Jedro

Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, s katero pogodbenika zgolj ugotavljata določena pravna dejstva, ki omogočajo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne predstavlja prenosa lastninske pravice in zato ne gre za prepovedano razpolaganje v smislu 88. čl. ZDen.

Izrek

Pritožbi prve in druge toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a) v 3. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Pogodba o ugotovitvi dejstev in o uskladitvi pravnega stanja z dejanskim z dne 1.2.2003 (prav: z dne 1.12.2003), sklenjena med G. G., d.d. in G. K., d.o.o., je nična v delu, s katerim se dovoljuje vpis lastninske pravice na parc. št. 988/20 vl. št. 275 k.o. X“; b) v 4. točki izreka pa tako, da morata tožnika v 15 dneh nerazdelno povrniti prvi toženki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 2.922,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, druga, tretja in četrta toženka pa morajo tožnikoma nerazdelno povrniti njune stroške prvostopenjskega postopka v znesku 5.959,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Sicer se pritožba prve in druge toženke, pritožba tretje in četrte toženke pa v celoti, zavrneta in se v 1. in 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je so nični vsi pravni posli, s katerimi so toženke kljub vloženi zahtevi tožnikov za denacionalizacijo razpolagale s parc. št. 988/20 k.o. X: pogodba o ugotovitvi dejstev in o uskladitvi pravnega stanja z dejanskim z dne 1.2.2003 med prvo in drugo toženko, pogodba za prodajo nepremičnine št. 183/2003-NP z dne 5.12.2003 med drugo in tretjo toženko ter sklep št. 1 tretje toženke z dne 7.6.2004 o povečanju osnovnega kapitala četrte toženke. Vsem toženkam je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 5.959,02 EUR z zamudnimi obrestmi.

Toženke so se pravočasno pritožile. Uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Prva in druga toženka predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Tretja in četrta toženka predlagata prvenstveno spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Prvi dve toženki vztrajata, da izpodbijana pogodba o ugotovitvi dejstev in uskladitvi pravnega stanja z dejanskim ne predstavlja pravnega posla v smislu 88. člena ZDen. Prva toženka je s sporno nepremičnino razpolagala že 4.10.1991, preden je začel veljati ZDen. Pravna prednica druge toženke G. L., d.d., je nepremičnino vseskozi uporabljala in imela v posesti. Zaradi izpodbijane pogodbe se položaj denacionalizacijskih upravičencev ni poslabšal. Sploh pa toženki te pogodbe nista sklenili 1.2.2003, kot ugotavlja sodišče, ampak 1.12.2003. Sodišče se ni opredelilo do njune trditve, da je bilo lastninsko preoblikovanje prve toženke končano že septembra 1992. Začasna odredba z dne 3.5.1993 je bila zato brez učinka, saj prva toženka sporne nepremičnine tedaj ni več imela v svoji lasti. Ker začasna odredba zoper drugo toženko ni bila izdana, tožnika nimata pravnega interesa za tožbo. Zahtevata lahko le odškodnino, ne pa vračila nepremičnine.

Tudi tretja in četrta toženka vztrajata, da tožnika nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti. Z zahtevkom za vrnitev sporne nepremičnine v naravi ne moreta uspeti. Z začasno odredbo, ki je bila izdana v denacionalizacijskem postopku, je bilo razpolaganje prepovedano le prvi toženki, pa še zanjo ni dokazano, da ji je bila začasna odredba sploh vročena. Preostalim toženkam začasna odredba ni bila vročena in zato proti njim ne učinkuje. Sploh pa druga, tretja in četrta toženka niti vedele niso za denacionalizacijski postopek. Poleg tega se tožnika v postopku nista sklicevala na začasno odredbo. Celo njun pooblaščenec zanjo očitno ni vedel. Čeprav je bil dokazni predlog, naj se vpogleda v denacionalizacijski spis, pomanjkljiv, je sodišče kar samo v spisu poiskalo začasno odredbo in jo predočilo strankam, s čimer je kršilo postopek. Začasna odredba je bila izdana v času, ko je bila sporna nepremičnina že prenesena na G. L., d.d., povečanje osnovnega kapitala pa vpisano v sodni register. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je prva toženka prenesla svoj celotni družbeni kapital na Sklad za razvoj, ki je v pogodbi z dne 30.9.1992 prevzel njene obveznosti v razmerju do denacionalizacijskih upravičencev. Tretja toženka je v dobri veri kupila sporno nepremičnino in z njo povečala kapital četrte toženke, ki se je brez ovir vpisala kot lastnica v zemljiški knjigi, saj prepoved razpolaganja v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Zaupanje toženk v podatke zemljiške knjige ju ščiti pred zahtevki za ugotavljanje ničnosti. Končno prepoved iz 88. člena ZDen veže le denacionalizacijsko zavezanko, torej prvo toženko, ne pa ostalih toženk. Tretja in četrta toženka nista ravnali protipravno in nista ničesar prispevali k ničnosti verige pravnih poslov, zato tožnikoma ne dolgujeta povračila pravdnih stroškov. Sodišče je pri presoji listin zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, obenem pa ima sodba take pomanjkljivosti, da je niti ni mogoče preizkusiti.

