Jedro

Postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti. Vendar pa tega pravila o nemožnosti obnove s sklepom končanega inšpekcijskega postopka ni mogoče upoštevati, saj glede na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008 tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, ki lahko poseže v pravice, dolžnosti ali pravno koristi posameznika, torej akt, glede katerega je mogoče predlagati obnovo.

Obrazložitev

Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. ... z dne 7. 1. 2009, se odpravi ter zadeva vrne navedenemu prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničino vlogo za priznanje statusa stranke v inšpekcijskem postopku. Odločitev je oprl na določbo 3. odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZIN). Po tej določbi ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke le zavezanec, ne pa tudi vlagatelj pobude, prijave, poročila ali druge vloge. Ker je tožnica prijaviteljica v inšpekcijskem postopku in ne inšpekcijska zavezanka, je bilo njeno zahtevo za priznanje položaja stranke v inšpekcijskem postopku treba zavreči. Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi navaja, da je tožnica dne 22. 12. 2008 vložila vlogo, s katero je prosila za pregled spisa v inšpekcijski zadevi. Dne 6. 1. 2009 je svojo vlogo razširila in zahtevala, da se ji omogoči sodelovanje v inšpekcijskem postopku. Drugostopenjski organ meni, da je odločitev pravilna in v skladu z določbami ZIN in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 127/07 in 85/08, v nadaljevanju: ZUP). V skladu s 43. členom ZUP se ima namreč pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes, pri čemer pravni interes izkaže tista oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Glede na citirano določbo in določbo 24. člena ZIN ter dejstvo, da tožnica svojega pravnega interesa za sodelovanje v postopku do konca postopka na prvi stopnji ni uveljavljala, meni, da tožničin pravni interes za sodelovanje v inšpekcijskem postopku ni izkazan. V nadaljevanju še ugotavlja, da prvostopenjski organ ni odločil o predlogu tožnice z dne 22. 12. 2008, v katerem je tožnica vložila zahtevo za pregled upravnih spisov na podlagi 82. člena ZUP, zato bo moral prvostopenjski organ odločiti še o tem predlogu.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo upravnega organa in v tožbi navaja, da je v svoji vlogi z dne 20. 12. 2008, dopolnjeni dne 3. 1. 2009, dovolj jasno opredelila svojo pravno korist za priznanje statusa stranke v inšpekcijskem postopku in se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje obširne navedbe v teh vlogah. Napačno je stališče, da je v inšpekcijskem postopku lahko stranka le tista stranka, zoper katero teče postopek. Res se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovane osebe, toda inšpekcijska odločitev posredno lahko predstavlja tudi korist ali drugo spremembo pravnega položaja drugih oseb, zaradi česar se imajo te osebe pravico udeleževati inšpekcijskega postopka. Za prav takšen primer gre pri tožnici. Prvostopenjski organ sploh ni presojal njenega pravnega interesa, utemeljenega v njenih vlogah, te postopkovne kršitve pa tudi drugostopenjski organ ni odpravil. Poleg navedenega prvostopenjski organ ni odločil o celotni vlogi tožnice, ki je vložila zahtevo za pregled inšpekcijskega spisa. Gre za dve samostojni pravici, temelječi na 43. členu ZUP in na 82. členu ZUP. V nadaljevanju tožnica opisuje potek inšpekcijskega postopka, pri čemer izpostavlja, da je bil v ponovljenem postopku inšpekcijski postopek nepravilno ustavljen. Zatrjuje, da je bil inšpekcijski postopek voden v škodo tožnice, ki ima pravni interes, da sodeluje v postopku. Sporni objekt namreč nima urejenega dostopa, ki ga inšpekcijski zavezanec izsiljuje z vožnjami preko njenega zemljišča. V inšpekcijskem postopku tožnica varuje svoje nepremičnine pred nedopustnimi posegi, ki ne pomenijo le vznemirjanja lastninske pravice, temveč tudi bistveno spremembo bivalnega okolja in vrednosti njene nepremičnine. Glede na vse navedeno tožnica sklepno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 3. odstavka 24. člena ZIN ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le inšpekcijski zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa nima položaja stranke. Inšpekcijsko nadzorstvo je oblika nadzora nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa po uradni dolžnosti. V inšpekcijskem postopku inšpektor odloča v interesu javne koristi, o pravicah in obveznostih zavezancev, po ustaljeni sodni praksi pa lahko inšpektorjeva odločitev pomeni tudi poseg v koristi ali v drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb, torej oseb, ki v inšpekcijskem postopku niso zavezanci. Taka oseba zato lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca, če določno izkaže, da so z inšpektorjevo odločitvijo prizadete kakšne njene pravice ali pravne koristi. Te pravice ali koristi pa so glede na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008 lahko prizadete tudi s sklepom o ustavitvi postopka. V tem pogledu je treba upoštevati določbe 43. člena ZUP, po katerih ima položaj stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica dne 22. 12. 2008 vložila vlogo, s katero je zahtevala pregled predmetnega inšpekcijskega spisa, nato je dne 6. 1. 2009 vložila še zahtevo za priznanje stranke v inšpekcijskem postopku. O tem, ali ima tožnica na podlagi 2. odstavka 82. člena ZUP pravico do pregleda spisa, bo moral prvostopenjski organ še odločiti, zato je predmet presoje le, ali je bila pravilno zavržena njena zahteva za priznanje statusa stranke v predmetnem inšpekcijskem postopku.

Sodišče ugotavlja, da je bil inšpekcijski postopek, ki je tekel zoper inšpekcijskega zavezanca, ustavljen s sklepom opr. št. ... z dne 4. 12. 2008, ki je postal pravnomočen, saj zoper njega ni bila vložena pritožba. Tožnica je po njegovi pravnomočnosti vložila zahtevo za priznanje položaja stranke v inšpekcijskem postopku, ki pa sta jo oba upravna organa po presoji sodišča nepravilno obravnavala kot zahtevo za vstop v postopek na podlagi 142. člena ZUP. Oseba namreč lahko zahteva vstop v postopek med postopkom na prvi stopnji, po izdaji odločbe pa le s pritožbo, vendar zgolj v času, dokler je odprt rok za pritožbo za katero od strank v postopku, sicer pa s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP). Glede na navedeno bi moral upravni organ tožničino vlogo, ki jo je prejel dne 6. 1. 2009, šteti kot predlog za obnovo inšpekcijskega postopka in preizkusiti, ali so zanjo podani vsi pogoji za obnovo postopka, ne pa jo obravnavati kot zahtevo za vstop v „odprt“ postopek.

V skladu s pravili, ki urejajo obnovo postopka (členi 260. do 272. ZUP), je obnova postopka dopustna le, če je postopek končan z dokončno odločbo. Postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti. Vendar pa tega pravila o nemožnosti obnove s sklepom končanega inšpekcijskega postopka ni mogoče upoštevati, saj glede na stališče iz zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, ki lahko poseže v pravice, dolžnosti ali pravno koristi posameznika, torej akt, glede katerega je mogoče predlagati obnovo.

Prvostopenjski organ bo moral torej v ponovljenem postopku tožničino vlogo obravnavani kot predlog za obnovo postopka in preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče je zaradi kršitev določb postopka izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovnem postopku odloči v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).