Jedro

Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 434/2020 z dne 8. 3. 2022 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom Bpp 434/2019 z dne 8. 3. 2022 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 v višini 24.639,12 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 30.059,73 EUR; višji tožnikov zahtevek se zavrne. Iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu e-računa; v III. točki izreka pa je še ugotovljeno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 434/2020 z dne 12. 2. 2020 v zvezi z dopolnilno odločbo Bpp 434/2020 z dne 25. 2. 2020 in odločbo Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 upravičencu A. A. dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 5747/2020, ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. In II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 9316/2020, od dne 11. 2. 2020 dalje. Kazenski postopek je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X K 5747/2020. Za izvajanje BPP je bil z odločbo o razrešitvi Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 določen tožnik.

3.Tožnik je 28. 12. 2021 priglasil nagrado in potrebne izdatke za opravljano delo po napotnici Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 v skupni višini 84.145,77 EUR. Toženka je tožnikovemu zahtevku delno ugodila ter mu priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Toženka nato utemeljuje število točk, ki jih je tožniku priznala za posamezne postavke. Po tar. št. 39/1 (prva alineja) OT mu je za štiri posvete z upravičencem v ZPKZ Ljubljana dne 23. 6. 2021, 30. 6. 2021, 5. 7. 2021 in 18. 8. 2021 v skupnem trajanju do pet ur priznala nagrado v višini 250 točk; po tar. št. 39/2 OT za pregled listin in dokumentacije ter študij spisov v skupnem trajanju do deset ur priznala nagrado v višini 500 točk, kar je po oceni toženke primerno glede na zahtevnost kazenskega postopka, trajanje le-tega ter težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj; po tar. št. 39/3 OT za sestavo in vložitev treh dopisov na sodišče 3. 8. 2020, 18. 8. 2020 in 14. 10. 2020 nagrado v višini 75 točk; po tar. št. 8/13 OT za sestavo in vložitev dveh obrazloženih vlog z dne 22. 12. 2020 in 10. 2. 2021 nagrado v višini 100 točk; po tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na predobravnavnem naroku z dne 22. 12. 2020 nagrado v višini 500 točk; po tar. št. 10/9 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na nadaljevanju predobravnavnega naroka z dne 4. 12. 2021 nagrado v višini 250 točk; po tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na prvem naroku z dne 15. 6. 2021 nagrado v višini 500 točk; in po tar. št. 10/9 v zvezi s tar. št. 10/4 za zastopanje in zagovor upravičenca na 26-ih nadaljnjih narokih (ki jih navaja z datumi) nagrado v skupni višini 6.500 točk.

4.Nadalje je toženka po tar. št. 11/2 v zvezi s tar. št. 10/4 OT tožniku za sestavo in vložitev sedmih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, ki jih je štela kot procesne sklepe, priznala nagrado v skupni višini 1.750 točk. Pojasnila je, da sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora po svoji naravi predstavljajo procesne sklepe, saj z njimi sodišče še ni meritorno odločilo o vsebini obtožnice, torej bodisi obdolženca spoznalo za krivega glede posameznih točk ali ga oprostilo glede posameznih točk obtožbe ali izreklo zavrnilno sodbo. Pri teh sklepih ni bistveno, da znatno posegajo v človekove pravice in svoboščine in da so iz tega razloga tudi obsežno obrazloženi, temveč je ključno to, da kazenski postopek z njimi še ni meritorno končan, saj dokazni postopek še ni zaključen. Tako sklep o odreditvi pripora kot tudi sklep o podaljšanju pripora še ne predstavljata končne obsodilne sodbe. Gre za procesni sklep v postopku, saj se z njim ne odloča o glavni stvari, zato ne more biti izenačen z meritorno odločbo. Ni namreč logično, da bi bila namera OT, da povsem izenači nagrado za sklep o glavni stvari, ko gre za meritorno odločanje v pravem pomenu besede, s sklepom, ki je po svoji dejanski vsebini procesne narave. Takšno stališče potrjuje že jezikovna razlaga podzakonskega predpisa, ki 2. točki tar.št. 11 govori o "pritožbi zoper procesno odločbo v postopku" (tako tudi sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 51005/2018 z dne 30. 6. 2020). Pojasnjuje, da so meritorne odločbe sodbe, bodisi obsodilne, bodisi oprostilne, ter sklepi, ki so po svoji vsebini podobni sodbam (denimo sklep o izreku varnostnega ukrepa). S sklepom o odreditvi pripora pa se ne odloča vsebinsko o glavni stvari, torej o obtožbi, zato ga ne gre enačiti z meritornimi odločbami v kazenskem postopku. Okoliščina, da gre pri odreditvi pripora za najhujši poseg v pravico obdolženca do osebne svobode, na pravno naravo sklepa o odreditvi pripora ne more vplivati, saj ne gre za vsebinsko odločitev o glavni stvari, temveč gre za odločanje o ukrepu, ki ga predvideva procesni zakon z namenom uspešne izvedbe kazenskega postopka oziroma zagotovitve varstva ljudi (tako tudi sklep Okrožnega sodišča v Kopru I Ks 59581/2020 z dne 23. 4. 2021).

