Jedro

Sodišče je v svoji sodni praksi (sodba I U 1885/2020) že pojasnilo, da je ZP-1 spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe. Z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov pa se nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih, zato je po presoji sodišča v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti materialnega in procesnega prekrškovnega prava kazenskemu, treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 95/2022 z dne 23. 2. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je tožnica vložila 4. 2. 2022. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica v prošnji navedla, da potrebuje BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v postopku Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. PR 740/2021, ter predlagala izvajalca BPP. Toženka pojasnjuje, da mora skladno z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) prosilec za dodelitev BPP kumulativno izkazati dva pogoja: finančno-materialni oziroma t.i. subjektivni kriterij ter objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP, na podlagi katerega toženka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Toženka ugotavlja, da je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Zoper njo je Okrajno sodišče v Kopru, Oddelek za prekrške, začelo postopek o prekršku na obdolžilni predlog Policijske postaje Koper z dne 30. 12. 2021, zaradi prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPRCP). Glede na tožnici očitano dejanje, tj. ravnanje v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega odstavka (preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola) ali desetega odstavka (strokovni pregled) 107. člena, postopek o prekršku ne bo zapleten in se v njem ne bo obravnavalo obsežnih in zapletenih vprašanj, zato po mnenju toženke okoliščine, da se tožnici zagotovi strokovna pomoč pri obrambi, niso podane. V postopku o prekršku se za izdajo odločbe pomembna dejstva ugotavljajo po uradni dolžnosti ob upoštevanju načela materialne resnice (68. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju: ZP-1), kar pomeni, da bo predlagane priče prvenstveno zasliševalo prekrškovno sodišče, ki bo ugotavljalo vsa pomembna dejstva in okoliščine in pričam postavljalo vprašanja. Izvedlo bo lahko tudi druge dokaze, ki jih bo ocenilo kot relevantne. Glede na navedeno uresničevanje tožničine pravice do sodnega varstva, kar je namen BPP, brez zastopanja po zagovorniku ne bo prizadeto, saj okoliščine oziroma dejstva o zadevi, v kateri prosi za dodelitev BPP, na podlagi 24. člena ZBPP ne zadostijo objektivnim pogojem za odobritev BPP. Toženka je zato obravnavano prošnjo zavrnila, ne da bi nadalje presojala, ali tožnica izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zoper navedeno odločbo, ki jo, kot navaja, izpodbija iz vseh zakonskih razlogov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi ugovarja, da so izpodbijana odločba in v njej zavzeta stališča nezakonita, saj neutemeljeno posegajo v pravico tožnice kot obdolženke v prekrškovnem postopku do aktivne strokovne obrambe z zagovornikom. To potrjuje tudi dejstvo, da drugi organi za BPP dodelijo pravno pomoč obdolžencu v prekrškovnem postopku, če prosilec izpolnjuje finančne in premoženjske pogoje, in v tovrstnih postopkih ne dvomijo v obstoj objektivnega pogoja (v tej zvezi prilaga odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3451/2021 z dne 8. 12. 2021 in Bpp 102/2021 z dne 18. 1. 2021). Toženka pa tožnici odreka pravico do obrambe v prekrškovnem postopku z zagovornikom, čeprav si slednjega zaradi slabega finančnega in premoženjskega stanja ne more privoščiti po pooblastilu. S svojimi stališči se toženka postavlja v vlogo odločevalca o (ne)zapletenosti prekrškovne zadeve oziroma o (ne)potrebnosti strokovne pomoči obdolženki ter želi nakazati, da so njene pravice lahko varovane brez zagovornika. Pri tem ne upošteva, da je lahko že pri vodenju (pred)prekrškovnega postopka prišlo do kršitev, in se postavi na stališče, da je obdolžilni predlog vsebinsko nesporen, ter da lahko obdolženka sama, brez strokovne pomoči, podaja ustrezne ugovore o kršitvah, oziroma da je za varstvo tega zadolženo tudi sodišče samo. Kot poudarja tožnica, pa je v konkretnem primeru prišlo do procesnih kršitev (med drugim v policijskem zapisniku ni označen razlog oziroma podlaga za izvedbo postopka, vsebina zapisnika ne odraža dejanskega stanja itd), obdolžilni predlog vsebuje nepravilnosti in je zato nezakonit, tožnica pa sama tega ni sposobna prepoznati oziroma uveljavljati v prekrškovnem postopku. V slednjem se odloča tudi o začasno odvzetem vozniškem dovoljenju: predlog za to je tožnica vložila 9. 2. 2022 (preko odvetnika, saj bi, če bi bilo prošnji ugodeno, dodeljena BPP morala veljati od 5. 2. 2022 dalje), Okrajno sodišče v Kopru pa je s sklepom z dne 18. 2. 2022 predlogu ugodilo. Navedeno pa tudi potrjuje, da ne drži stališče o nepotrebnosti strokovne pomoči v prekrškovnem postopku. Tožnica citira 24. člen ZBPP1 in poudarja, da so izpolnjeni tam določeni pogoji. Ker ima kot obdolženka v navedeni prekrškovni zadevi pravico do obrambe z zagovornikom, ki si ga sama ne more privoščiti, je z vidika objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP prošnja utemeljena. Zato naj sodišče zadevo vrne toženki, ki naj presodi še izpolnjevanje subjektivnega kriterija in ponovno odloči o prošnji. Kot dokaze tožnica predlaga izpodbijano odločbo in vpogled v spis Bpp 95/2022, odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3451/2021 z dne 8. 12. 2021 in Bpp 102/2021 z dne 18. 1. 2021, sklep Okrajnega sodišča v Kopru PR 740/2021 z dne 18. 2. 2022 ter vpogled v spis navedenega sodišča št. PR 740/2021, po potrebi pa tudi svoje zaslišanje.

5. Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 95/2022, odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe in spisa zadeve ter med strankama ni sporno, je z obravnavano prošnjo tožnica uveljavljala dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v prekrškovnem postopku Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. PR 740/2021. Sporno v zadevi je, ali je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevala določbo (prvega odstavka) 24. člena ZBPP, in sicer t.i. objektivni (vsebinski) pogoj, ki mora biti načeloma izpolnjen v vseh postopkih, v katerih se dodeli BPP.

8. Glede na razloge izpodbijane odločbe in tožbene ugovore sodišče izpostavlja, da je v svoji sodni praksi (sodba I U 1885/2020 z dne 16. 2. 2021) že pojasnilo (tem stališčem pa sledi tudi v tem upravnem sporu in jih zato citira v nadaljevanju obrazložitve), da je ZP-1 spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih.2 Zato je po presoji sodišča v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti materialnega in procesnega prekrškovnega prava kazenskemu,3 treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča4 v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).5

9. Za tovrstne postopke tako z vidika objektivnega pogoja v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah6 (v nadaljevanju: EKČP), treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer so to: - resnost kršitve in teža zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca.7

10. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi vseh navedenih okoliščin ni upoštevala oziroma presodila, še več, vseh teh okoliščin v postopku izdaje odločbe niti ni ugotavljala. Z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se je toženka navezala le na kriterij kompleksnosti zadeve, pri čemer pa so ti njeni razlogi ostali na (pre)splošni ravni, brez dovolj konkretnega ugotavljanja in presoje za to relevantnih okoliščin predmetnega postopka in tudi morebiti upoštevnih osebnostnih lastnosti tožnice (ki je toženka tudi ni pozivala k dopolnitvi prošnje oziroma izjavi v tej zvezi). Prav tako toženka ni konkretno ugotovila in presodila okoliščin, relevantnih z vidika kriterija resnosti kršitve in teže zagrožene kazni, ki je niti ne omeni.

11. Obrazložitev izpodbijane odločbe po navedenem ne ustreza predhodno predstavljenim stališčem in ne zadosti standardu obrazložitve, ki izhaja iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, obenem pa iz povedanega sledi, da toženka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja in, ker ni napravila tehtanja po opisanih kriterijih, tudi ne pravilno uporabila materialnega prava.

12. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo je, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZUS-1, odpravilo in skladno s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje in stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. V tem upravnem sporu je sodišče odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj zahtevka za takšno odločanje tožnica ni niti postavila.

K II. točki izreka:

14. Glede na sprejeto odločitev o tožbi je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče je na tej podlagi, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v upravnem sporu zastopal odvetnik, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečan za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek (ki zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne) mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni od dne, ko je toženki vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodna taksa se v tem upravnem sporu, po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi sodišča, ne plača. 1 ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku istega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. 2 Glej: Kovač, P., Kerševan, E., Pečarič, M., Remic, M., Orel, N., in Čas, P., Inšpekcijski nadzor: razprave, sodna praksa in komentar zakona; Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2016, str. 257. 3 V prekrškovnem postopku se poleg temeljnega ZP-1 subsidiarno uporablja tudi nekatere določbe drugih zakonov. V Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju: KZ-1) se tako po vsebinski ustreznosti opredeljujejo temeljni instituti, kot so silobran, skrajna sila, prištevnost, prisiljenost, oblike zmot, oblike krivde, udeležbe ter čas in kraj storitve. Poleg tega ZP-1 ne določa vsebine pojmov naklep in malomarnost, zato je tudi za opredelitev vsebine teh pojmov treba uporabiti določbe KZ-1. V rednem postopku o prekršku se je nadalje treba držati določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede jezika v postopku, rokov, vlog in zapisnikov, zaslišanja obdolženca, zasliševanja prič, izvedenstva, prenosa krajevne pristojnosti, hišnih in osebnih preiskav, zasega in odvzema predmetov, zasega elektronskih ter z njimi povezanih naprav in nosilcev elektronskih podatkov. Storilcem prekrška mora biti enakopravno zagotovljeno, da se v postopku branijo sami ali z zagovornikom. Več o tem glej: Analiza Inšpektorata RS za notranje zadeve kot inšpekcijskega in prekrškovnega organa, Tina Stojaković, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, diplomsko delo, Ljubljana, maj 2019, str. 15-18. 4 Glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015. 5 Tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1698/2017 z dne 3. 10. 2017. 6 Tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c) določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, točka 15 obrazložitve, ter sodbo Upravnega sodišča I U 1885/2020 z dne 16. 2. 2021, točke 15 - 17 obrazložitve.