Jedro

Tožena stranka sme poleg kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabiti tudi kriterije iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kjer gre za milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.

Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da je ta okoliščina podana. To zakonsko normo je treba razlagati na način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite.

V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, sodišče meni, da je poseg v osebno svobodo dopusten ukrep, če je zakonit in če so podane vse procesne garancije, kot jih zahteva 19. člen Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da mora biti podan za poseg v osebno svobodo razlog, ki je določen z zakonom, da je vsak obveščen o razlogih za odvzem prostosti, da mu mora biti to tudi pismeno sporočeno, da ima pravico do pravne pomoči ipd. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče iz sobe in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Up 26/2016, kjer je v točki 10 pojasnjeno, da sme odgovorna država članica upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na zahtevo za odpravo izpodbijanega sklepa, zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici in odredila, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve dne 8. 11. 2017 od 11.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da iz policijske depeše izhaja, da je tožnik ilegalno prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov. Alžirijo je zapustil pred enim letom in nato potoval preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne gore v Srbijo, kjer je iskal tihotapca, da bi ga odpeljal v Italijo, vendar je tihotapec želel previsoko plačilo, zato se je vrnil v Črno goro. Iz Črne gore je odšel v Bosno in Hercegovino in nato do Hrvaške. V Zagrebu so ga prijeli hrvaški varnostni organi in ga odpeljali na policijsko postajo ter nato v azilni dom. Tožnik je še povedal, da je bil prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da jo je zapustil pred približno tremi dnevi. Takoj, ko je prestopil mejo, je pot nadaljeval skozi neznane vasi, dokler jih niso prijeli policisti. Kot ciljno državo je navedel Italijo, ker ima tam bratrance ter v upanju, da bo tam našel delo. Potni list pa je izgubil pri prečkanju meje med Turčijo in Grčijo. Pri podaji prošnje pa je rekel, da nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, da pa mu je policija v Hrvaški odvzela prstne odtise, nato pa so ga izpustili. Potem so ga odpeljali v azilni dom, kjer je imel razgovor z uradno osebo in prevajalcem. Na osebni razgovor pa tam ni počakal, ampak je državo zapustil. Na vprašanje, zakaj ni počakal, je povedal, da je želel v Slovenijo in da je bila Republika Hrvaška zgolj pot do ciljne države, ki je Slovenija. Poleg tega ga je hrvaška policija tudi udarila v glavo. Tožena stranka ne verjame, da je tožniku ciljna država Slovenija, saj bi lahko že takoj, ko je prečkal mejo, prosil za azil in ne šele po dveh dneh. Tožena stranka tudi poudarja, da ne verjame tožniku, da je njegova ciljna država katerakoli evropska država, vsekakor pa ne Slovenija, saj je že na policijski postaji povedal, da ima v Italiji bratrance in da si tam želi najti delo. Poleg tega je tudi povedal, da je sprva želel, da ga tihotapec, ki ga je dobil v Srbiji, odpelje do Italije, vendar je ta zahteval previsoko plačilo. Pri preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki pa jo je po dveh tednih zapustil. Glede bivanja v azilnem domu na Hrvaškem je najprej rekel, da ni dobil ne oblačil in ne obutve, kasneje pa je izjavo spremenil in povedal, da je obutev sicer dobil, vendar ne v pravi velikosti, od oblačil pa samo nogavice in spodnje hlače. Na Hrvaškem ni počakal na odločitev zato, ker je rekel, da niti ni vedel, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke ne drži, da tožnik ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, saj je na policijski postaji sam povedal, da je bil tam prosilec za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem noče ostali, ker je prepričan, da ga bodo vrnili v Srbijo. To se je zgodilo nekemu njegovemu znancu. Prevajalec mu je tudi povedal, da bo njegova prošnja zavrnjena in naj zato zapusti Hrvaško.

3. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da bo glede na merila iz 3. poglavja Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Dublinska uredba III) hrvaškim organom posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi št. I Up 26/2016 ugotovilo, da je opredelitev pojma nevarnosti pobega izrecno vsebovana v 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe omogoča ustrezno uporabo Dublinske uredbe III glede ugotavlja dejstva nevarnosti pobega. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kar je razvidno tako iz EURODAC izpiska kot iz njegovih navajanj, vendar je Azilni dom v Zagrebu še pred odločitvijo o njegovi prošnji, po zgolj petih dneh samovoljno zapustil. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Tožena stranka ne verjame tožniku, da je bil v Republiki Hrvaški tepen s strani policije. Tožnik je namreč večkrat spremenil izjave, zakaj je zapustil Republiko Hrvaško. Sprva je trdil, da je bila ciljna država Slovenija in je bila Hrvaška zgolj pot do ciljne države in da ga je tam tepla policija, nato, da ga bo Hrvaška vrnila v Srbijo, in na koncu, da mu je tolmač v Hrvaški povedal, da bo tam dobil negativno odločitev in da naj zapusti državo. Tožena stranka tudi ne verjame, da tožnik ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da je bila njegova ciljna država Republika Slovenija. Tožnikove izjave so nekonsistentne, saj so se tekom celotnega postopka večkrat spreminjale. To pa prav tako ustreza 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - navajanje lažnih podatkov. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena. Vse navedeno potrjuje prepričanje, da bi prosilec tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Tožnik želi pot nadaljevati v Italijo, kjer ima bratrance in kjer želi najti delo. Za nadaljevanje postopka je treba tožniku nujno omejiti gibanje. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, ki je pristojna za reševanje njegove prošnje.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, v konkretnem primeru ne bi bil primeren. Pri tem se sklicuje na način varovanja azilnega doma in navaja, da prosilec lahko zapusti azilni dom celo pri glavnem vhodu, če se tako odloči in mu varnostnika tega ne moreta preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, da bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

5. Tožnik v tožbi opozarja na to, da je v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 26/2016, na katero se tožena stranka sklicuje, tudi navedeno, da za presojo okoliščine nevarnosti pobega ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2. Sem po naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin. Glede Italije navaja, da je bila ta njegova ciljna država, ko je zapustil svojo državo, ni pa jasno, zakaj tožena stranka meni, da se tožnik ne bi smel premisliti. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo mogoče. Dva dneva ne moreta biti pri tem merodajna. Italijo je navedel le zato, ker mu je tihotapec ponudil, da ga za 2.000 EUR odpelje do Italije in on se je s tem strinjal. Sedaj se je glede ciljne države premislil. Tožnik ni vedel, kakšne dokumente je na Hrvaškem oziroma kjerkoli sploh podpisal in ni vedel, da je kjerkoli sploh zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je tudi pojasnil, zakaj je zapustil Hrvaško, da ga je policija udarila v glavo, kar pomeni, da gre za nespoštovanje človekovih pravic. Samo dejstva, ki jih tožena stranka navaja, ne morejo biti dovolj za razglasitev tožnika za izrazito begosumnega. Tožena stranka tudi ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 oziroma ni jasno, zakaj je to dejstvo sploh izpostavila, saj tožnik tega v prošnji ni zatrjeval niti na osebnem razgovoru. Poleg tega pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, kar predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke. Tožnik je pojasnil, da Slovenije ne bo zapustil in da bo počakal na odločitev o prošnji, česar pa tožena stranka pri obrazložitvi begosumnosti ni upoštevala. Pavšalna in pomanjkljiva je tudi utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti na območju azilnega doma. Dejstvo, da ima tožena stranka zgolj enega varnostnika in enega receptorja z omejenimi pooblastili in da so v preteklosti ljudje že nemoteno odhajali, ne more biti argument za zapiranje ljudi v center za tujce. Sicer pa izpodbijani sklep posega tudi v pravico do osebne svobode in ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in da naj tudi ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj toženi stranki prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zahteva pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči nepopravljive posledice.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za odpravo izpodbijanega sklepa, ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 11. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika.

9. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ni podal prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, vendar so ga zasliševali in mu pri tem odvzeli prstne odtise. Ni nameraval ostati na Hrvaškem, hotel je nadaljevati pot naprej, ker je bila Hrvaška samo prehodna država. Za cilj ni imel določene države, namenjen je bil v Evropsko skupnost. V Turčijo je pripotoval s svojim potnim listom. Na poti iz Turčije v Grčijo je izgubil kovček, v katerem je bil potni list. Padel mu je v vodo. Od Grčije naprej je meje prečkal brez dokumentov, potoval pa je od Grčije preko Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine na Hrvaško in iz Hrvaške v Slovenijo. Na Hrvaškem je prišel v stik s policisti v glavnem mestu, Zagrebu. Hrvaška policija ga je vprašala, kako je pripotoval, kako je prestopil državno mejo. Glede odvzema prstnih odtisov so mu hrvaški policisti rekli, da je to obvezen postopek, da se mu jih odvzame, da ga lahko premestijo v Center za tujce. Glede Slovenije je slišal, da tam lepo ravnajo s prebežniki. Glede razlogov za azil pa je povedal, da je bil v Alžiriji ogrožen s strani tolpe. V Centru za tujce mu je sicer gibanje omejeno, kar pa se tiče hrane in higiene, je zadovoljivo. V postopku na Hrvaškem ni bil deležen pravne pomoči. V centru je bil prisoten en tolmač. Zaslišanje na Hrvaškem je trajalo 45 minut v prisotnosti tolmača, vendar mu niso povedali vzroka za odvzetje prstnih odtisov. Na zaslišanju so mu pojasnili, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je bilo to proti njegovi želji. Niso mu povedali, da ne sme zapustiti Hrvaške. Povedali so mu, da bo čez en teden že rešena njegova prošnja, kar se tiče mednarodne zaščite. Na Hrvaškem ni želel ostati zaradi slabega ravnanja varnostnih organov. Ko je prestopil bosansko hrvaško mejo, so ga prijeli policisti in ga vprašali, kako je prišel na Hrvaško in je povedal, da z navigacijo na telefonu. Potem so mu telefon odvzeli in ga razbili in mu razbili še očala. Ko so očala padla na tla, so jih pohodili. Na policijski postaji so bili nasilni, celo s palico so ga udarili na čelo in desno stran lica, kar tožnik pokaže. Zdravniško pomoč ni uveljavljal, saj se bo samo od sebe pozdravilo. Sedaj želi ostati v Sloveniji. Na zaslišanju na policijski postaji so ga vprašali, katera je ciljna država, in ne ve, kdo je razumel, da naj bi bila to Italija, ker tega ni izjavil. Plačilo 2.000 EUR tihotapcu je bilo plačilo za to, da ga pripelje v Italijo. Sedaj bo na odgovor na prošnjo počakal v Sloveniji. Ko je prestopil mejo med Hrvaško in Slovenijo, ni vedel, da je v Sloveniji, tavali so v gozdu, dokler niso prišli do avtoceste, kar so videli po oznakah avtomobilov. Dva dni je trajalo v Sloveniji, da so oddali prošnjo za mednarodno zaščito, vendar po tem, ko jih je policija prijela. Policija jih je prijela, ko so šli iz trgovine. V Sloveniji bi rad ostal, ker tu ravnajo z njim v redu in Slovenija je članica Evropske skupnosti in tudi v zaprtem delu Centra za tujce ravnajo z njim v redu. Dovoljeno jim je iti na dvorišče eno uro dnevno, gre za dvorišče, ki je obdano z objekti. S svojci lahko kontaktira eno uro na dan in še več, če ni gneče. Osebnega mobilnega telefona nima, saj so mu ga zasegli, vendar ima prost dostop do javnega telefona, s katerim kontaktira s svojci. Pri opravilih, kot je britje hranjenje in podobno, so povsod nameščene kontrolne kamere. Tožnik je še povedal, da je bil v Hrvaškem nastanjen v Centru za tujce, to je v Zagrebu v hotelu Porin. Na Hrvaškem so mu izdali tudi izkaznico, da bi se identificiral z njo, na primer v menzi. Izkaznica je bila rumene barve, vendar ne ve, kaj na njej piše. V hotelu Porin je bil približno štiri dni. Na zaslišanju je bil prisoten tolmač za arabski jezik, ki ga je razumel. Uradna oseba na Hrvaškem mu je povedala, da hočejo pridobiti informacije, kako so prečkali mejo s Hrvaško. Rekla je, če želi ostati na Hrvaškem in prositi za mednarodno zaščito, vendar to ni bila njegova želja. Izkaznico je pustil v Porinu. Nobenemu ni povedal, da želi zapustiti Hrvaško. Vedel je, da je prečkanje meje iz Republike Hrvaške v Slovenijo na način, kot je sam prečkal, ilegalen, vendar pa na Hrvaškem ni bilo znosno. Na Hrvaškem je pustil vse, kar ga spominjalo na Hrvaško. V Italiji ima bratrance, vendar ni rekel, da je njegova ciljna država Italija, saj nima kontaktov z bratranci. Ob prijetju na policiji v Sloveniji je imel prevajalca, ki ga je razumel. Ko je podpisal uradni zaznamek, je opozoril na napako, češ da naj bi rekel, da je ciljna država Italija. To je bil le predlog tihotapcev, da ga prepeljejo do Italije. Glede hotela Porin je povedal, da ve, da je blizu Zagreba. Uradni zaznamek, kjer je navedeno, da je rekel, da želi v Italijo, je podpisal, ko še ni bil preveden. Kasneje so mu prinesli ta dokument preveden in ga ima prevedenega v arabščini v Centru za tujce. Ob tistem zaslišanju na policiji je tudi rekel, da ima sorodnike prav tako v Franciji. Povedal je, da ima bratrance in teto, ki so rojeni v Franciji in imajo državljanstvo Francije, živijo pa v mestu ... Zapisnik o podaji prošnje za mednarodno zaščito mu je bil prebran, vendar je takrat bil zmeden, depresiven, nervozen, postavili so mu čudna vprašanja v zvezi s tem, da je dal prstne odtise v Grčiji, kar ni res. Oddal jih je le na Hrvaškem. Glede pripomb na uradni zaznamek je tožnik ob koncu zaslišanja še povedal, da želi sedaj sodišču pojasniti, da tam ni imel možnosti podajati pripomb in da je povedal, da ima tri bratrance v Italiji, ampak to ne pomeni, da je zaradi tega želel iti v Italijo. Odgovoril je, da ima sorodnike v Italiji in Franciji. O tem je povedal policiji, ko so ga prijeli.

10. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, po katerem lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

11. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, katere okoliščine nevarnosti pobega se po mnenju Vrhovnega sodišča RS lahko uporabijo pri odločanju o pridržanju prosilca za mednarodno zaščito, sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, kjer je sodišče ponovno opozorilo na svojo predhodno sodbo in sklep št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kjer je navedlo, da je mogoče uporabiti zgolj kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji uredbe Dublin III. Uporabiti je mogoče najmanj kriterije iz 3., 4. in 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vendar pa v nadaljevanju sodišče navaja, da kot izhaja iz razlage navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pa tudi uporaba drugih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 ni izključena (točka 9 obrazložitve citiranega sklepa). Iz navedenega razloga tudi v zvezi z obravnavano zadevo sodišče meni, da sme tožena stranka pri tovrstnih odločitvah poleg kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabiti tudi kriterije iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kjer gre za milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, češ da tožnik ni spreminjal svojih izjav glede tega, katera je bila njegova ciljna država. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje Metlika z dne 4. 11. 2017 izhaja, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, saj ima tam bratrance in sicer v Rimu in Napoliju. Za razliko od izjave na policijski postaji pa je pri podaji prošnje na vprašanje, katera je bila njegova ciljna država, ko je zapuščal svojo državo, izjavil, da katerakoli evropska država (točka 7 zapisnika o podaji prošnje). Torej se izjavi med seboj razlikujeta. S tem v zvezi sodišče tudi ne more slediti tožnikovim navedbam na obravnavi, češ da na policiji ni rekel, da je bila njegova ciljna država Italija. Če bi bilo to res, bi to pomenilo, da je uradna oseba zapisala v uradni zaznamek nekaj, ker tožnik sploh ni rekel, sodišče pa ne vidi nobenega utemeljenega razloga, zakaj bi to storila in zakaj ne bi vnesla morebitnih tožnikovih pripomb. Sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bilo treba dvomiti v pravilnost ravnanja uradne osebe in prisotnega prevajalca.

14. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da tožnik ni vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz že omenjenega uradnega zaznamka Policijske postaje Metlika z dne 4. 11. 2017 je izjavil, da je v Azilnem domu v Zagrebu spoznal dva ilegalna prebežnika, ki sta bila z njim prijeta v Sloveniji in da so bili vsi prosilci za azil na Hrvaškem. Poleg tega ni logično, da ne bi vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za azil, saj se sicer postavlja vprašanje, zakaj bi mu s pomočjo prevajalca rekli, da bo imel čez en teden razgovor, kot je sam povedal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 6 prošnje). Ni logično, da bi vnaprej napovedali razgovor, če ne bi bil v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Prav tako sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam na zaslišanju na sodišču, da je na Hrvaškem podal prošnjo za azil proti svoji volji, saj ni smiselno, da bi Hrvaška nekomu vsiljevala, da mora prav v njihovi državi vložiti prošnjo za azil. 15. Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu tudi ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da je ta okoliščina podana. Po mnenju sodišča je treba to zakonsko normo razlagati na ta način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite. Pri tožniku ni šlo zgolj za to, da je zapustil neko državo, kjer bi moral počakati o odločitvi o prošnji za azil in da bi zgolj zato bil begosumen, ampak so podane tudi druge okoliščine: navajal je različne navedbe o tem, ali je na Hrvaškem vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (na policijski postaji in ob podaji prošnje), dejstvo, da je sprva navajal kot ciljno državo Italijo, češ da ima tam sorodnike, kasneje pa je to izjavo spremenil in dejal, da je bil cilj katerakoli država in da je Italijo navedel zgolj zato, ker mu je tihotapec ponujal tako pot, kot tudi okoliščina, da je nedovoljeno vstopil v Slovenijo. Sodišče tudi ne more slediti navedbam o tem, da bi ga na Hrvaškem tepli in da bi mu razbili telefon in očala. Če bi sodišče sprejelo te navedbe, bi se s tem tudi samo postavilo na stališče, da na Hrvaškem uradne osebe ravnajo v nasprotju s predpisi. Da pa bi sodišče lahko sprejelo stališče, da je bilo tako, pa bi moralo imeti nek trden dokaz, ki kazal na to, da se je tožnika na tak način obravnavalo, pri čemer je tožnik navajal precej hude obtožbe na račun hrvaških policistov (pretepanje, poškodovanje tuje stvari). V takem primeru po mnenju sodišča ne zadostuje zgolj navedba prosilca za azil, da se je to zgodilo, ampak je treba predložiti tudi dokaze. Sodišče se sicer zaveda tega, da je v takem primeru to težko dokazati, vendar pa bi nedvomno obstajali tudi kakšni viri, ki bi dokazovali, da se prosilce za azil na Hrvaškem obravnava na tak način in da se s strani hrvaških policistov dogajajo tako hude zlorabe. Tožnik pa je v zvezi s temi trditvami na obravnavi pokazal sled poškodbe na obrazu, pri čemer razen njegove izjave ni drugega dokaza, da je bilo to storjeno s strani policista. Iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam tožnika ne more slediti. Ker pa iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam ne sledi, meni, da ni upravičenega razloga, da tožnik na Hrvaškem ni počakal na rešitev prošnje.

16. Tožnik res ni izpostavil tega, da nima možnosti bivanja v Sloveniji (3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) in ta okoliščina tudi ni obrazložena, vendar pa to ni taka napaka, da bi zaradi tega bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj je tožena stranka dovolj natančno pojasnila druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega.

17. Sodišče pa se strinja s tožbeno navedbo o tem, da bi morala tožena stranka pri podaji prošnje tožniku omogočiti, da postavlja njegov pooblaščenec vprašanja tudi v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, vendar pa tudi to ni taka napaka, da bi zaradi tega bilo potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj se v tem postopku presojajo okoliščine, ki so pomembne za odločitev o omejitvi gibanje in ne okoliščine, ki so pomembne za priznanje mednarodne zaščite. Ne glede na to pa je sodišče na zaslišanju tožniku postavilo vprašanje, zakaj je zaprosil za azil. 18. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik tako v prošnji za mednarodno zaščito kot kasneje na razgovoru pojasnil, da Slovenije ne bo zapustil in da bi počakal na odločitev o prošnji, česar pa tožena stranka ni upoštevala, sodišče meni, da je to sicer res, da je rekel, da bo počakal na odločitev o prošnji, vendar pa po drugi strani tožena stranka ni mogla spregledati dejstva, da je na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, da je navajal kot ciljno državo Italijo, da je spreminjal izjave in da je ilegalno prehajal meje, zaradi česar kljub njegovi trditvi, da bo v Sloveniji počakal na odločitev o njegovi prošnji, ni mogla odločiti drugače, kot je odločila. Že obrazložitev razlogov, zakaj je podana izrazita begosumnost, hkrati pomeni tudi pojasnilo, zakaj se ne more slediti tožnikovim navedbam o tem, da bo počakal na odločitev o njegovi prošnji. Tožniku gibanje ni bilo omejeno le zato, ker ve, da ga želi Slovenija vrniti v drugo državo, ampak tudi zaradi drugih okoliščin, kar je bilo že pojasnjeno v tej sodbi. Tožniku vsekakor ni bila odvzeta prostost zgolj zaradi tega, ker so bili njegovi odtisi v bazi EURODAC, ampak zaradi številnih drugih razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu.

19. Sodišče tudi meni, da je ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce primeren in v skladu z načelom sorazmernosti, saj z milejšimi ukrepi ne bi mu bilo mogoče doseči cilja, to je, da tožnik ne bi s svojim begom preprečil predajo odgovorni državi članici. Tožena stranka je zelo podrobno obrazložila, zakaj je v Azilnem domu sistem varovanja tak, da ne omogoča učinkovito izvajanje ukrepov o omejitvi gibanja za tiste prosilce, ki bi želeli samovoljno zapustiti Azilni dom. V tem delu je izpodbijani sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

20. V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, sodišče meni, da je poseg v osebno svobodo dopusten ukrep, če je zakonit in če so podane vse procesne garancije, kot jih zahteva 19. člen Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da mora biti podan za poseg v osebno svobodo razlog, ki je določen z zakonom, da je vsak obveščen o razlogih za odvzem prostosti, da mu mora biti to tudi pismeno sporočeno, da ima pravico do pravne pomoči ipd. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče iz sobe in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Up 26/2016, kjer je v točki 10 pojasnjeno, da sme odgovorna država članica upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa, neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

22. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila z izvrševanjem sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanja izvrševanja sklepa, zavrglo iz naslednjih razlogov:

23. V zadevah, kjer je možno vložiti tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončni upravni akt in sklep o pridržanju z namenom predaje je tak akt, ni možno hkrati vlagati tožbo tudi v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, saj je tako imenovani subsidiarni upravni spor možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu. V tem primeru pa je zoper izpodbijani sklep dopustna tožba v rednem upravnem sporu, zato niso podane procesne predpostavke za vlaganje tožbenega zahtevka zaradi varstva ustavnih pravic, kajti take vrste upravni spor je skladno s 4. členom ZUS-1 mogoč le takrat, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker torej izpodbijani akt ni akt, ki bi se ga dalo izpodbijati v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III izreka:

24. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe pod 1. točko izreka pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Začasne odredbe pa tudi ni mogoče obravnavati v povezavi z zahtevkom, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, saj, kot je bilo že pojasnjeno, za ta zahtevek niso podane procesne predpostavke za njegovo obravnavo, torej tudi ne za obravnavo začasne odredbe.