5.Toženka je po tar. št. 11/2 v zvezi s tar. št. 10/4 tožniku za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o izločitvi dokazov z dne 15. 3. 2021 ter za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o zaščiti prič z dne 26. 11. 2021 priznala še nagrado v skupni višini 500 točk, po tar. št. 7/3 OT pa za sestavo in vložitev sedmih ustavnih pritožb nagrado v skupni višini 4.287,5 točk. Pojasnila je, da je nagrada za vloženo ustavno pritožbo po tar. št. 7/3 OT zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v neocenljivih zadevah določena v razponu od 400 do 1.500 točk glede na zahtevnost, pri oceni zahtevnosti pa je treba uporabiti merila za vrednotenje storitev iz 3. člena OT, še zlasti strokovno zahtevnost, odgovornost, vrednost obravnavanega predmeta, specialistično znanje in strokovno znanje s področja drugih strok in tujih pravnih virov. Navedla je, da je ocenila, da gre v obravnavanem primeru za zahteven in dolgotrajen kazenski postopek za več kaznivih dejanj pred petčlanskim sodnim senatom, zato je bila tudi priprava in vložitev sedmih ustavnih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora zahtevno opravilo. Toženka ocenjuje, da se tožniku za vsako ustavno pritožbo prizna nagrada v višini 3/4 v razponu določene nagrade, ki znaša od 400 - 1.500 točk, in mu tako za vsako ustavno pritožbo priznala nagrado v višini 612,5 točke, skupaj torej 4.287,5 točk.

6.Toženka je po tar. št. 46/1 OT tožniku za preučitev obsežnega gradiva glede sestave in vložitve predloga in dopolnitve predloga za izločitev dokazov ter za študij izpodbijanega sklepa glede sestave pritožbe zoper sklep o zaščiti prič v trajanju 10 ur priznala še nagrado v višini 500 točk, kar je po njeni oceni primerno glede na zahtevnost kazenskega postopka ter obsežnost vlog in glede na dejstvo, da je bil tožnik s kazensko zadevo izčrpno seznanjen že pred podajo navedenih vlog.

7.Tožniku je dalje po prvem odstavku 6. člena OT priznala tudi urnino za udeležbo na petindvajsetih narokih za glavno obravnavno, ki so trajali več kot eno uro v skupni višini 3.275 točk (131 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov); po drugem odstavku 6. člena OT pa urnino za čas čakanja na treh narokih v skupni višini 75 točk (3 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure nad 15 minut čakanja na narok). Po četrtem odstavku 6. člena OT mu je priznala tudi odsotnost iz pisarne zaradi udeležbe na 27 narokih, in sicer za čas vožnje iz ..., kjer ima odvetnik svojo pisarno, do Okrožnega sodišča v Ljubljani in nazaj, v skupni višini 1.620 točk (54 x 30 točk za vsako stran vožnje v trajanju do ene ure in pol) ter zaradi štirikratnega obiska pri upravičencu od ... do ZPKZ Ljubljana in nazaj, v skupni višini 240 točk (8 x 30 točk za vsako stran vožnje v trajanju do ene ure in pol). Ker iz zapisnikov o glavnih obravnavah z dne 18. 11. 2021 in 21. 12. 2021 izhaja, da sta obdolženca takrat kot substituta tožnika zastopala odvetnica B. B. in odvetnik C. C., ki imata odvetniško pisarno v ..., je toženka po četrtem odstavku 6. člena OT tožniku priznala še odsotnost iz pisarne zaradi dvakratne vožnje iz pisarne substitutov do Okrožnega sodišča v Ljubljani in nazaj, v skupni višini 120 točk (4 x 30 točk za vsako stran dvakratne vožnje v trajanju do ene ure in pol).

8.Toženka ugotavlja, da tožniku na podlagi drugega odstavka 7. člena OT pripada tudi 100 % povečanje nagrade v višini 15.712,5 točk zaradi več kot štirih očitanih kaznivih dejanj, kar pa po ustaljeni sodni praksi ne velja za priznane nagrade, ki so časovno ovrednotene (urnina in odsotnost iz pisarne), saj bi v takšnem primeru prišlo do njihove neupravičene podvojitve. Povečanje nagrade po drugem odstavku 7. člena OT namreč velja samo za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko dodatek za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po 6. členu OT nista storitvi iz posebnega dela OT in zato njuno dodatno povečanje ni mogoče. S tem ko je odvetnik obdolženca branil za več kaznivih dejanj, so posamezni naroki trajali dlje in mu je bila odmerjena višja urnina. Urnina po prvem odstavku 6. člena OT je dodatek za porabljen čas, ki je enak za vse vrste sodnih postopkov in ni odvisna od višine zagrožene kazni v kazenskih postopkih, niti od vrednosti spornega predmeta v pravdnih in drugih civilnih postopkih. Tudi odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT po stališču toženke ni odvetniška storitev, temveč je nadomestilo za izgubljen čas in zato ne bi bilo razumno, da bi se to nadomestilo povečalo zaradi obrambe obdolženca za več kaznivih dejanj.

