitelj, ne more vplivati. Sama sklenitev te pogodbe dokazuje, da je sporne nepremičnine tožnica pridobila na podlagi obligacijskega pravnega posla in ne ex lege. S sklenitvijo takšne pogodbe pa še ni postala lastnica. Sicer je sodišče prve stopnje iz 2. točke te pogodbe ugotovilo, da je ... na Republiko Slovenijo prenesla svoje soustanoviteljske pravice in dolžnosti, ne pa lastninske pravice. Sodba ni odgovorila iz česa bi naj izhajalo, da je z dnem uveljavitve ZOFIV 14. 9. 1991 SŠ imel v upravljanju javno lastnino oziroma da je z njo dejansko upravljal. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo ZZ in ZOFIV, saj sklenitev Pogodbe o prenosu soustanoviteljskih pravic še ne dokazuje upravljanja s premoženjem v smislu 65. člena ZZ, sodba pa tudi ne pojasni iz česa gre sklepati, da so bile sporne nepremičnine namenjene za opravljanje javne službe. Za lastninjenje ne zadošča zgolj uporaba nepremičnine, ampak mora biti nepremičnina namenjena za opravljanje javne službe. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ko je zavrnilo dokazne predloge toženca za zaslišanje prič, ki bi lahko pojasnile, na kakšen način je potekal odplačen prenos spornih nepremičnin nanj. Takšno kršitev je toženec pravočasno uveljavljal, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnica je na pritožbene trditve odgovorila, da so te neutemeljene. Tožnica je zoper toženca vložila pravilen ugotovitveni zahtevek, saj je uveljavljeno lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona, zato pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo o podanosti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, očitki o procesnih kršitvah pa so neutemeljeni, je predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve obrazložilo, da je toženčeve trditve o nepodanosti pravnega interesa tožnice za tožbo na ugotovitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah, utemeljevane z njegovo pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice in njenim vpisom v zemljiško knjigo, zavrnilo kot neutemeljene zato, ker je tožnica uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona, to je določb ZZ in ZOFVI, sodišče pa je ugotovilo dejansko izpolnjenost teh zakonskih pogojev, na podlagi katerih je tožnica tudi postala lastnica teh nepremičnin. Z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo, zakaj je zavrnilo toženčeve trditve o nepodanosti tožničinega pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo, da se ta odločitev da preizkusiti. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podani relativni bistveni kršitvi zaradi očitane kršitve 181. člena ZPP oziroma 273. člena ZPP. ZPP je pri ugotovitveni tožbi pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da takšna sodba ima učinek izvršljivosti. Že to dejstvo pa zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe1. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, ker bi morala najprej izpodbiti toženčev vpis v zemljiški knjigi, zaradi česar bi naj sodišče kršilo 181 oziroma 273. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je to (točka 15 in 16 obrazložitve), da je bila v času uveljavitve ZZ 30. 3. 1991 tožnica skupaj z ... ustanoviteljica ..., s Pogodbo o prenosu soustanoviteljskih pravic, ki sta jo ti sklenili 8. 5. 1992 pa je ... nanjo prenesla vse svoje soustanoviteljske pravice, dolžnosti in upravičenja tako, da je bila za tem vpisana v sodni register kot ustanoviteljica le tožnica, ugotovilo na podlagi vsebine Pogodbe o prenosu soustanoviteljskih pravic (2. člena te pogodbe) in vsebine Odloka vlade RS z dne 4. 6. 1992, ki ga je vlada RS sprejela zaradi uskladitve in prilagoditve določbam ZOFVI. Vsebini navedene pogodbe in odloka ter dejstvo, da sta Pogodbo o prenosu soustanoviteljskih pravic sklepali ... in tožnica, namreč takšna dejstva potrjujejo. Na podlagi navedene pogodbe in odloka ter Sklepa vlade RS z dne 16. 9. 2003 pa je tudi ugotovilo, da je ..., ki je bila ob uveljavitvi ZZ 30. 3. 1991, delovna organizacija, ki je v šolskem kompleksu nepremičnin opravljala dejavnost vzgoje in izobraževanja, s 1. 4. 1991 nadaljevala (sicer s spremenjenim imenom) z opravljanjem te dejavnosti kot javni zavod (kar potrjuje tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila Republika Slovenija soustanoviteljica ..., saj je ZZ v drugem odstavku 64. člena nadaljevanje opravljanja takšne dejavnosti v organizacijski obliki javnega zavoda določal le za tiste d.o.o., katerih ustanovitelj je bila družbenopolitična skupnost). Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da sta ... in njena pravna naslednica Srednja strojna šola ... pred in po 1. 4. 1991 ter v času uveljavitve ZOFVI uporabljali, gospodarili in vzdrževali sporne nepremičnine. Slednje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, saj takšnih trditev tožnice toženec ni prerekal. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter pravilni, zato pa toženec s svojimi pritožbenimi očitki ne more omajati njihove prepričljivosti.

