Jedro

Ker je tožeča stranka sama izpovedala, da je bila v času sklepanja pogodbe prisebna, niso izpolnjeni pogoji iz 243. člena ZPP za postavitev izvedenca. Ob takšni izjavi namreč sodišče ne potrebuje strokovnega znanja za odločitev o tem dejanskem vprašanju.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na prvi podredni zahtevek, zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala razveljavitev pogodbe zaradi napak volje. Zatrjevala je zdravstvene težave in prevaro s strani tožencev. Tako naj bi prodala tudi vzhodni del parcele št. 170, vl. št. 302, k.o. ... (pol te parcele v izmeri 232 m2). S primarnim zahtevkom je zahtevala razveljavitev pogodbe le v delu, ki se nanaša na ta del parcele, s prvim podrednim zahtevkom je brez posebne trditvene podlage zahtevala razveljavitev celotne pogodbe, z drugim podrednim zahtevkom pa nerazdelno plačilo 1.500.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v času sklenitve pogodbe razsodna ter da zatrjevanih napak volje ni bilo. Zato je vse tri zahtevke zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in takšno sodbo potrdilo.

Revizijo vlaga tožnica. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek. Revidentka uvodoma sicer navaja, da je pri revizijskih razlogih vezana na ugotovljeno dejansko stanje. Kljub temu pa meni, da bi moralo sodišče postaviti predlaganega izvedenca psihiatra. To, da je bila tožnica v takem psihičnem stanju, da ni bila sposobna izraziti prave volje, izhaja tudi iz predloženega izvida zdravnika, potrjujeta pa to tudi priči R. Z. in M. Z.. Sodišče nima ustreznega znanja s področja psihiatrije, zaradi česar bi moralo izvesti predlagan dokaz. Sodbi obeh sodišč oz. njuni razlogi so v delu, češ da je bila tožnica prisebna, tako v nasprotju z listinami v spisu - izvidom zdravnika. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem, se tudi ni opredelilo do zdravniškega izvida za tožnico. Tako je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo.

Sodba sodišča druge stopnje dalje nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo oba podredna zahtevka. Sodišče druge stopnje teh razlogov seveda ni moglo pokazati, ker teh razlogov v sodbi prvega sodišča sploh ni. V zvezi s tem obema sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje nima prav, ko zapiše, da tožnica ne bi mogla zahtevati razveljavitve cele pogodbe. Tožnica to lahko zahteva, če pa bi sodišče menilo, da ji gre manj, bi lahko zahtevku ugodilo le v določenem delu.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na prvi podredni zahtevek, v ostalem delu pa je sicer dovoljena, vendar ni utemeljena.

Glede (ne)dovoljene revizije: Revizija je po drugem odstavku 367. člena ZPP v premoženjskih sporih dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 tolarjev). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi vrednost spornega predmeta označila z 1.500.000 SIT, kar je sedaj 6259,39 EUR. Vendar pa je tožeča stranka na ta način označila le vrednost primarnega, ne pa tudi podrednega tožbenega zahtevka. Zahtevka se razlikujeta, pri čemer zaradi skopih tožbenih navedb ni mogoče razbrati, ali se zahtevka opirata na isto ali različno dejansko podlago. Tožnica v tožbi prvi podredni zahtevek utemeljuje s "previdnostjo". V takšnem procesnem položaju pa ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 41. člena ZPP, ki izjemoma dopušča presojo dopustnosti revizije po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Ker podredni zahtevek zaživi šele, če tožeča stranka s primarnim zahtevkom v celoti propade, se šteje, da se označba vrednosti spora v tožbi nanaša na primarni tožbeni zahtevek. Prvi podredni zahtevek je tako brez ustrezne označbe vrednosti spornega predmeta, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Glede primarnega zahtevka: Osrednje vprašanje v tej pravdi je bilo, ali je bila tožnica sposobna izraziti pravnoposlovno voljo ali ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odgovor pritrdilen in da napak volje ni bilo. Gre za dejansko ugotovitev, katere nujna posledica je zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodbi sta glede tega obrazloženi, zato pavšalni očitki o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

Potrebno pa se je opredeliti do procesnega očitka, češ da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom. Tak dokazni predlog je tožeča stranka predlagala v tožbi. Z njim pa je hotela dokazovati "zdravstveno stanje tožnice v času sklepanja predmetnega notarskega zapisa." Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in svojo odločitev tudi obrazložilo. Zapisalo je, da je dokazni predlog zavrnilo zato, ker "je tožnica zatrdila, da je bila v času sklepanja sporne pogodbe povsem prisebna, enako pa naj bi zatrdila tudi toženec M. Č. in priča L. K.." Tak dokazni sklep je tožnica napadla že s pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je odgovorilo, da sodišču prve stopnje izvedenca ni bilo treba postaviti glede na njeno izpoved ter glede na izpoved priče. Dodalo je, da je "na podlagi zgoraj izvedenih dokazov smiselno zavrnilo tak dokazni postopek, saj dejstev, ki niso sporna, ni potrebno dokazovati." Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sama tožeča stranka je v obravnavani zadevi izjavila: V času sklepanja pogodbe sem ležala, vendar pa se vsega še spominjam, bila sem dovolj prisebna, da vem, kaj sem prodala in česa nisem prodala. Prodala sem le zazidljiv del. Res je, da je navedeno stranka izjavila, ko je bila zaslišana kot stranka. A vendar je to, da celo sama stranka priznava, da je bila v spornem času zadosti prisebna, izjava, mimo katere sodišče ne more, ko presoja o tem, katera dejstva so sploh sporna. Poleg tega je ob takšni izjavi evidentno, da za razjasnitev tega dejstva izvedenčevo strokovno znanje sodišču ni več potrebno.

Procesni očitek, da naj bi bili sodbi glede vprašanja tožničine prisebnosti v nasprotju z listinami v spisu (izvidom zdravnika), je lahko le navidezen procesni očitek. Sodbi namreč opirata svojo odločitev na samo izjavo stranke, predvsem pa ne povzemata listine in tako s tega vidika tudi ne moreta biti protispisni. Očitno je, da revizija pod krinko procesne kršitve izraža svoje nezadovoljstvo z dokazno oceno (po njenem mnenju gre očitno za razkorak med ugotovljenim dejstvom in dokaznim gradivom). To pa ni več procesni očitek, marveč graja dokazne ocene. Gre za v reviziji nedovoljeno uveljavljanje zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede drugega podrednega zahtevka: Ta zahtevek je nesklepčen, saj tožeča stranka zanj ni navedla nikakršnih trditev. Sodišči sta pojasnili, da za ta zahtevek ni nobene podlage. Ob popolni trditveni vrzeli česa drugega sodišči tudi nista mogli navesti v svojih razlogih. Sodišče si razlogov ne more izmišljevati, marveč se opredeljuje do navedbenega in dokaznega gradiva strank. Očitek, da svoje odločitve nista obrazložili, je zato neutemeljen. Tudi v tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).