9.Toženka je po 11. členu OT tožniku nadalje priznala pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 745,10 točk. V skladu z ustaljeno sodno prakso je te stroške odmerila od polne nagrade v višini 73.510 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT, brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv, in sicer v višini 2 % od polne nagrade do 1.000 točk in v višini 1 % od presežka polne nagrade nad 1.000 točkami.

10.Skupna višina priznane nagrade in pavšalnih izdatkov tako znaša 37.500,10 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 22.500,06 EUR. Toženka je tožniku po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine, in sicer: iz ... do ZPKZ Ljubljana in nazaj zaradi štirih obiskov pri upravičencu v višini 245,68 EUR; za 27-kratno vožnjo na naroke iz ... do Okrožnega sodišča v Ljubljani in nazaj v višini 1.618,38 EUR; in za dvakratno vožnjo njegovih substitutov B. B. in C. C. na naroke iz ... do Ljubljane in nazaj v višini 156,88 EUR. Pri tej odmeri se je oprla na spletne podatke Google Zemljevidi, iz katerih izhaja, da znaša najbližja cestna razdalja med tožnikovo pisarno v ... in Okrožnim sodiščem v Ljubljani v eno smer 81 km, med njegovo pisarno v ... in ZPKZ Ljubljana 83 km, in med pisarno substititov in Okrožnim sodiščem v Ljubljani v eno smer 106 km. Tožniku je na podlagi predloženih fotokopij parkirnih lističev priznala še potrebne izdatke iz naslova parkirnine v skupni višini 33,93 EUR.

11.Po 10. členu OT je v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) toženka tožniku priznala še potrebne izdatke iz naslova dnevnic v skupni višini 84,19 EUR za prihode na naroke. Iz listin v spisu izhaja, da je poslovno potovanje tožnika, upoštevajoč trajanje narokov in čas vožnje v obe smeri, sedemkrat trajalo več kot šest ur, vendar ne več kot osem ur, trikrat pa več kot osem ur (kar toženka konkretizira z datumi narokov). Na podlagi Uredbe pripada tožniku za sedemkratno poslovno potovanje, ki je trajalo več kot šest ur, a manj kot osem ur, dnevnica v višini 7,45 EUR za vsako potovanje, za tri poslovna potovanja, ki so trajala več kot osem ur, pa dnevnica v višini 10,68 EUR za vsako potovanje.

12.Toženka ob upoštevanju vsega navedenega zaključuje, da znaša skupna višina tožniku priznane nagrade in vseh potrebnih izdatkov 24.639,12 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je na skupno višino nagrade in izdatkov priznala še 22 % povečanje za DDV v višini 5.420,61 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) ter zaključila, da znaša skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov 30.059,73 EUR.

Tožbene navedbe

13.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade, prizna še nagrada v višini 41.390,94 EUR, vse z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, ker opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, t.j. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, ker odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

15.V zakonodajnem predlogu ZOdv-D je ena izmed preteklih vlad kot argument, da je treba odvetnika obravnavati drugače kot ostale "agente" države zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, uveljavljala takratno slabo finančno stanje. Ta argument zagotovo ne obstaja več, saj statistični podatki izkazujejo, da je finančno stanje precej boljše kot v času finančne krize, oziroma je še boljše kot v času pred krizo. Očitno se je torej finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da je mogoče za izvajanje BPP nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP. Kljub temu pa so odvetniki, ki izvajajo BPP, še vedno plačani zgolj polovično, četudi je razlog nujnih finančnih ukrepov na tem področju popolnoma odpadel. Tudi iz tega razloga zato tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

16.Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju sodba X Ips 27/2018). Tako kot Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

17.Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP upravičencu, kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku (po OT, tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave.

18.V 6. točki izpodbijanega sklepa je toženka, sklicujoč se na določilo petega odstavka 17. člena ZOdv-D, tožniku za štiri posvete z upravičencem v ZPKZ Ljubljana v skupnem trajanju do 5 ur priznala nagrado 250 točk, za pregled listin in dokumentacije ter študij spisa v skupnem trajanju do 10 ur nagrado 500 točk, za sestavo treh dopisov nagrado 75 točk, za sestavo dveh obrazloženih vlog nagrado 100 točk in za zastopanje upravičenca na narokih skupaj 7.750 točk. Glede na predhodno utemeljitev o nepravilni uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv tožnik meni, da mu je toženka za opravo vseh teh opravil odmerila za 8.675 točk oziroma 5.205,00 EUR premalo nagrade, zato v tej višini terja dodatno plačilo.

