Jedro

Bistveni identifikacijski podatki o dolžniku so predvsem ime, priimek in rojstni datum, seveda tudi EMŠO in davčna številka. Stranka sodnega postopka ima pravico biti slišana, kar pomeni, da je treba upoštevati njene relevantne trditve. Če sodišče ugotovi, da niso utemeljene, pa zato ni prizadeta ne njena pravica do izjave ne njena pravica, da sodišče presodi relevantne trditve. S tem, ko sodišče prve stopnje dolžnika ni zaslišalo, ni bila kršena njegova pravica do izjave.

Dolžnik ni izkazal, da bi se upnik pogajal, ne da bi imel namen skleniti pogodbo ali da bi neupravičeno odstopil od pogajanj; le v tem primeru lahko druga stranka zahteva povračilo škode. Vendar pa tudi v tem primeru pravno upoštevno škodo lahko predstavljalo le stroški pogajanj, ne pa znesek, ki bi bil prejet na podlagi pogodbe, do sklenitve katere naj bi pripeljala pogajanja.

Za odločitev o procesni legitimaciji upnika ni pomemben točen znesek terjatve upnika, prav tako pa se ni izkazal za pomembnega niti v zvezi z uveljavljeno insolventnostjo, na katero ta razlika niti ne more vplivati. Točen znesek upnikove terjatve se bo ugotavljal v postopku preizkusa terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrglo predlog za prekinitev postopka, (2.) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, (3.) za upravitelja imenovalo X in (4.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje delo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne upnikov predlog, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik se sicer pritožuje zoper celoten sklep o začetku postopka osebnega stečaja, vendar razlogov v zvezi s sklepom o zavrženju predloga za prekinitev postopka ne navaja. Zato je višje sodišče v zvezi s tem sklepom opravilo le uradni preizkus in ugotovilo, da ta odločitev ni obremenjena s kršitvami, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, oba pa v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

6. Tudi v tej pritožbi dolžnik vztraja pri stališču, da naj bi bil postopek začet nad neobstoječo osebo. Bistveni identifikacijski podatki o dolžniku so predvsem ime, priimek in rojstni datum, seveda tudi EMŠO in davčna številka, kar vse je višje sodišče podrobno obrazložilo že v sklepu Cst 128/2016 z dne 8.3.2016. Da ti podatki ne bi bili pravilni, dolžnik ne navaja. Ob tem višje sodišče še ugotavlja, da očitno drug naslov – A., dolžnik navaja le v pritožbah; tudi na vlogah, ki jih je vložil v ponovljenem postopku, pa ves čas navaja naslov, ki je tudi v izpodbijanem sklepu – M. Taka pritožba je zato očitno lahko le sprenevedanje, ob tem da je jasno, zoper katero osebo je bil začet postopek osebnega stečaja. Če pa se dolžnik preseli le za potrebe pritožbenega postopka, pa to na pravilnost sklepa sodišča prve stopnje ne more vplivati.

7. Višje sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da mora presoditi dolžnikove navedbe v zvezi z zatrjevano nasprotno terjatvijo, ki naj bi jo imel do upnika. Sodišče prve stopnje je napotkom sledilo in presodilo vse, kar mu je bilo naloženo. Zato trditev, da naj tega ne bi storilo, ni pravilna. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, napotilo višjega sodišča ni vsebovalo navodila, da mora sodišče prve stopnje ugoditi ugovorom dolžnika. Kaj takega bi bilo tudi nedopustno. Stranka sodnega postopka ima pravico biti slišana, kar pomeni, da je treba upoštevati njene relevantne trditve. Če sodišče ugotovi, da niso utemeljene, pa zato ni prizadeta ne njena pravica do izjave ne njena pravica, da sodišče presodi relevantne trditve. Že na tem mestu višje sodišče še poudarja, da s tem, ko sodišče prve stopnje dolžnika ni zaslišalo, ni bila kršena njegova pravica do izjave. Kot je dolžniku višje sodišče pojasnilo že v sklepu z dne 8. 3. 2016, je dolžnik imel možnost izjave, zastopal ga je kvalificiran pooblaščenec, ki je vložil v postopku številne vloge, torej se je o vsem lahko izjasnil in ga sodišče prve stopnje v tem tudi ni (nedopustno) omejilo. Zaslišanje stranke pa ni namenjeno uresničitvi pravice do izjave, temveč gre za dokaz, ki ga sodišče izvede le, v kolikor oceni, da je to potrebno, ker bo tako stranka lahko dokazala svoje trditve. Sodišče prve stopnje tega ni ocenilo za potrebno, s čimer se strinja tudi višje sodišče. Zaslišanje strank ni namenjeno dopolnjevanju navedb, temveč se z njim lahko dokazujejo le pravočasno postavljene trditve.

