Jedro

Pravilno je upoštevalo 2. člen Nove Luganske konvencije (v nadaljevanju Konvencija), ki govori o tem, da se pristojnost na splošno določa po stalnem prebivališču tožene stranke. Glede na določbe Konvencije, torej ni bistveno državljanstvo tožene stranke, dejstvo, ali ima delovno ali turistično vizo, ampak zgolj njeno stalno prebivališče. Določbe Konvencije so jasne. Osebe s stalnim prebivališčem v državi, ki jo veže ta konvencija, ne glede na njihovo državljanstvo, so tožene pred sodišči te države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom v točki I izreka sklenilo, da za odložitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije ter tožbo tožeče stranke z dne 18. 12. 2018 zavrglo (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev je pritožbo po svojemu pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Tožnik v pritožbi ne soglaša s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da glede sporov o plačilu uporabnine ni predpisana izključna krajevna pristojnost sodišča, saj v obravnavanem primeru ne gre za spor iz zakupnega ali najemnega razmerja in niso podane okoliščine, ki bi narekovale izključno krajevno pristojnost. Meni, da je napačno. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je državljanka Republike Slovenije in solastnica nepremičnin v Sloveniji. Po tožnikovih podatkih v Švici ni zaposlena, ni pridobila delovnega dovoljenja, nima stalnega prebivališča v Švici, ampak zgolj tam biva. K ugovoru pristojnosti ni predložila potrdila o stalnem prebivališču v Švici, ampak je predložila zgolj potrdilo UE, iz katerega je razvidno, da ima prijavljeno prebivališče v Švici, UE pa ni preverjala, ali gre za stalni ali začasni naslov toženke. Prav tako tudi sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb, kakšen je status toženke v Švici, ampak zgolj, da biva na naslovu, ki je naveden v tožbi. Ker iz potrdila UE ni razvidno, ali ima na tem naslovu toženka stalno prebivališče ali gre zgolj za naslov v tujini, toženka torej ni izkazal, kakšen status ima v Švici, saj ni predložila podatka, ali gre za prebivanje s turističnim dovoljenjem ali delovnim dovoljenjem tujca, kot tudi ni predložila dokaza, da ima v Švici potrjeno stalno prebivališče. Ker je sodišče prve stopnje nekritično sledilo potrdilu UE, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zoper toženko je uvedenih več postopkov pred sodiščem v M.. Toženka, kot nedobroverna posestnica nepremičnine, mora tožniku vrniti vse plodove, ki v konkretni zadevi pomenijo plačilo uporabnine (drugi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Do nadomestila koristi na podlagi 198. člena OZ je upravičen imetnik stvari. Gre za plačilo uporabnine, ki je enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljene stvari, zato gre v obravnavanem primeru za spor iz zakupa ali najema nepremičnine in je za odločitev pristojno sodišče Republike Slovenije. Tožbeni zahtevek tožnika je t.i. rei vindikacija po 92. členu SPZ, zato je potrebno uporabiti pravilo o izključni pristojnosti iz 22. člena Nove Luganske konvencije, ki določa, da so v postopkih, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča države, na območju katere leži nepremičnina – ne glede na stalno prebivališče. Temelj tožbenega zahtevka je namreč prvi in drugi odstavek 96. člena SPZ. Nova Luganska konvencija v 3. členu določa, da so lahko osebe, ki predhodno dokažejo s potrdilom države, v kateri prebivajo, tožene pred sodišči druge države, ki jo veže konvencija, le na podlagi pravil o pristojnosti, opredeljenih v konvenciji. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sklepa v smeri ugotovitve, da je v konkretni zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške. Izpostavlja, da pritožbe ni podala aktivno legitimirana stranka, saj si je tožnik ime spremenil v A. in ne A., kot izhaja iz pritožbe, zaradi česar je potrebno pritožbo zavreči. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, v posledici podanega ugovora pristojnosti s strani toženke, odločalo, ali je pristojno za odločitev o sporu. Upoštevalo je 18.1 in 19. člen2 ZPP, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost in na svojo stvarno pristojnost. Upoštevalo je, da se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP3). Po skrbni presoji vseh dejstev in dokazov je sklenilo, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so navedbe toženke v odgovoru na pritožbo, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo, neupoštevne. Iz izpiska iz matičnega registra, ki ga je priložila toženka (priloga B10) je sicer res razvidno, da se je tožnik preimenoval v A.G. in ne A., kot zmotno izhaja iz pritožbe, vendar ni dvoma, da gre za isto osebo, saj je EMŠO enak. Sodišče druge stopnje je zato v uvodu sklepa zapisalo tožnikovo pravilno ime in o pritožbi odločilo.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima toženka (stalno) prebivališče v Švici, saj je že tožnik v tožbi navedel toženkin naslov v Švici. Prav tako ni bilo sporno, da sta oba solastnika nepremičnin, ki ležijo v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe v tožbi in s strani toženke podan ugovor pristojnosti ugotavljalo, ali je v konkretni pravdni zavedi podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Ker ima toženka prebivališče v Švici, je pravilno uporabilo Konvencijo o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 147, 10.6.2009, str. 5–43), ki so jo sklenile države članice EU, Švica, Islandija, Norveška in Poljska oziroma Novo Lugansko konvencijo.

8. Pravilno je upoštevalo 2. člen4 Nove Luganske konvencije (v nadaljevanju Konvencija), ki govori o tem, da se pristojnost na splošno določa po stalnem prebivališču tožene stranke. Glede na določbe Konvencije, torej ni bistveno državljanstvo tožene stranke, dejstvo, ali ima delovno ali turistično vizo, ampak zgolj njeno stalno prebivališče. Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da toženka ni navedla, sodišče prve stopnje pa ni preverilo, kakšen status ima toženka v Švici in da zgolj prebivališče ni dovolj močna navezna okoliščina, da bi se določala pristojnost. Določbe Konvencije so jasne. Osebe s stalnim prebivališčem v državi, ki jo veže ta konvencija, ne glede na njihovo državljanstvo, so tožene pred sodišči te države.

