Jedro

Tožena stranka mora dokazati dejstva, ki predstavljajo oškodovančev prispevek k nastali škodi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo, naj tožniku poleg že pravnomočno dosojene odškodnine v višini 1.500.000,00 SIT (sodba I P 190/95-34) plača še odškodnino v znesku 5.033.400,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe. Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 851.274,50 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 24.5.1999 dalje do plačila, prav tako v petnajstih dneh pod grožnjo izvršbe. Prvo sodišče je v sodbo povzelo še sklep, s katerim je vzelo skrčitev tožbenega zahtevka na znanje in postopek v tem delu ustavilo.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v njeno korist, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik vnovič pravi, da iz prijave škodnega dogodka jasno izhaja, da je tožnik iz neznanega vzroka prišel k pretočni stiskalnici, čeprav ni imel v času nesreče tam kaj iskati. V času vzdrževanja mu namreč res ni bilo potrebno skrbeti za stroj, pravi pritožnik. Dalje navaja, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu ter bi moral vedeti, da so v času vzdrževaja valji suhi, zaradi česar se ne vidi, ali so res prižgani ali ne. Ob dolžni skrbnosti bi se tako moral prepričati, ali so prižgani. Pritožnik še pravi, da je tudi rep. inšpektor R. J. mnenja, da je tožnik v pretežni meri sam kriv za škodo. Poleg navedenega pa pritožnik napada tudi višino prisojene odškodnine. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da je ta ob telesnih bolečinah, ki jih je tožnik pretrpel, previsoka. Dalje se sprašuje, ali tožniku sploh gre odškodnina za strah, saj naj bi iz izvedeniškega mnenja ne izhajalo, da bi ta v duševnosti tožnika pustil trajne posledice. Iz dejstva, da tožnik roke ne skriva, bi se, nadaljuje pritožnik, dalo sklepati, da njegove duševne bolečine zaradi skaženosti niso tako hude kot navaja. Nazadnje pa izpodbija še odločitev glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ter navaja, da tožnik roko še vedno ima, le njena moč naj bi bila slabša. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki pravi, da tožena stranka svojo procesno aktivnost omejuje na pritožbeni postopek, pri izvajanju dokazov pa ne sodeluje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni uspela dokazati oškodovančevega prispevka k nastali škodi. Iz pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da tožniku ni mogoče očitati nobene malomarnosti, ravno nasprotno: prvo sodišče celo ugotavlja, da je do nezgode prišlo zaradi njegove skrbnosti, da bi smet, ki jo je skušal odstraniti, ne ovirala delovnega procesa. Takšnih dejanskih ugotovitev pritožba ne uspe omajati, marveč se vnovič sklicuje na prijavo nesreče pri delu, v kateri je zapisano, da se je tožnik stroju približal iz neznanega vzroka, obenem pa se sklicuje še na mnenje republiškega inšpektorja, da je tožnik v pretežni meri sam kriv za škodo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da republiški inšpektor ni pristojen odločati o obstoju krivde ter gre v tem primeru le za neobvezujoče mnenje. Tudi citirani zapis v prijavi nesreče pri delu ni dokaz, ki bi spreobrnil dokazno oceno, ravno nasprotno - tej pavšalni in vsebinsko prazni formulaciji sploh ne gre pripisovati posebne teže. Dokazna ocena je prepričljiva, razlogi prvega sodišča so jasni in pritožbeno sodišče, ki se nanje sklicuje, da bi jih po nepotrebnem ne ponavljalo, ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter uporabe materialnega prava.

Sodišče nadalje zavrača pritožnikovo naziranje, da je prisojena odškodnina ob ugotovljeni škodi pretirana. Prvo sodišče je v razlogih resda navajalo, kakšna bi bila pravična odškodnina po posameznih postavkah, ne da bi pri tem upoštevalo, da je bil zahtevek ustrezno skrčen. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je sodilo preko mej postavljenega zahtevka, saj je skrčitev upoštevana pri vsoti prisojenega zneska ter tako tudi v izreku. Pritožbeno sodišče to posebej poudarja zato, ker je ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava (določitvi pravične odškodnine) upoštevalo dejansko prisojene zneske in ne tistih, ki jih graja tudi pritožba. Le-ti so v razlogih izpodbijane sodbe navedeni po nepotrebnem, saj ne sodijo v sklep (conclusio) sodniškega silogizma ter ne predstavljajo materialnopravne posledice, ki jo na ugotovljen dejanski stan navezuje pravilo iz 200.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Je pa na drugi strani potrebno upoštevati odškodnino, ki jo je tožnik že dobil. Ti zneski pa so upoštevaje sorazmerno zmanjšanje za koeficient 0.75 naslednji: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500.000,00 SIT, za strah 375.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.203.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 3.750.000,00 SIT. Takšna odškodnina pa glede na dejanske ugotovitve (škoda) predstavlja primerno in pravično denarno zadoščenje. Sodišče je prisodilo ustrezno zmanjšan znesek, saj je bil oškodovanec delno poplačan že z nerazveljavljenim delom sodbe z dne 28.11.1997. Sodišče se v celoti sklicuje na razloge prvega sodišča, da bi ne prišlo do nepotrebenga ponavljanja, na pritožbene navedbe pa odgovarja: Telesne bolečine, ki jih je utrpel oškodovanec so bile z vsemi nevšečnostmi v času zdravljanja tolikšne, da upravičujejo prisoditev denarnega zadoščenja v višini 1.500.000,00 SIT. Takšna višina odškodnine je tudi skladna z zneski, kot jih sodišče sicer prisodi v podobnih primerih. Podobno velja tudi za odškodnino za strah. Pritožbena navedba, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi ta v duševnosti tožnika pustil kakšne trajne posledice pa je neutemeljena. Izvedeniško mnenje namreč ni dokaz, ki bi bil vseobsegajoč, prav tako pa v našem pravu tudi ni dokaznega pravila, po katerem bi se dalo takšno dejstvo ugotoviti zgolj na podlagi izvedeniškega mnenja. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je potrebno v odgovor na pritožbeno navedbo dodati k razlogom izpodbijane sodbe le-to, da je ta huda, celo prehuda da bi bilo roko moč skrivati. Naposled pa je potrebno zavrniti še pritožbeno grajo, ki napada odločitev o odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Ni res, da pritožnik roko še vedno ima, kot trdi pritožba ter da je oslabljena le njena moč. Takšna navedba je namreč zavajajoča, saj vzbuja vtis, da gre le za kvantitativno zmanjšanje njene funkcionalnosti, kar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ne drži, saj tožnik z desnico sploh nima prijema. Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena, odškodnina pa po višini primerna ter ne presega zneskov, ki jih sodišče prisoja v primerih podobne teže. Ker je pritožba neutemeljena ter prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi).

Tožnik je sicer priglasil stroške odgovora na pritožbo. Ker s to vlogo ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve, so ti stroški nepotrebni ter jih sodšče ni priznalo (155. člen ZPP/77).