8. Višje sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne bo postavilo izvedenca finančne stroke. Dolžnik je namreč pravočasno predlagal postavitev izvedenca le v zvezi s premoženjem družbe T. d. o. o., kar pa za odločitev ni pomembno. Ugotovitev premoženja te družbe bi lahko bila le podlaga za (nadaljnjo) ugotovitev vrednosti deleža družbe N. d. o. o. v družbi T. d. o. o. – šele ugotovitev vrednosti deleža pa bi lahko bila podlaga za odločitev sodišča, da je bil delež N. d. o. o. prodan po prenizki ceni. Za to ugotovitev pa dolžnik ni pravočasno ponudil izvedbe dokaza z izvedencem, zato ni bilo potrebno, da bi z njegovo pomočjo ugotavljali dejstva, ki sama po sebi niso pomembna za odločitev – brez ocene vrednosti deleža N. d. o. o. je podatek o vrednosti premoženja T. d. o. o. nepomemben oziroma pravno nerelevanten. Cenitve, ki jih je predložil dolžnik in ki niti niso ustrezne, na kar upnik opozarja tudi v odgovoru na pritožbo, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Te bi lahko upoštevali le kot del navedb dolžnika; da ima cenitev naravo sodne cenitve, pa mora biti opravljena po nalogu sodišča in le v tem primeru lahko predstavlja dokaz v sodnem postopku. Na dolžniku je bilo, da dokaže večjo vrednost deleža N. d. o. o. v T. d. o. o. od te, ki je bila dosežena na javni dražbi, tega bremena pa ni zmogel, saj cenitev tega, kar je edino relevantno, ni bila pravočasno predlagana.

9. Pravilno je tudi stališče, da je bil ta delež prodan na javni dražbi, torej bi se je lahko udeležil kdorkoli, tudi osebe, za katere dolžnik navaja, da so bile pripravljene kupiti optično omrežje. Kljub temu ni bilo drugih ponudnikov, razen hčerinske družbe upnika, kar pomeni, da nihče drug ni bil pripravljen kupiti deleža N. d. o. o. v T. d. o. o. niti za izklicno ceno. Če so bili pripravljeni kupiti le optično omrežje za 30 mio EUR ali celo 45 mio EUR, bi bilo pričakovati, da bodo še toliko prej pripravljeni kupiti celo pravno osebo za le dobre 3 mio EUR. To pa se ni zgodilo. Tudi dejstvo, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, da je družba T. d. o. o. končala v stečaju, nikakor ne potrjuje trditev dolžnika o veliki vrednosti te družbe oziroma o premajhni doseženi kupnini za delež v tej družbi.

10. Ob tem višje sodišče še poudarja, da niti ni jasno, kdo naj bi ti kupci bili, upnik pa tako ali tako zanika, da bi vedel, da naj bi bile kakršnekoli ponudbe vezane na rok 1. 2. 2015. Navedbe v zvezi s tem so nekonkretizirane.