9. V zvezi z ugotavljanjem, da ima toženka stalno prebivališče v Švici, se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je „sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo priloženemu potrdilu upravne enote“, ki ne dokazuje, da gre za stalno prebivališče. Potrdilo o stalnem prebivališču/stalnem naslovu v tujini, ki ga je izdala UE (priloga B3), je javna listina, iz katere je jasno razvidno, da gre za potrdilo o stalnem prebivališču – naslovu v tujini. Sodišče prve stopnje ni „zgolj nekritično sledilo“ temu potrdilu, ampak ga je pravilno upoštevalo kot dokaz, da toženka res ima stalno prebivališče v tujini (kar toženka dodatno izkazuje tudi z k odgovoru na pritožbo priloženimi listinami).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 3. člen5 Konvencije in presojalo, ali je v konkretnem primeru morda podana izključna pristojnost sodišč Republike Slovenije, ne glede na toženkino stalno prebivališče. 1. točka prvega odstavka 22. člena6 Konvencije namreč določa, da so v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, izključno pristojna sodišča države, ki jo veže ta konvencija, v kateri se nahaja ta nepremičnina. Tako določa tudi prvi odstavek 57. člena ZPP7. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo koristi od uporabe za nepremičnine, ki jih imata s toženko v solastnini. V obravnavani zadevi torej ne gre za spor v zvezi z najemnim/zakupnim razmerjem, niti za spor v zvezi s stvarnimi pravicami na nepremičnini, niti za motenje posesti, tako da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izključna pristojnost po legi nepremičnine ne pride v poštev. Pritožba skuša prikazati, da predmetna zadeva predstavlja spor v zvezi s stvarnimi pravicami na nepremičnini, t.i. rei vindikacijo po 92. členu SPZ in podaja navedbe o uporabnini kot plodovih nepremičnine. Navaja tudi, da gre v obravnavanem primeru za spor iz zakupa ali najema nepremičnine. Vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Jasno je namreč, da gre pri zahtevku za plačilo uporabnine za obligacijski zahtevek, za neupravičeno obogatitev (198. člen OZ8), katerega višina se sicer ugotavlja z uporabo višine najemnine za nepremičnino, kot referenčno vrednostjo, ampak zgolj zaradi tega še ne predstavlja „spora iz najemne pravice“, kot zmotno meni pritožba.

12. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča in drugo9, iz katere jasno izhaja, da za zahtevke zaradi neupravičene pridobitve v sporih zaradi plačila uporabnine ni predpisana izključna pristojnost po legi nepremičnine, saj je takšna pristojnost predpisana le za tiste spore, ki izvirajo iz obstoječega najemnega razmerja oziroma so v tesni zvezi z njim, kar v konkretnem primeru ni podano. Pri tem ni bistveno, da je toženka udeležena tudi v drugih postopkih pred sodiščem Republike Slovenije, kot navaja pritožba, saj je v omenjenih primerih podana izključna pristojnost sodišč Republike Slovenije, v konkretnem primeru pa ni.

13. Ker ima toženka stalno prebivališče v Švici ter ni podan primer izključne pristojnosti, med pravdnima strankama ni bila sklenjen dogovor o pristojnosti, niti se toženka ni pripravljena spustiti v postopek10, ampak je ugovarjala pristojnost, je zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, pravilna. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP pravilno zavrglo.

14. Sodišče druge stopnje je po povedanem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitanih in po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 18. člen ZPP določa: (1) Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. (2) Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. (3) Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. 2 19. člen ZPP določa: (1) Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. (2) Okrožno sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. (3) Zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim se je izreklo za stvarno pristojno, ni pritožbe. 3 Drugi odstavek 17. člena ZPP določa: Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. 4 2. člen Nove Luganske konvencije določa: (1) Ob upoštevanju določb te konvencije so osebe s stalnim prebivališčem v državi, ki jo veže ta konvencija, ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države. (2.) Za osebe, ki niso državljani države, ki jo veže ta konvencija, v kateri imajo stalno prebivališče, se uporabljajo pravila o pristojnosti, ki veljajo za državljane te države. 5 Prva točka 3. člena Nove Luganske konvencije določa, da so osebe s stalnim prebivališčem v državi, ki jo veže ta konvencija, lahko tožene pred sodišči druge države, ki jo veže ta konvencija, samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih 2 do 7 tega naslova. 6 1. točka prvega odstavka 22. člena Nove Luganske konvencije določa: Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče: (1.) v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča države, ki jo veže ta konvencija, v kateri se nahaja nepremičnina. Vendar pa so v postopkih, katerih predmet je najem/zakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev, pristojna tudi sodišča države, ki jo veže ta konvencija, v kateri ima toženec stalno prebivališče, pod pogojem, da je najemnik/zakupnik fizična oseba in da imata najemodajalec/zakupodajalec in najemnik/zakupnik stalno prebivališče v isti državi, ki jo veže ta konvencija. 7 Prvi odstavek 57. člena ZPP določa: Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina. 8 198. člen OZ določa: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 9 Odločbe VS RS I R 32/2009 z dne 13. 3. 2009, VSL R 11/2010 z dne 20. 1. 2010 in VSL II Cp 1569/2009 z dne 8. 7. 2009. 10 Ter ni mogoče uporabiti 24. člena Konvencije, ki določa: Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te konvencije, je pristojno tudi sodišče države, ki jo veže ta konvencija, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče.