Jedro

V našem pravnem sistemu je zagotovljeno varstvo človekove telesne in duševne integritete v Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91), v raznih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah ter v zakonih, zlasti v določilih ZOR, ki sta jih navedli nižji sodišči. Tu je za povrnitev nepremoženjske škode predvidena satisfakcija (tolažba, zadoščenje), ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se zavrneta pritožbi tožeče in drugotožene stranke ter se: - vzpostavi sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka, po kateri mora drugotoženi A. V. plačati tožnici M. Z. poleg zneska, ki je naveden v 1. točki izreka prve sodbe, še 1.752.730,50 SIT (en milijon sedemstodvainpetdeset tisoč sedemstotrideset tolarjev 50/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.5.1996 dalje, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

- vzpostavi sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka, po kateri mora tožnica povrniti drugotožencu pravdne stroške v znesku 94.477 tolarjev (štiriindevetdeset tisoč štiristosedeminsedemdeset tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.5.1996 dalje, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora povrniti drugotoženi stranki 42.432,00 SIT (dvainštiridesettisoč štiristodvaintrideset tolarjev 00/100) revizijskih stroškov v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata obe toženki solidarno plačati tožnici 4.276.954 tolarjev 58/100 z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 29.683 od 14.6.1994 in od zneska 4.247.269 tolarjev 50/100 od 30.5.1996 dalje. Poleg tega je naložilo drugotožencu, da mora sam plačati še 1.752.730 tolarjev 50/100 z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.5.1996 dalje. Kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožnica plačati prvotoženi stranki 140.404 tolarjev s pripadki, drugotožencu pa 94.477 tolarjev s pripadki. Tako je določilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnica protipravno poškodovala v prometni nesreči, za katero je v celoti odgovoren drugotoženec, z njim pa do višine zavarovalne vsote tudi prvotožena zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano avtomobilsko odgovornost. Ker je tožnica že prejela odškodnino za strah in za del premoženjske škode, ji je sodišče prisodilo še za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, 2.000.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, 4.000.000 tolarjev in za stroške izvedeniškega mnenja 29.683 tolarjev. Vsoto je razdelilo glede na solidarno odgovornost zavarovalnice do višine še neizplačane zavarovalne vsote.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 3.000.000 tolarjev, kar je upoštevalo tudi pri povrnitvi pravdnih stroškov, tako da je odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje stroške pred sodiščem prve stopnje. Sicer je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo drugotožene stranke.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s prvo sodbo je drugotoženec pravočasno vložil revizijo zaradi 3.000.000 tolarjev vrednosti.

Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilu 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, ki presega znesek 4.029.683 tolarjev. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta utemeljitvi njunih sodb nerazumljivi in brez razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz njiju ni mogoče razbrati, kako sta upoštevali mnenji izvedencev dr. H. S. in dr. J. L.. Poleg tega ne razložita, zakaj nista upoštevali pripomb toženih strank. Zmotno uporabo materialnega prava in sicer 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) vidi v previsoki odškodnini. Za telesne bolečine zatrjuje, da so bile kratkotrajne, saj po 15 tednih tožnica ni čutila nobenih bolečin več oz. ni bilo več pravega razloga zanje. Ker so tudi nevšečnosti, ki jih je trpela, pretirano ocenjene (tako npr. še sedaj uporablja bergle, za katere ni nobene potrebe), bi bila primerna odškodnina 1,500.000 tolarjev. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti trdi, da zadošča 2,500.000 tolarjev, ker je bila tožnica že pred nesrečo nevrotično strukturirana osebnost in posledic bolezni ni mogoče pripisati nesreči. Tožnica je v nesreči trpela le lažjo obliko možganske oškodovanosti, ki ni pustila posledic. Po mnenju drugotožene stranke dejstvo, da so znaki duševnega regresa in bega v bolezen sedaj bolj izraziti, izvedenca utrjujejo v mnenju, da gre za nevrotično reagiranje na nesrečo in poškodbo, ne pa za posledico poškodbe.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožeči in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi natančno in razumljivo povzelo ugotovitve izvedencev in tožničino izpoved, torej dokaze, na katere je oprlo svojo sodbo. Na to je opozorilo že sodišče druge stopnje, ki je lahko brez težav preizkusilo s pritožbo izpodbijano sodbo. Sodbi nižjih sodišč vsebujeta vse tiste sestavine, ki so predpisani v 338. in 375. členu ZPP. V obrazložitvah sodb so posebej navedeni zahtevki strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti opirajo, ter dokazi oz. razlogi, ki sta jih sodišči upoštevali pri uporabi materialnopravnih predpisov, na katere sta oprli sodbo. Zakaj revident meni, da sodišče ni upoštevalo pripomb pravdnih strank, sicer ne pojasni, toda revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile upoštevane in da je bilo npr. na 7. strani prve sodbe izrecno pojasnjeno, zakaj tožbeni zahtevek ni zastaran, oz. da je bil na 5. strani drugostopenjske sodbe izrecno pojasnjen problem zavarovalne vsote. Poleg tega revizijsko sodišče ni našlo kršitve postopka iz 10. točke 354. člena ZPP, na katero mora po določilu 368. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Tudi pravila materialnega prava, ki bi jih morali sodišči uporabiti, so pravilno navedena. V našem pravnem sistemu je zagotovljeno varstvo človekove telesne in duševne integritete v Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91), v raznih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah ter v zakonih, zlasti v določilih ZOR, ki sta jih navedli nižji sodišči. Tu je za povrnitev nepremoženjske škode predvidena satisfakcija (tolažba, zadoščenje), ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. Po določilu 200. člena ZOR sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja (telesnih in duševnih) bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo; v 203. členu ZOR pa je predvidena povrnitev bodoče škode.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pravilno odločili, da glede na vrsto prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve tožnici pripada denarna odškodnina za telesne in duševne bolečine. Zato sta ugotovili tožničino subjektivno doživljanje bolečin in ga objektivizirali, pri ugotavljanju obsega škode pa sta skrbno pazili tudi na vzročno zvezo med poškodbami in posledicami, ki jih je tožnica prestala zaradi nesreče, in med posledicami njene bolezni.

Toda pri določanju pravične odškodnine za prestano in bodoče telesno trpljenje ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče druge stopnje precenilo pomen poškodbenega bolečinskega sindroma in je premalo upoštevalo dejstvo, da izvedenec dr. L. pripisuje posledicam poškodbe le tretjino, preostanek pa tožničini bolezni. Res je tožnica trpela razmeroma intenzivne in dolgotrajne bolečine, hude neprijetnosti med zdravljenjem in bo trpela bodoče bolečine, toda vseh nevšečnosti v zvezi s pregledi in zdravljenjem v toplicah ni mogoče pripisati posledicam nesreče. Zato je v tem delu vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji in po določilu prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo sodbo pritožbenega sodišča tako, da je vzpostavilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sicer je revizijo po določilu 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica duševno trpi zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in je bila upokojena zaradi poškodbe do višine 30%, zato drugotoženec ne more in ne sme bagatelizirati poškodbe, ki ji jo je prizadejal. Tožnica ni trpela le lažje oblike možganske oškodovanosti, ki ne bi pustila posledic, temveč so nastale hude posledice, ki jih je treba do ene tretjine pripisati nesreči. Tožničine težave je natančno pojasnil izvedenec dr. L. in sta jih nižji sodišči povzeli v utemeljitvah sodb ter določili pravično odškodnino.

Ker je revizijsko sodišče spremenilo drugostopenjsko sodbo, se je to odrazilo tudi pri stroških. Stroški pred sodiščem prve stopnje so že odmerjeni v prvi sodbi, pritožbene stroške naj trpi vsaka stranka sama, revizijske stroške pa je sodišče odmerilo glede na uspeh drugotožene stranke (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP). Ker je drugotoženi uspel do 1/3, mu mora tožnica povrniti tretjino revizijskih stroškov, torej tretjino stroškov za plačilo sodne takse 60.000 tolarjev, za sestavo revizije 65.550 tolarjev in za poročilo stranki 1.748 tolarjev. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur.l. SRS, št. 1/90 do 20/98) in Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95 do 62/98).