Pritožnika na nobeno od pritožb nista odgovorila.

Pritožba prve in druge toženke je delno utemeljena.

Pogodba o ugotovitvi dejstev in o uskladitvi pravnega stanja z dejanskim, ki sta jo sklenili prvi dve toženki, nosi datum 1.12.2003, medtem ko sta tožnika v tožbi in nadaljnjih vlogah kot datum sklenitve te pogodbe navajala 1.2.2003. Sodišče prve stopnje je navedeno očitno pisno pomoto spregledalo in zato v izpodbijani sodbi povzelo napačen datum pogodbe. Ker pa med pravdnima strankama ni sporno, za katero pogodbo gre (navsezadnje so napačen datum navajale tudi toženke v svojih vlogah), ne gre za kršitev, ki bi lahko ovirala ali onemogočila pritožbeni preizkus sodbe.

Pač pa prvi dve toženki upravičeno vztrajata, da navedena pogodba ne predstavlja razpolaganja, ki ga prepoveduje 1. odstavek 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I do 18/05). Po tem zakonskem določilu namreč z dnem uveljavitve ZDen (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno sklepalo, da zakon prepoveduje vsakršno razpolaganje, saj le takšna razlaga lahko ustrezno varuje interese denacionalizacijskih upravičencev. Upoštevati pa je treba, da prepoved velja samo za tista razpolaganja, ki bi utegnila vplivati na vrnitev oziroma obliko vrnitve podržavljenega premoženja, in ne za katerikoli pravni posel. Utemeljena je pritožbena trditev, da predmet pogodbe z dne 1.12.2003 ni bil prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 988/20 vl. št. 275 k.o. X, katere vrnitev zahtevata tožnika kot denacionalizacijska upravičenca, pač pa zgolj ugotovitev določenih pravnih dejstev, ki so drugi toženki omogočila vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Iz pogodbe je razvidno, da je prva toženka razpolagala s sporno nepremičnino že s sklepom o ustanovitvi delniškega družbe v družbeni lastnini G. L., d.d., z dne 4.10.1991, s katerim je v novoustanovljeno družbo poleg ostalega premoženja vložila tudi parc. št. 988/20, obenem pa izrecno dovolila, da se po vpisu družbe v sodni register uredi zemljiškoknjižno stanje in vknjiži pravica uporabe na novoustanovljeno družbo G. L., d.d.. Navedene ugotovitve iz izpodbijane pogodbe z dne 1.12.2003 se ujemajo z določili sklepa prve toženke z dne 4.10.1991 (12. člen). Dejstvu, da je bil ta sklep tudi realiziran in da je novoustanovljena družba prevzela posest sporne nepremičnine, tožnika v postopku nista oporekala. Ker do vknjižbe pravice uporabe na G. L., d.d., kljub izrecnemu zemljiškoknjižnemu dovolilu ni prišlo, ampak se je ta družba 27.6.1994 pripojila k drugi toženki, sta prvi dve toženki zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim 1.12.2003 sklenili izpodbijano pogodbo in ta razlog za sklenitev pogodbe tudi izrecno navedli v IV. točki pogodbe. Res je sicer, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vendar je za obravnavano zadevo bistveno, da prva toženka po sprejetju sklepa z dne 4.10.1991 ni več imela pravice razpolaganja s sporno nepremičnino, zato izpodbijana pogodba z dne 1.12.2003 ne pomeni novega razpolaganja z isto nepremičnino. Ker je do prenosa pravice uporabe na njej prišlo že pred uveljavitvijo ZDen in v izpodbijani pogodbi ni šlo za nov promet z nepremičnino, ni bistveno, da je bila lastninska pravica druge toženke vpisana v zemljiško knjigo prav na podlagi te pogodbe. Prepoved iz 88. člena ZDen zanjo ne velja, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na pogodbo o ugotovitvi dejstev in o uskladitvi pravnega stanja z dejanskim z dne 1.12.2003 zavrniti. Sodišče druge stopnje je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) ustrezno spremenilo.

