Jedro

Določeni denarni znesek, za katerega tožeča stranka bremeni toženo stranko, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije v stanovanje tožeče stranke, kot ga ima v mislih tretji odstavek 25. člena SZ-1. Gre samo za delež pri razdelitvi stroškov za ogrevanje vseh posameznih in skupnih delov stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v L, VL 190026/2012 z dne 10. 12. 2012, izdan na podlagi verodostojne listine, obdržalo v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 959,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov in ji povrniti 41,00 EUR stroškov izvršbe. Naložilo ji je povrnitev tudi 268,20 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka je lastnik stanovanja, katerega najemnik tožeči stranki ni plačal stroškov ogrevanja, za katere je subsidiarno odgovoren lastnik.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da kot lastnik stanovanja ne odgovarja za stroške ogrevanja stanovanja, ki ga zaseda najemnik, ker je zaradi merilnikov v stanovanjih večstanovanjske stavbe L 2, M, mogoč obračun porabljene toplotne energije za vsako posamezno stanovanje posebej. S tem nista izpolnjena oba pogoja iz tretjega odstavka 25. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), da bi se dobavljanje toplotne energije lahko štelo za posel obratovanja večstanovanjske stavbe in da bi lastnik po petem odstavku 24. člena SZ-1 za te stroške odgovarjal subsidiarno. Poleg nemožnosti individualnega odjema namreč ni izpolnjen drugi pogoj, nemožnost individualnega obračuna. Tožena stranka je predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe. Po njenem tožena stranka zmotno meni, da je mogoč individualen obračun stroškov dobave, čeprav se strinja, da ni mogoč individualen odjem toplotne energije. Izstavitev računa za ogrevanje posameznega stanovanja je mogoče šele po poprejšnji razdelitvi vseh stroškov med vse odjemalce skupnega odjemnega mesta. Če bi se dala dobava individualno meriti in obračunati, delitev stroškov ne bi imela nobenega smisla. Edini merilnik, ki izmeri dobavljeno toplotno energijo, je v skupni toplotni postaji za stavbo, naprave na inštalacijah v stanovanjih pa so namenjene zgolj delitvi stroškov, ki je odvisna še od drugih okoliščin. Nad temi merilniki - delilniki tožeča stranka nima nadzora, pač pa upravnik, ki je izvajalec delitve celotnih stroškov toplotne energije, medtem ko je tožeča stranka izvajalec obračuna teh stroškov. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje stroške za toplotno energijo pravilno obravnavalo kot obratovalne stroške in je z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v sporu majhne vrednosti upoštevalo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi L 2 v M, ki je v najemu SM, ki tožeči stranki, kot dobavitelju toplotne energije za ogrevanje stanovanja, ni plačal zapadlih računov. Tožeča stranka toplotno energijo preko distribucijskega omrežja dovede do toplotne postaje večstanovanjskega objekta, kjer se beleži poraba celotnega objekta. Preko sekundarnega sistema objekta se ogrevajo skupni prostori in nato stanovanja, v katerih so merilniki - delilniki toplote, namenjeni izdelavi razdelilnika stroškov. Tega v skladu s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju Pravilnik) izdela upravnik stavbe, upoštevajoč delilnike po stanovanjih (70 %) in ogrevano površino skupnih delov (30 %). Tožeča stranka je račune najemniku izstavljala upoštevajoč razdelilnik, ki ga je prejela od upravnika stavbe.

6. Po določbi četrtega odstavka 24. člena SZ-1 je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik (če najemna pogodba ne določa drugače), v petem odstavku istega člena pa je določena subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Obratovanje večstanovanjske stavbe je po tretjem odstavku 25. člena SZ-1 sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. To so zlasti zagotavljanje delov in storitev za skupne dele. Kadar so dobave in storitve namenjene za posamezne dele, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele. Stroški ogrevanja na daljavo stanovanj v večstanovanjski stavbi v L 2 v M so tipičen primer skupnih obratovalnih stroškov po tretjem odstavku 25. člena SZ-1. Posameznih stanovanj ni mogoče odklopiti od sistem ogrevanja. Če bi bilo to mogoče, bi se v stavbo dobavljena toplotna energija, zaradi svoje specifičnosti še vedno izgubljala tudi preko odklopljenega stanovanja (zidovi, stavbno pohištvo). Prav tako bi še vedno bili ogrevani skupni prostori večstanovanjske stavbe.

7. Težko si je predstavljati, da bi bil mogoč individualen obračun dobave, če ni mogoč individualen odjem. Pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da si tožena stranka zmotno razlaga, da je za njeno stanovanje mogoč individualen obračun dobavljene toplotne energije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da delilniki - merilniki toplote v stanovanjih ne morejo natančno določiti porabljene toplotne energije, pač pa služijo za razdelitev stroškov, ki jo naredi upravnik, na način določen v Pravilniku. Pravilnik npr. določa porabniški delež, če iz objektivnih razlogov ni podatkov z delilnikov (10. člen) ali, če ni podatka z delilnikov po krivdi lastnika (11. člen), določa skupni porabniški delež posameznih delov stavbe (12. člen) ter porabniške deleže posameznih delov stavbe (13. člen), ki se določijo na osnovi delilnikov, glede na porabo toplote vseh posameznih delov, za katere so na razpolago odčitki z delilnikov, ter se pomnoži s skupnim porabniškim deležem, določenim na način iz 12. člena. Upoštevajo se tudi korekcijski faktorji zaradi ocene različnih izgub glede na lego stanovanja (14. člen), prav tako pa delno tudi samo na delež ogrevane površine (15. člen). Stroški toplotne energije za posamezno stanovanje torej niso odvisni samo od porabljene energije v tem stanovanju, pač pa tudi v drugih in v skupnih prostorih. S pomočjo delilnikov se določi delež posameznega stanovanja za stroške energije, ki jo tožeča stranka dobavi do toplotne postaje za celotno stavbo. Po določbi 20. člena Pravilnika izvajalec delitve (v danem primeru upravnik) izdela razdelilnik in ga posreduje izvajalcu obračuna (tožeči stranki).

8. Določeni denarni znesek, za katerega tožeča stranka bremeni toženo stranko, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije v stanovanje tožeče stranke, kot ga ima v mislih tretji odstavek 25. člena SZ-1. Gre samo za delež pri razdelitvi stroškov za ogrevanje vseh posameznih in skupnih delov stavbe. Vse stroške v večstanovanjski stavbi (tudi očitno skupne obratovalne stroške) je na koncu med plačnike treba razdeliti po nekem ključu, kar pa še ne pomeni, da je zato opravljen individualen obračun dobave za posamezno stanovanje, oziroma ne pomeni, da ne gre za strošek v zvezi z obratovanjem večstanovanjske stavbe, za katerega je v primeru najemnega razmerja določena subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja.

9. Razen glede značaja stroškov ogrevanja, pritožba ni nasprotovala zapadlosti terjatve, ki je najemnik ni poravnal, niti višini, zato dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pomenijo, da so izpolnjeni vsi pogoji za subsidiarno odgovornost tožene stranke po petem odstavku 24. člena SZ-1. 10. Pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je v skladu po petem odstavku 458. člena ZPP, v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko je tožeča stranka v nepotrebnem odgovoru zgolj ponovila že podana stališča, zato vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.