19.Toženka je v 7. točki izpodbijanega sklepa tožniku za sestavo in vložitev sedmih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora priznala nagrado v skupni višini zgolj 1.750 točk oziroma 250 točk za sestavo in vložitev posamezne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora. Toženka je zmotno štela, da je sklep o podaljšanju pripora procesni in ne materialni sklep in je zato nagrado odmerila po tar. št. 11/2 OT, namesto pravilno po tar. št. 11/1 OT, kot je to tožnik priglasil v stroškovniku. Pojasnjuje, da mora sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v primerih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor iz razlogov po 201. členu tega zakona, vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali so za pripor še izpolnjeni zakonski pogoji, pri tem pa presojati obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj vsaj enega razloga po 201. členu ZKP in razloge neogibnosti pripora za potrebe kazenskega postopka in varnost ljudi. Vse to kaže, da je sklep o podaljšanju pripora meritoren sklep. Takšno stališče je zavzela Odvetniška zbornica Slovenije, ki je v zvezi s tar. št. 11/1 OT podala Pojasnilo o uporabi 1. točke tarifne številke 11 OT, temu pa sledi tudi sodna praksa Upravnega sodišča, npr. v sodbah I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 in III U 42/2019 z dne 4. 2. 2021. Tožnik je za upravičenca vložil sedem pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, zato ob upoštevanju njegovih stališč o uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv terja priznanje nagrade v višini 8.750 točk, zmanjšano za že priznanih 1.750 točk, torej 7.000 točk oziroma plačilo 4.200,00 EUR.

20.Tožnik ugovarja, da mu je toženka napačno odmerila tudi nagrado za sestavo in vložitev dveh procesnih pritožb zoper sklepa o izločitvi dokazov in zaščiti prič ter sedmih ustavnih pritožb in predlog za izločitev dokazov ter dopolnitev, v skupni višini 5.287,5o točk (500 + 4.287,50 + 500), oziroma 3.172,50 EUR, namesto, da bi mu na podlagi prej pojasnjenega stališča glede uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv priznala 10.575 točk. Tožnik od toženke terja, da mu dodatno prizna še "znižanih" 5.287,50 točk oziroma izplača 3.172,50 EUR. Iz enakega razloga ugovarja tudi odločitvi tožene stranke glede urnine za prisotnost na narokih in urnine za čas čakanja na naroke, saj mu je priznala zgolj 3.350 točk (3.275 + 75), namesto 6.700 točk, zato terja, da mu dodatno prizna še "znižanih" 3.350 točk oziroma izplača 2.010,00 EUR. Enako to uveljavlja še za nadomestilo za njegovo odsotnost iz pisarne in zato zahteva, da mu toženka dodatno prizna nagrado v skupni višini 1.980 točk, oziroma izplača 1.188,00 EUR iz tega naslova.

21.Tožnik dalje ugovarja, da je toženka zmotno uporabila določbe 7. člena OT, ki v drugem odstavku določa, da se za vsako drugo in naslednje očitano dejanje poveča skupna vrednost opravljene odvetniške storitve. Ob tem se je sklicevala na ustaljeno sodno prakso, ne da bi navedla katero, zato se tožnik o tem ne more argumentirano izjasniti. Odvetniška storitev je po 2. členu delo, ki ga odvetnik opravi za stranko v smislu zakona, ki ureja odvetništvo, odvetniški stroški pa so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV. Očitno torej je, da je tožena stranka zmotno uporabila določbo drugega odstavka 7. člena OT s tem, ko tožniku ni priznala 100 % povečanja za zastopanje upravičenca na narokih, za čas čakanja na naroke in čas odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja na sodišče. Tudi iz obvezne razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju UO OZS) z dne 16. 3. 2004 izhaja, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in so tarifirane v posebnem ali splošnem delu OT. Toženka naj mu zato za opravljene, vendar nepriznane storitve izplača: za storitve v 6. točki skupno 10.410,00 EUR; za storitve v 7. točki skupno 8.400,00 EUR; za storitve v 8. in 9. točki skupno 6.345,00 EUR; za storitve v 10. točki skupno 4.020,00 EUR; in za storitve v 11. in 12. točki, vse izpodbijanega sklepa, skupno 4.752,00 EUR.

22.Sklepno tožnik opozarja na kršitev 25. člena Ustave, ker meni, da postopek priznanja nagrade in stroškov izvajalcu BPP oziroma pravno sredstvo (tožba v upravnem sporu), ki ga ima ta na razpolago, nista urejena na učinkovit način. Za razliko od ureditve, po kateri mora v skladu s tretjim odstavkom 14. člena OT sodišče o predlogu odvetnika za odmero stroškov zastopanja odločiti v roku 30 dni, zoper tak sklep pa lahko odvetnik v okviru rednega sodnega postopka vloži pritožbo, o kateri pritožbeno sodišče v celoti in pravnomočno odloči. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da organ za BPP o nagradi in stroških za zastopanje upravičenca do BPP odloči z dokončnim sklepom, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ta pa ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva. Da upravni spor ni učinkovito pravno sredstvo, ki ga ima na voljo izvajalec BPP, vidi tožnik v tem, da je v zvezi z zastopanjem po odločbi toženke, št. Bpp 3009/2016 z dne 9. 2. 2017, dne 18. 9. 2917 pri toženki vložil stroškovnik, o katerem je ta odločila s sklepom Bpp 3009/2016 z dne 14. 12. 2017, zoper ta sklep pa je nato dne 15. 1. 2018 pri naslovnem sodišču vložil tožbo, o kateri je bilo odločeno s sodbo III U 8/2018 z dne 1. 7. 2020 na način, da je sodišče ugotovilo kršitev in zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu Bpp. Ker je organ za Bpp tudi v novo izdanem sklepu, št. Bpp 3009/2017 z dne 19. 8. 2020, zmotno uporabil OT in kršil tožnikove pravice, je tožnik na naslovno sodišče vložil novo tožbo, ki se vodi pod opr. št. III U 172/2020. V zadevi doslej še ni dokončno odločeno. Enako usodo delijo tožnikove tožbe tudi še v nekaterih drugih zadevah, ki jih navaja. Pravna ureditev, ki upravičencu ne omogoča, da je o njegovi pritožbi oz. tožbi na prvi sodni stopnji dokončno odločeno v času največ nekaj mesecev, vodi k zaključku, da pravni sistem upravičencu ne nudi učinkovitega pravnega sredstva, oziroma kaže na kršitev njegove pravice do sodnega varstva v razumnem roku.

