Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne in duševne bolečine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.100.000,00 SIT in ji povrniti 117.715,00 SIT stroškov postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.04.1997 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka pravdna stranka svoje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti in tožeči stranki prisoditi denarno odškodnino v znesku 2.200.000,00 SIT. Bolečinsko obdobje je bilo izredno dolgo, bolniški stalež pa je trajal kar tri mesece. Pri odmeri odškodnine bi bilo potrebno v večji meri upoštevati, da je tožnica po poklicu dr. veterinarske medicine, za pridobitev tega poklica pa je potrebovala kar 18 let rednega šolanja. Po poškodbi svoje delo opravlja s povečanimi napori. To pa pomeni, da je zaradi posledic poškodbe prizadeta v svojem strokovnem delu. Ta okoliščina pri odmeri odškodnine ni bila upoštevana v zadostni meri. Prisojena odškodnina je enaka mesečni plači visokega političnega funkcionarja in bistveno nižja od mesečne plače, ki jo na podlagi individualnih pogodb dobivajo slovenski menedžerji. Zakaj naj bi bila višja odškodnina v nasprotju z družbenim namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa v izpodbijani sodbi ni obrazloženo. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožnica trpela hude občasne bolečine dva do tri dni po poškodbi, lahke stalne bolečine deset tednov (v času, ko je hodila na fizikalno zdravljenje), lahke občasne bolečine pa do zaključka bolniškega staleža, ki je trajal tri mesece. Po zaključenem bolniškem staležu so se lahke občasne bolečine pojavljale še nekaj mesecev, zlasti pri prisiljeni drži glave, pri spremembah vremena in pri nenadnih gibih, občasno pa se pojavljajo še danes (ob spremembah vremena in pri vožnji avtomobila). Zdravljenje so po ugotovitvah sodišča spremljale tudi neugodnosti, saj je morala tožnica nositi ovratnico, jemati sredstva proti bolečinam, ob slikanju pa je bila izpostavljena rentgenskim žarkom. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev je bilo tožnici iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisojeno denarno zadoščenje v znesku 500.000,00 SIT, kar pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja odškodnino, ki je povsem v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Tudi s prisojo denarnega zadoščenja v znesku 600.000,00 SIT je bilo tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, prisojena odškodnina, ki je v skladu z že navedenimi določbami ZOR. V skladu z načelom individualizacije odškodnin za nepremoženjsko škodo sta obe sodišči upoštevali težave, ki jih ima tožnica pri opravljanju poklica (ne more opravljati sekcij na farmah) in nekaterih gospodinjskih del (sesanje, pomivanje oken), pri odmeri denarnega zadoščenja pa je bilo upoštevano tudi dejstvo, da je morala tožnica opustiti ljubiteljsko igranje badmintona. Vse opisane težave, ki zmanjšujejo splošno življenjsko aktivnost tožeče stranke za 5 % in zaradi česar tožnica duševno trpi, tudi po presoji revizijskega sodišča ne narekujejo prisoje višje denarne odškodnine, kot pa je bila tožeči stranki prisojena s sodbama sodišč druge in prve stopnje.

Pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo je mogoča primerjava v konkretnem primeru prisojene odškodnine z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih, ne pa tudi s plačami visokih političnih funkcionarjev in drugih oseb, kar ponuja v reviziji tožeča stranka. Tudi primerjava prisojene odškodnine z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih pokaže, da je bila tožeči stranki prisojena odškodnina, ki vzdrži primerjavo z odškodninami, ki so bile prisojene oškodovancem v podobnih primerih, zaradi česar je prisojeno odškodnino mogoče opredeliti kot pravično (1. odstavek 200. člena ZOR).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje pri obravnavanju zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).