Jedro

Po sodni in ustavno sodni praksi se lahko z uporabo 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Izvirajo lahko iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se pod zakonskimi pogoji lahko poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Vendar je tak poseg v pravnomočno odločbo dopusten le, če je z njo kršeno materialno pravo, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo1 na odpravo odločb št. ... z dne 24. 5. 2017 in št. ... z dne 9. 3. 2017, razveljavitev ali spremembo odločbe z dne 17. 9. 2008 in novo odmero pokojnine z upoštevanjem osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo ter izplačilo razlike pokojnin.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Izpolnjeni so pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2. Osebne dohodke je prejel za delo preko polnega delovnega časa, opravljenega od 1974 do 1985, ki se je po zakonu štelo za poseben delovni pogoj in je bilo tako opredeljeno v samoupravnih aktih delodajalca. Sodišče je upoštevalo le, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ni pa opravilo proste presoje dokazov niti se do njih opredelilo. Odločba z dne 17. 9. 2018 je obremenjena z očitno napako, ker plačilo za nadurno delo ni bilo upoštevano v pokojninsko osnovo. Pri izdaji upokojitvene odločbe je bilo kršeno načelo materialne resnice. Sklicuje se na pojasnila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 22. 4. 2016 in Urada Vlade RS za komuniciranje z dne 12. 4. 2016, da se nadure vštevajo v pokojninsko osnovo, če je šlo za delo, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj. Toženec je že ob izdaji odločbe z dne 17. 9. 2008 razpolagal z vsemi potrebnimi potrdili in listinami, tudi potrdilom delodajalca, da je bilo delo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Za ugotovitev, da ni šlo za poseben delovni pogoj toženec ni imel nobene podlage, zato je prekoračil pravice pri odločanju. Z opravljenimi nadurami dovoljeno število nadur ni bilo preseženo. Ni šlo za redno niti dolgoletno obliko dela, temveč so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da bi se delo štelo kot poseben delovni pogoj. Izpostavlja še pisno mnenje generalnega direktorja toženca z dne 15. 3. 2016. Zahteva za nepravo obnovo postopka je bila vložena šele 11. 1. 2017, ne pa v predhodnih postopkih, zato bi sodišče moralo presojati, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2. V podobnih primerih je bilo že večkrat odločeno v korist tožnikov (Psp 188/2016, Psp 298/2018, Psp 6/2018). Kršeni sta mu ustavno zagotovljeni pravici do pokojnine in dostojanstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Izpodbijana zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede na pritožbena izvajanja je potrebno poudariti zlasti naslednje.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb o zahtevi za razveljavitev ali spremembo odločbe o odmeri starostne pokojnine, tako da bi se v pokojninsko osnovo upoštevale plače za delo preko polnega delovnega časa od 1974 do 1985. V predsodnem upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za uporabo neprave obnove postopka niso izpolnjeni.

6. Tožniku je bila z odločbo z dne 17. 9. 2018 priznana starostna pokojnina od 14. 8. 2008 dalje. Ker plače za delo preko polnega delovnega čas v obravnavanem obdobju niso bile vštete v pokojninsko osnovo, je tožnik sprožil socialni spor. Vendar je bil tožbeni zahtevek na odpravo odločb in priznanje višje starostne pokojnine z vštevanjem nadur v pokojninsko osnovo na vseh treh instancah zavrnjen.3 Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da ni šlo za delo preko polnega delovnega časa, ki bi se po zakonu štelo kot posebni delovni pogoj, temveč za redno in stalno obliko dela, zato plačila za nadurno delo ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi bistvenega pomena. Pomeni namreč, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, da pogoji za uporabo neprave obnove postopka niso izpolnjeni.

7. Po 1. odstavku 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)4 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki jo je izdala. Izda se lahko v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic in učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (2. in 3. odstavek).

Po sodni5 in ustavno6 sodni praksi se lahko z uporabo 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Izvirajo lahko iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se pod zakonskimi pogoji lahko poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Vendar je tak poseg v pravnomočno odločbo dopusten le, če je z njo kršeno materialno pravo, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V okoliščinah konkretnega primera, ko je bila v socialnem sporu presojana pravilnost in zakonitost upokojitvene odločbe, torej tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava in pravilno ter popolno ugotovljenega dejanskega stanja, in s pravnomočno sodbo tudi ugotovljena njena pravilnost in zakonitost, pogoji iz 183. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.

Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da odločba z dne 17. 9. 2008 glede neupoštevanja obravnavanih nadur v pokojninsko osnovo, ni obremenjena s kršitvijo materialnega prava niti z očitno napačno ugotovljenim dejanskim stanjem. Pravnomočnost izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju. Prav zaradi predhodne pravnomočne sodbe o neupoštevanju obravnavanih nadur v pokojninsko osnovo, sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, z obravnavano zadevo ni primerljiva niti uporabljiva. Iz navedenih razlogov pa niso podane niti tudi sicer povsem pavšalno zatrjevane kršitve Ustave RS7. 9. Ker torej pogoji za nepravo obnovo postopka iz 183. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni, je bila z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma toženca zahteva za razveljavitev ali spremembo odločbe o odmeri starostne pokojne pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur pa utemeljeno zavrnjen.

10. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo. Vse ostale pritožbene navedbe, vključno s sklicevanjem na pojasnila ministrstva, urada in generalnega direktorja toženca, za odločitev v zadevi niso relevantne.8 1 Pravilno se zavrne tožbeni zahtevek. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Sodba sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 3241/2008 z dne 20. 5. 2010, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, Psp 385/2010 z dne 13. 10. 2010 ter revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 29/2011 z dne 4. 6. 2012. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 VIII Ips 308/2016, Psp 112/2017. 6 Up-195/13-31. 7 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 8 1. odstavek 360. člena ZPP.