Nadaljnji potek upravnega spora

23.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila, prav.

24.Sodišče je o tem upravnem sporu obvestilo tudi A. A., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

25.Tožnik je v vlogi z dne 22. 7. 2024 dopolnil tožbene navedbe. Izpostavil je, da iz sodbe naslovnega sodišča III U 172/2020-14 z dne 26. 6. 2024 izhaja, da se je sodna praksa v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz določbe 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Tako se skladno z določbo 7. člena OT povišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Tudi iz vsebine 15. točke obrazložitve priloženega sklepa toženke Bpp 434/2020 z dne 19. 9. 2022, ki ga je izdala v zvezi z nadaljnjimi storitvami, ki jih je tožnik opravil za istega upravičenca, izhaja, da toženka tožniku, glede na spremenjeno sodno prakso, priglašene nagrade za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ni znižala za 50%, zato tožnik meni, da ni upravičenega razloga, da mu toženka neutemeljeno znižanega plačila iz naslova urnine in odsotnosti iz pisarne ne bi izplačala še pred izdajo sodbe v tej zadevi.

26.V nadaljevanju vloge tožnik oporeka stališčem, ki jih je Vrhovno sodišče glede petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 in nato še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 4. 1. 2024 (v nadaljevanju sodba X Ips 23/2022). Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 27/2018 pritrdilo tožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila svojega dela iz javnih sredstev, ter da reviziji ni ugodilo le iz razloga, ker ta ni temeljila na zatrjevanju in utemeljevanju, da pravne podlage (odvetnikom OT, izvedencem, tolmačem in cenilcem pa Pravilnik SIC in Pravilnik ST) urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Da je tožnik slednje zatrjeval in izkazal v zadevi X Ips 23/2022, pa izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022, s katero je Vrhovno sodišče po tožnikovem mnenju spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 27/2018, ter revizijo zavrnilo iz razloga, da pri navedenih poklicih ne gre za v bistvenem enak sistem plačil. Tožnik ugovarja še, da je peti odstavek 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj za že opisano razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga, pač pa gre za arbitrarno in nedopustno odločitev zakonodajalca. Takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov je nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica. Pri tem se sklicuje na stališče Vlade RS, ki ga je ta glede sporne določbe izrazila 31. 8. 2022 na 76. seji Komisije za državno ureditev pri Državnem svetu RS v razpravi glede sprejetja Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-G), ter poudarja, da je omenjena komisija spremembo soglasno podprla. Da gre za arbitrarno in diskriminatorno poseganje v položaj odvetništva, po mnenju tožnika potrjuje tudi to, da je ZOdv-G, ki velja od 26. 4. 2023, sporno določbo odpravil.

27.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS, čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in tam zavzeto stališče, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Ta pa v zakonodajni postopek sprejemanja ZOdv-D ni bila pritegnjena, kar izhaja iz njenih dopisov Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 ter njene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 sicer Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako, da če gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, tj. da se seznani s predlogom zakona in nanj poda mnenje. Vendar Ustavno sodišče ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno; nepojasnjeni so ostali tudi razlogi za spremembo stališča iz odločbe U-II-1/09. Pač pa razloge za sprejem ZOdv-D razkriva članek odvetnice Andreje Dajčman. Tožnik navaja še, da ne drži navedba v sklepu U-I-2/15-11, da OZS na prejeta gradiva Vlade z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj njeno argumentirano nasprotovanje zakonodajni spremembi izhaja iz že omenjenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zaradi razveljavitve te določbe z ZOdv-G nato zavržena.