7. Sodišče prve stopnje je glede spornih nepremičnin ugotovilo, da te po katastrski opredelitvi predstavljajo zelenico (parc. št. ...), funkcionalni objekt in dvorišče (parc. št. ...) in dvorišče (parc. št. ...), v naravi pa so predstavljale dostope do šolskega objekta in temu pripadajočih objektov in sicer dostop do šole na severni strani ter dostopa do kuhinje in kotlovnice z južne strani objekta ter so sestavni del šolskega kompleksa, kjer se je opravljala dejavnost vzgoje in izobraževanja in katere je pred uveljavitvijo ZZ in po njegovi uveljavitvi ter v času uveljavitve ZOVFI uporabljala, z njimi gospodarila in jih vzdrževala ... oziroma njena naslednica Srednja strojna šola ... Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so tudi te nepremičnine kot del šolskega kompleksa, kjer je ... oziroma njegova pravna naslednica opravljala dejavnost vzgoje in srednješolskega izobraževanja, bile namenjene opravljanju takšne dejavnosti. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov se tako izkažejo kot neutemeljeni, pritožbeni očitki, da sodišče navedenih dejstev ni pojasnilo, pa glede na vsebino razlogov v točki 16 obrazložitve, tudi protispisni.

8. Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica na podlagi določila prvega odstavka 61. člena ZOFVI, torej na podlagi samega zakona, z njegovo uveljavitvijo 14. 9. 1991 postala lastnica spornih nepremičnin, ki so kot družbena lastnina v upravljanju ... kot delovne organizacije, ki je opravljala dejavnost vzgoje in izobraževanja in namenjena opravljanju te dejavnosti, s 1. 4. 1991 postale javna lastnina v upravljanju ... oziroma Srednje strojne šole ..., kot javnega zavoda. Kot je pravilno navedlo in razložilo določila ZZ in ZOFVI tudi sodišče prve stopnje, je namreč premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije javni lastnini namenjeno za opravljanje javne službe, postalo s 1. 4. 1991 javna lastnina v upravljanju javnih zavodov (četrti odstavek 65. člena ZZ v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ), z dnem uveljavitve ZOFVI 14. 9. 1991 pa je (na podlagi drugega odstavka 61. člena tega zakona), postala lastnica premoženja v javni lastnini, s katerim so upravljali javni vzgojno izobraževalni zavodi, ki so izvajali srednje izobraževanje in je bilo namenjeno za opravljanje te javne službe, Republika Slovenija2. 9. Ker je tožena stranka trditve o njeni pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah in na tej podlagi opravljenim vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo uveljavljala zgolj v zvezi s trditvami o neobstoju pravnega interesa tožnice za ugotovitveno tožbo, odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa je bila pravilna, so neutemeljene sicer nekonkretizirane pritožbene trditve o podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče kot nepotrebne zavrnilo dokaze toženca, predlagane zaradi dokazovanja trditev o odplačnem pravnoposlovnem načinu pridobitve lastninske pravice.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnice znašajo 274,40 EUR in jih predstavlja nagrada za postopek po tar. št. 3210 OT v znesku 254,40 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR.

1 Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 321/2010. 2 Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 4/2015.