11. Glede na navedeno, ko dolžnik ni dokazal (in za to niti ni ponudil potrebnih dokazov), da je bila prodaja deleža N. d. o. o. v družbi T. d. o. o. izvedena za prenizko kupnino, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni bil poplačan v višjem znesku, kot pa ga zatrjuje sam, da torej s prodajo deleža upnikovi hčerinski družbi ni pridobil premoženja, ki bi predstavljalo poplačilo kreditnih obveznosti N. d. o. o., za katere je dolžnik jamčil kot porok. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da se je upnikova terjatev zmanjšala za znesek kupnine, zmanjšan za stroške prodaje. Poudariti je potrebno, da za odločitev o procesni legitimaciji upnika ni pomemben točen znesek terjatve upnika, prav tako pa se ni izkazal za pomembnega niti v zvezi z uveljavljeno insolventnostjo, na katero ta razlika niti ne more vplivati. Točen znesek upnikove terjatve pa se bo ugotavljal v postopku preizkusa terjatev.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi obstoj odškodninske terjatve dolžnika in ostalih oseb, ki to terjatev od upnika vtožujejo skupaj z njim, Pritožbene trditve, da naj tega ne bi storilo, niso pravilne. Zaključilo je, da ta terjatev niti verjetno ni izkazana, s čimer se strinja tudi višje sodišče. Upnik se z dolžnikom niti ni bil dolžan pogajati o prodaji optičnega omrežja. Dolžnik po pogodbi, torej N. d. o. o. in poroki, so bili tisti, ki so bili dolžni izpolniti svoje obveznosti tako, kot so se glasile – torej so bili dolžni vrniti najmanj prejeti znesek, pa tega niso storili. Upnik je od kakršnihkoli pogajanj o drugačnem poplačilu lahko kadarkoli odstopil (1. odstavek 20. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ob tem velja še poudariti, da dolžnik ni niti izkazal, da bi se upnik pogajal, ne da bi imel namen skleniti pogodbo ali da bi neupravičeno odstopil od pogajanj; le v tem primeru lahko druga stranka zahteva povračilo škode (2. odstavek 20. člena OZ). Vendar pa tudi v tem primeru pravno upoštevno škodo lahko predstavljalo le stroški pogajanj (3. in 3. odstavek 20. člena OZ; primerjaj tudi V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Ljubljana, GV Založba, 2003, stran 229 – 231), ne pa znesek, ki bi bil prejet na podlagi pogodbe, do sklenitve katere naj bi pripeljala pogajanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da med škodo, ki jo navaja dolžnik (in vtožuje skupaj z drugimi udeleženci posla), in prekinitvijo pogajanj ni vzročne zveze, upnik pa za škodo, kot jo uveljavlja dolžnik, glede na 20. člen OZ niti ne more odgovarjati. Dolžnik pa je treba tudi pojasniti, da tudi če bi bila taka škoda pravno priznana, nikakor ne bi mogla nastati njemu osebno, temveč bi pri preprečitvi nastanka dobička taka škoda lahko nastala le N. d. o. o., ne pa dolžniku, ki je bil le družbenik v N. d. o. o. in dobiček družbe ne pomeni avtomatično dobička družbenika; kapitalska družba je pač samostojna oseba.

13. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo do vseh relevantnih dolžnikovih navedb, svojo odločitev je pravilno in izčrpno obrazložilo, prav tako je obrazložilo tudi, zakaj ni izvedlo zaslišanja strank in postavilo izvedenca. Če se z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje dolžnik ne strinja, pa to še ne pomeni, da ti ne bi bili dovolj obrazloženi.

14. V ponovljenem pritožbenem postopku sama terjatev upnika ni bila sporna, dolžnik pa tudi ni dokazal, da bi bila ta terjatev poplačana oziroma da bi obstajala njegova nasprotna terjatev, ki bi se z začetkom stečajnega postopka tako ali tako pobotala z upnikovo terjatvijo. V obravnavani pritožbi dolžnik tudi ni navedel kakega drugega razloga, s katerim bi izpodbijal trditve upnika oziroma zaključke sodišče glede njegove insolventnosti. Upnikova terjatev tako obstaja (kot je višje sodišče že zgoraj navedlo, točna višina za odločitev ni pomembna), nasprotne terjatve dolžnika niso izkazane niti s stopnje verjetnosti, kaj šele prepričanja, upniku z začetkom postopka osebnega stečaja njegova terjatev tudi ne bo prenehala zaradi pobota z dolžnikovo terjatvijo, ki ni niti verjetno izkazana. Upnikovih trditev glede dolžnikovega premoženja dolžnik niti ne izpodbija, prav tako ne domneve iz 3. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP.

15. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

16. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP s 1. odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.