Presoja sodišča

K točki I izreka:

28.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku nad priznanim zneskom 30.059,73 EUR (z vključenim DDV) zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

29.Tožba je utemeljena.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

30.Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v tem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

31.Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo, določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

32.Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

33.Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče, in sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018, v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, ta cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, uvedeno razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

34.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

35.Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022, s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

36.Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

37.Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

38.Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

39.Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019), pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

40.Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

41.Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. Navedeno Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov. Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še izpostavilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se ključne navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

42.Tožnik navaja še, da neutemeljeno razlikovanje plačil upravičencem iz javnih sredstev, poleg kršitve pravice iz 14. člena Ustave pomeni tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, ter dodaja, da je takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov nepravično in da gre za razvrednotenje odvetniškega poklica. Zakaj razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter plačili nagrad sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem na drugi strani ne predstavlja kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah te obrazložitve. S sklicevanjem na takšno (dopustno) razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov tožnik tudi ne more izkazati kršitve načela pravne države oziroma načela pravičnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Prav tako kršitve tega člena Ustave ne more utemeljiti s sklicevanjem na dejstvo, da se je z novelo ZOdv-G sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv spremenila, niti s sklicevanjem na mnenja OZS, Vlade, Komisije za državno ureditev ali drugih subjektov, ki so bila podana v zvezi z ZOdv-G in so se nanašala na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, saj je presoja skladnosti zakonov z Ustavo v pristojnosti sodišč in ne drugih subjektov. Sicer pa so v tožnikovih vlogah povzeta stališča navedenih subjektov (da določba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravična in poštena ter da predstavlja nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom) splošna in niso podprta s konkretnimi razlogi, ki bi omogočali njihovo presojo z vidika kršitve načela pravne države in načela pravičnosti.

43.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave, ki je, kot navaja, posledica tega, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejeta tudi sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, čeprav je šlo za ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Prav o tem vprašanju pa se je, kot izrecno navaja tožnik sam, že izreklo Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, s katerim je pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega zakonskega člena zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi je ponovilo stališče iz svoje odločbe U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009, da iz načela samostojnosti in neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave izhaja obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Navedeno stališče pa je v nadaljevanju posebej opredelilo (in ne spremenilo, kot navaja tožnik) za primere, ko je treba v zvezi z zahtevo po sodelovanju OZS upoštevati, da v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora imeti OZS tudi v teh primerih možnost sodelovanja v zakonodajnem postopku, vendar je zahteva po sodelovanju blažja oziroma zadošča, da je OZS s predlogom tarife seznanjena in ima možnost podati svoje mnenje. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v tej smeri (enako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 65/2021 z dne 2. 3. 2021).

44.Tako kot Ustavno sodišče, tudi tukajšnje sodišče ugotavlja, da je iz gradiva Vlade (EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014), ki vsebuje predlog ZOdv-D, razvidno, da je bilo gradivo posredovano v usklajevanje OZS, ki nanj ni imela pripomb. Na 13. in 14. strani tega gradiva je namreč navedeno, da je bilo gradivo na spletni strani Ministrstva za pravosodje objavljeno 28. 11. 2014 in posredovano v strokovno usklajevanje (med drugim) tudi OZS ter da slednja nanj ni imela pripomb. Da je OZS gradivo prejela 28. 11. 2014, izhaja tudi iz njenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014, v katerem OZS prosi za primeren rok, da se na predlagane zakonske spremembe odzove, pripomb na predlog ZOdv-D pa tam ne podaja. Te pripombe je podala šele v dopisu omenjenemu ministrstvu z dne 5. 12. 2014, zato je razumljivo, da v gradivu z dne 4. 12. 2014 niso vsebovane. Kot je ugotovilo že Ustavno sodišče, iz Poročila Odbora za pravosodje z dne 12. 12. 2014 k predlogu ZOdv-D (EPA 215-VII) izhaja, da je Odbor kot matično delovno telo obravnaval predlog tega zakona na seji 10. 12. 2014 ter da sta bila na tej seji navzoča predsednik in podpredsednik OZS, ki sta tudi izrazila stališče OZS do predloga zakona. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z navedbami, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, posledično pa so v zvezi s tem neutemeljeni njegovi očitki o protiustavnosti postopka sprejemanja ZOdv-D.

45.V zvezi s člankom Andreje Dajčman, na katerega se sklicuje tožnik pri argumentiranju, zakaj naj bi bil v resnici sprejet ZOdv-D, pa sodišče dodaja, da iz obrazložitve predloga ZOdv-D z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je zakonodajalec določitev nižjega plačila utemeljil (tudi) z nujnostjo omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter so ob tem izpostavljeni potencialni negotovosti glede plačila. Kot je še pojasnjeno, je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v nasprotju z novo OT v obsežnem 6. poglavju (32. do 40. člen ZOdvT) določal pravila v zvezi z nagradami postavljenih ali dodeljenih odvetnikov. Da to drži, je razvidno iz Tarife ZOdvT, po kateri je nagrada ali količnik nagrade določen različno glede na to, ali gre za izbranega odvetnika ali pa dodeljenega ali postavljenega odvetnika. Tako je npr. v 4. delu Tarife, ki se nanaša na kazenski postopek, določena nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrajnim sodiščem (tar. št. 4312) v razponu od 40 EUR do 265 EUR za izbranega odvetnika ter 120 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika, nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer tričlanskim senatom (tar. št. 4322) v razponu od 45 EUR do 310 EUR za izbranega odvetnika ter 140 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika ter nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer petčlanskim senatom (tar. št. 4332) v razponu od 70 EUR do 515 EUR za izbranega odvetnika ter 235 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika. Glede na navedeno po presoji tukajšnjega sodišča iz namena zakonodajalca ne izhaja, da bi določitev nižjega plačila predstavljala oblasten in nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva, saj je zakonodajalec razloge za sprejem ZOdv-D pojasnil, tožnik pa kot drugačne razloge za njegov sprejem podaja navedbe iz članka, za katere ne predloži dokazov. Upoštevajoč vse povedano po presoji sodišča peti odstavek 17. člena ZOdv tudi ni v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj so, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 23/2022, vse gospodarske dejavnosti, tudi odvetništvo, do določene mere regulirane.

