Jedro

Če sta oba organa zahtevo obravnavala kot zahtevo glede vsega premoženja in je bilo tudi iz predloženih dokazil razvidno, da je takšna tudi volja vlagateljice zahteve, ni utemeljen ugovor, da je bilo odločeno brez oziroma mimo zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 8.10.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote P. z dne 22.5.2003. Prvostopni organ je odločil, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo odškodnine upravičencema A.B. in M.K. v skupni vrednosti 31.805,77 DEM v obliki obveznic, za nepremičnine v vl. št. 62 k.o. J.v., vl. št. 5 k.o. L. in vl. št. 277 k.o. S., in sicer A.B. v znesku 16.777,06 DEM in M.K. v znesku 15.028,71 DEM (1. točka izreka); da je tožeča stranka dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe obveznice izročiti skrbnici za poseben primer (2. točka izreka); da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka); da je z navedeno odločbo in delnima odločbama z dne 22.7.1998 in 16.4.2003 bilo odločeno o celotni zahtevi za denacionalizacijo (4. točka). V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da sta upravičenca v zahtevi za denacionalizacijo, vloženi dne 3.8.1992 (glede na priložene listine, vsebino izpolnjenega obrazca in potek postopka na prvi stopnji), zahtevala tudi vrnitev nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 62 k.o. J.v., vl. št. 5 k.o. L. in 277 k.o. S., ter zavrača ugovore tožeče stranke, da je bilo o zahtevi odločeno brez oziroma mimo zahtevka. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke ter zavrača v tožbi ponovljene ugovore tožeče stranke. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Vztraja pri tem, da sta upravičenca z izpolnitvijo 5. točke obrazca za vlogo za denacionalizacijo določila obseg zahtevanega premoženja in da s takšno zahtevo ni mogoče razumeti, da so predmet zahteve tudi druge nepremičnine (ki niso njive), zlasti ne stavbe. Velja načelo dispozitivnosti. Vložena dokumentacija ne more nadomestiti zahtevka samega. Takšna je tudi sodna praksa. Za odločitev o odškodnini za nepremičnine, ki niso bile njive, ni bilo osnove v zahtevi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ prve stopnje odločil mimo (brez) zahteve za denacionalizacijo, ko je določil odškodnino tudi za podržavljene nepremičnine, ki ob podržavljenju niso bile njive (torej tudi za stavbe in druga zemljišča). Po presoji pritožbenega sodišča so odločitve obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje pravilne in zakonite. Kot ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje, je bila pravočasna zahteva v točki 5. pomanjkljivo izpolnjena, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je takrat pristojni organ glede na predložena potrdila, akte o podržavljenju in druge listine, ki jih je pridobila vlagateljica še pred vložitvijo zahteve in jih je urejene v celoto priložila zahtevi, že od vložitve zahteve štel, da je vložila zahtevo glede vsega podržavljenega premoženja. Tudi glede nepremičnin, ki se nanašajo na izpodbijani odločbi. Tudi vlagateljica je iz ravnanj organa upravičeno sklepala, da le ta obravnava vloženo vlogo glede vsega podržavljenega premoženja. V 5. točki obrazca so opredeljene različne vrste premoženja, ki so v njej primeroma naštete. Vlagateljica z izpolnitvijo 5. točke obrazca in z navedbo le ene vrste premoženja (glede na njeno dejansko rabo) ni omejila svoje zahteve zgolj na to vrsto nepremičnin, saj obrazec v sporni 5. točki našteva različne vrste nepremičnin, ki jih tudi ni črtala, zato organ prve stopnje njene vloge pravilno ni obravnaval zgolj v tem obsegu. Zgolj neprecizirani zahtevek v vloženi zahtevi ne more biti v škodo stranki. Zato je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča vložena zahteva za denacionalizacijo jasna do te mere, da je bil zahtevek določljiv po obsegu, torej za vse podržavljeno premoženje, za katero je vlagateljica predložila tudi zahtevana dokazila. Tudi pritož beni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožeča stranka v njih ponavlja ugovore, na katere sta pravilno odgovorila že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na uveljavljeno sodno prakso, ne da bi pri tem povedala, na kateri konkretni primer se sklicuje. Sicer pa je odločanje v vsaki sodni zadevi rezultat konkretnih okoliščin. Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.