Jedro

Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni predložil dokaza, s katerim bi utemeljil svojo trditev, da je pravočasno vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, zato je bila njegova tožba utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 482/97-14 z dne 17.12.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.1997. Z navedeno odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožnikov zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 28.11.1996. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnika vložila zahtevek za odpravo odločbe Agencije, s katero je le-ta v okviru svojih pooblastil soglašala z lastninskim preoblikovanjem podjetja B. p.o., D.T. Povod za takšen zahtevek je bila odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.3.1996, št. U-I-22/95, s katero je bilo odpravljeno besedilo dopolnitve prve alinee 9. člena uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 43/94, v nadaljevanju uredba). Prvostopni organ je zahtevo tožnikov obravnaval in jo zavrgel, ker nista izkazala aktivne legitimacije za njeno vložitev, saj jima zaradi odpravljenega besedila prve alinee 9. člena uredbe, niso mogle nastati škodljive posledice. Tožena stranka se je s tako odločitvijo strinjala. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 32/94 - odločba US, v nadaljevanju ZLPP) kot temeljni zakon, ki ureja lastninjenje družbenega kapitala, je denacionalizacijskim upravičencem omogočal, da so do 7.6.1993 pri upravnem organu, pristojnem za odločanje na prvi stopnji, vložili predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, ki jih želijo uveljaviti v obliki vrnitve v naravi ali v lastninskih deležih pri zavezancih. Po določbah ZLPP se zavezana podjetja do pravnomočnosti odločbe o zavarovanju zahtevkov glede stvari ali lastninskega deleža, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, ne morejo lastninsko preoblikovati, razen če se z upravičencem tako sporazumejo. Podjetje izvede preoblikovanje, v skladu z ZLPP in uredbo (Uradni list RS, št. 13/93, 45/93, 55/93, 6/94, 43/94, 68/94 in 24/96 - odločba US) po programu, ki ga sprejme organ upravljanja podjetja in ga odobri Agencija. ZLPP ureja zavarovanje zahtevkov za vračanja premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij in tudi posledice, če upravičenec takšnega zavarovanja ne predlaga (9. - 16. člen). Če upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po tem zakonu in v roku, predpisanem v zakonu, se podjetje lahko preoblikuje (2. odstavek 15. člena). V takšnem primeru torej morebitni denacionalizacijski zahtevek ne predstavlja več ovire za lastninsko preoblikovanje podjetja. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnika nista vložila predloga za izdajo začasne odredbe, prav tako nista priložila dokazila o nasprotnem. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bila tožnika šele v primeru predložitve dokazila o vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, legitimirana za vložitev zahteve po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču, seveda ob dodatnem dokazu, da se je podjetje lastninilo na podlagi odpravljenega besedila 1. alinee 9. člena uredbe. Po določbi 1. odstavka 46. člena Zakona o ustavnem sodišču lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Ker pa tožnikoma tega ni uspelo dokazati, tudi nista legitimirana za vložitev zahteve po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču, zato je bila njuna zahteva utemeljeno zavrnjena.

Tožnika v pritožbi uveljavljata razlog zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navajata, da se tovarna čevljev B. ne bi smela lastniniti na kmetijskem zemljišču. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov takega soglasja ne bi smel dati oziroma je to storil nezakonito. Zahtevo za izdajo začasne odredbe sta vložila pri upravnem organu, pristojnem za urbanizem takratne občine N.m., kasneje pa je bil postopek voden pri upravnem organu za kmetijstvo. Po zakonu o splošnem upravnem postopku so upravni organi dolžni, da takoj posredujejo vloženo vlogo pristojnemu organu, če je ta vložena pri napačnem. Zato ne moreta nositi posledic, če je pri prenosu pristojnosti prišlo do tega, da vloga ni bila posredovana pristojnemu organu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika v pritožbi le ponavljata tožbene navedbe, ne navajata pa nikakršnih dokazov na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upravni organ zmotno in nepravilno ugotovil dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabil materialno pravo. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je sporna parcela št. 846/10, v naravi sicer njiva, opredeljena kot stavbno zemljišče. Predmetna parcela zato tudi z uveljavitvijo ZLPP ni postala na podlagi 5. člena tega zakona last Republike Slovenije. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da sta tožnika pri pristojnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja po njuni pravni prednici M.Ž., s katero sta zahtevala vračilo premoženja v naravi v last in posest, če pa vračilo v naravi ni možno, pa odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnika vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP. Ker tožnika niti v tožbi niti v pritožbi, razen navajanja, nista predložila nobenega dokaza, s katerim bi utemeljila svojo trditev, da sta pravočasno vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da nista bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču, zato je bila njuna tožba utemeljeno zavrnjena.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana razloga s katerima tožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.