46.Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede upoštevanja petega odstavka 17. člena ZOdv pri odmeri nagrade za posvete z upravičencem, za pregled listin ter študij spisa, za sestavo treh dopisov, za sestavo dveh obrazloženih vlog, za zastopanje upravičenca na narokih, za pritožbe zoper sklepa o izločitvi dokazov ter zaščiti prič, za ustavne pritožbe in za predlog za izločitev dokazov ter njegovo dopolnitev

47.Tožnik odmeri nagrade za navedene storitve oporeka zato, ker meni, da toženka pri odmeri ne bi smela uporabiti določbe petega odstavka 17. člena ZOdv in da bi mu zato morala nagrado odmeriti v višini, kot jo za posamezne storitve določa OT, ne pa zgolj v višini polovice take nagrade. Po presoji sodišča je taka odločitev toženke pravilna in utemeljena na zakonu, sodišče pa ji pritrjuje iz razlogov, ki so pojasnjeni v 30. do 46. točki te obrazložitve.

Glede nagrade za pritožbe zoper priporne sklepe

48.Tožnik ugovarja tudi, da mu je toženka nagrado za sestavo in vložitev sedmih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora nepravilno odmerila po tar. št. 11/2 OT, t.j. kot nagrado za pritožbe zoper procesne odločbe, čeprav gre za pritožbe zoper meritorne odločbe in bi zato nagrado morala odmeriti po tar. št. 11/1 OT.

49.Tarifna številka 11 OT, ki ureja nagrado za pravna sredstva v kazenskem postopku, v besedilu, ki je relevantno za obravnavano zadevo, določa, da se za pritožbo zoper meritorno odločbo, odgovor na pritožbo in odgovor na mnenje državnega tožilca odmeri nagrada po 1. do 5. in 7. točki tarifne številke 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT); nagrada za pritožbo zoper procesno odločbo v postopku pa znaša 50 % nagrade iz 1. do 5. in 10. točke tarifne številke 10 (2. točka tar. št. 11 OT).

50.Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Kot je navedlo, je za podaljšanje pripora (enako kot pri njegovi odreditvi) treba opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora nižji kot pri njegovi odreditvi, mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov, zato taka vrsta odločitve ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. V sodbi II U 168/2022 z dne 29. 1. 2024, v kateri je zavzelo enako stališče kot v sodbi I U 251/2019, pa je Upravno sodišče navedlo še, da iz ZKP s komentarjem (mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 251 in 252) izhaja, da so sklepi, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali obveznostih procesnih udeležencev (npr. sklep o priporu), t.i. procesne meritorne odločbe. Sodišče še izpostavlja, da je sedaj veljavno besedilo tar. št. 11 OT drugačno, in sicer se v kazenskem postopku nagrada za redno pravno sredstvo zoper sodbo in odgovor nanj odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT), nagrada za redno pravno sredstvo zoper drugo sodno odločbo v postopku in odgovor nanj pa se, če gre za meritorno odločbo, odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10 (prva alineja 2. točke tar. št. 11 OT), če gre za nemeritorno odločbo pa po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, znižano za 50 % (druga alineja 2. točke tar. št. 11 OT), iz česar izhaja, da loči (pritožbe zoper) sodbe in druge meritorne sodne odločbe.

51.Glede na opisana stališča Upravnega sodišča in upoštevajoč, da je v ZKP podaljšanje pripora različno urejeno glede na fazo kazenskega postopka, v katerem se pripor odreja oziroma podaljšuje, je po presoji tukajšnjega sodišča potrebno, da se toženka v ponovnem postopku jasno opredeli, za kakšne sklepe v obravnavanem primeru gre, in nato glede na podlago, na temelju katere je bil posamezen sklep izdan, pojasni, ali ga je glede na vse relevantne določbe zakona šteti kot meritorno ali kot procesno odločbo.

Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT

52.Za tožnika je sporna tudi odločitev toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je to povišanje (glede na to, da je tožnik upravičenca zagovarjal za več kot štiri kazniva dejanja) treba uporabiti tudi za urnino ter za nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Toženka meni, da ne, in to utemeljuje na stališču, da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene, tožnik pa temu oporeka in izpostavlja razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004.

53.Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je treba poudariti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladnosti splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut exceptio illegalis je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in je kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme ali z njimi soglaša minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi, sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka s tem, ko je iz povečanja skupne vrednosti storitve izvzela urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, pravilno uporabila materialno pravo.

54.Glede na predhodno citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

55.Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah

že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

Glede upoštevanja petega odstavka 17. člena ZOdv pri odmeri plačila iz naslova urnine in nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne

56.Tožnik je v tožbi in v pripravljalni vlogi ugovarjal, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je pri odmeri urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne uporabila določbo petega odstavka 17. člena ZOdv.

57.Odločitev sodišča o tožnikovem ugovoru temelji na v predhodnih točkah te obrazložitve (54. in 55. točka) pojasnjenem stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne nista odvetniški storitvi, pač pa da ju je treba obravnavati kot izdatek. Ker sta izdatek, pa zanju ni mogoče uporabiti zmanjšanja, kot ga zahteva peti odstavek 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. Ključno je torej odgovoriti, kaj je "delo" v smislu te zakonske določbe.

58.Sodišče je izhajalo iz prvega odstavka 2. člena OT, ki odvetniško storitev opredeljuje kot delo, ki ga odvetnik opravi s smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa, medtem ko so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zato mogoče zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov - za odvetniške storitve in za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 9. do 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT.

59.Termin "odvetniške storitve" po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je po povedanem primerljiv s terminom "delo" (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv, kar pomeni, da je to določbo dopustno uporabiti le za odmero stroškov odvetniških storitev, ne pa tudi za izdatke, potrebne za izvršitev tega dela (storitve). Da je bil cilj te zakonske določbe omejiti izdatke državnega proračuna (le) za storitve odvetnikov, izhaja tudi iz obrazložitve predloga 1. člena ZOdv-D in zato njene uporabe ni dopustno razširiti na izdatke, potrebne za izvršitev te storitve.

60.Po presoji sodišča ima zato tožnik prav, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne bi smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata in bi mu jih zato morala toženka priznati v polni in ne v polovični višini. Toženka je torej pri odmeri teh izdatkov zmotno uporabila materialno pravo, kar je tudi razlog, da je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu I. Točke izreka odpravilo.

Glede kršitve 25. člena Ustave

61.Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Da tožniku ne bi bilo zagotovljeno pravno sredstvo zoper dokončno odločitev organa za BPP o odmeri nagrade in stroškov za izvajanje BPP, tožnik ne navaja, temveč zatrjuje, da sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu ni učinkovito. S tem pa vsebinsko drugačne odločitve o obravnavani tožbi ne more izposlovati.

Sklepno

62.Po povedanem je sodišče iz razlogov, kot so pojasnjeni v 48. do 51. točki in v 56. do 60. točki te obrazložitve, zavrnilni del I. točke izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

63.Sodišče pojasnjuje še, zakaj je zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek in zakaj torej v tem upravnem sporu ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnik. Pogoje za takšno odločanje določata prvi odstavek 7. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, ter dalje prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče o stvari sami odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Izhajajoč iz načela delitve oblasti pa upravni spor kot sodni postopek, ki je primarno namenjen sodni kontroli zakonitosti aktov uprave, ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah in s tem prevzemanja vloge ter funkcije druge veje oblasti. Glede na naravo konkretne zadeve, ko gre za odmero odvetniških stroškov iz naslova BPP, s tem pa za obveznost, ki jo iz svojega proračuna izvršuje organ, ki BPP odobri, sodišče meni, da je utemeljeno, da v še odprtem delu tožnikovega zahtevka ob upoštevanju stališč sodišča odloči toženka.

K II. točki izreka:

64.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik tožbo vložil po odvetniku Č. Č., ki ga je kot pooblaščenec v tem postopku zastopal do maja 2023, odločitev o tožbi pa je bila sprejeta, ne da bi sodišče opravilo glavno obravnavo, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks, in se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Toženka mora torej tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

65.Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1To določbo je toženka uporabila pri določitvi nagrade za štiri opravljene posvete z upravičencem v ZPKZ Ljubljana, za pregled listin in dokumentacije ter študij spisa v skupnem trajanju do deset ur, za sestavo in vložitev treh dopisov, za zastopanje in zagovor upravičenca na predobravnavnem naroku, za zastopanje in zagovor upravičenca na prvem naroku za glavno obravnavo, za zastopanje in zagovor upravičenca na 26-ih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo, za sestavo in vložitev sedmih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o izločitvi dokazov, za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o zaščiti prič, za sestavo in vložitev sedmih ustavnih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, za preučitev obsežnega gradiva glede sestave in vložitve predloga in dopolnitve predloga za izločitev dokazov ter za študij sklepa glede sestave pritožbe zoper sklep o zaščiti prič v trajanju do deset ur, za urnino na narokih za glavno obravnavo, ki so trajali več kot eno uro, za urnino za čas čakanja na treh narokih, za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na sodišče in nazaj zaradi udeležbe na narokih, zaradi obiska upravičenca v ZPKZ Ljubljana ter za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na sodišče in nazaj za substituta.

2Ta določba je bila nato spremenjena z ZOdv-G, ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.

3Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 8. 3. 2022.

4Ta je namreč prenehal veljati 19. 4. 2019.

5Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014.

6Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019.

7Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.

8Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.

9Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014.

10Prim. sodbe Upravnega sodišča I U 411/2018 z dne 15. 5. 2018, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021, III U 232/2020 z dne 16. 12. 2024, in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 6/1, 6/4, 7, 7/2

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 11, 11-1, 11-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.