Ostale pritožbene trditve prvih dveh toženk niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi navedlo svoje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mu ni mogoče očitati postopkovne kršitve, na katero meri pritožba. Tudi pritožbeni dvom o pravnem interesu tožnikov za tožbo je brez podlage. Tožnika sta svoj interes za ugotovitveno tožbo izkazala s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahtevata vrnitev sporne nepremičnine v naravi in da o tem še ni bilo pravnomočno odločeno. Možnost vrnitve nepremičnine v naravi sta si zagotovila z začasno odredbo v denacionalizacijskem postopku, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bila začasna odredba predlagana in izdana zoper prvo toženko, ki tedaj ni bila več imetnica pravice uporabe, ne more biti v škodo tožnikoma. Prva toženka je namreč kljub sklepu z dne 4.10.1991 ostala vpisana v zemljiški knjigi, pri čemer toženki v postopku nista niti trdili, da sta tožnika morebiti vedela, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in da je prva toženka v resnici že razpolagala s sporno nepremičnino. Razumljivo je tudi, da začasna odredba ni mogla biti izdana zoper drugo toženko, saj je sporna nepremičnina prešla v njeno premoženje šele 27.6.1994 s pripojitvijo G. L., d.d., medtem ko bi tožnika lahko predlagala začasno odredbo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 – 31/00) samo do 7.6.1993. Končno je o možnosti vrnitve v naravi in o obliki denacionalizacije pristojen odločiti upravni organ v denacionalizacijskem postopku, zato morebitne ovire za vračilo premoženja v naravi niso stvar te pravde. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo prvih dveh toženk v preostalem delu zavrnilo. Glede na uvodoma povzeto prepoved iz 88. člena ZDen je jasno, da druga toženka ne bi smela razpolagati s sporno nepremičnino, ki jo je 5.12.2003 prodala tretji toženki. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravni posli, ki so v nasprotju s prepovedjo iz 1. odstavka 88. člena ZDen, so po 2. odstavku istega člena namreč nični. Res je bila ob uveljavitvi ZDen imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini še pravna prednica druge toženke G. L., d.d, vendar prepoved razpolaganja s premoženjem, za katerega obstaja možnost vrnitve, velja tudi za vsa nadaljnja razpolaganja s tem premoženjem.

Pritožba tretje in četrte toženke ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da 88. člena ZDen velja le za denacionalizacijskega zavezanca. Predpisana prepoved razpolaganja se veže na premoženje, glede katerega obstaja možnost vrnitve, zato so prepovedani tudi vsi nadaljnji prenosi tega premoženja. Namen predpisa je bil namreč ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. V nasprotnem primeru tega namena ne bi bilo mogoče doseči. Dejstvo, da tretja in četrta toženka nista vedeli za denacionalizacijski postopek, torej v razmerju do tožnikov ni pomembno. Enako velja za izdano začasno odredbo. Ta naj bi preprečila, da bi premoženje, katerega vrnitev zahtevajo denacionalizacijski upravičenci, prišlo v postopek lastninskega preoblikovanja. V obravnavanem primeru je prva toženka, kot je že bilo obrazloženo, razpolagala s sporno nepremičnino pred uveljavitvijo ZDen in pred svojim lastninskim preoblikovanjem. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na pogodbo z dne 30.9.1992, s katero naj bi Sklad za razvoj prevzel obveznosti prve toženke v razmerju do denacionalizacijskih upravičencev. Sporne nepremičnine tedaj ni bilo več v premoženju prve toženke. Čeprav je bila začasna odredba izdana zoper prvo toženko, tožnikoma ni mogoče odrekati pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, kot je že bilo povedano v zvezi s pritožbo prvih dveh toženk. Tožnika sta pravočasno zahtevala vrnitev sporne nepremičnine v naravi, o morebitnih ovirah za vračilo pa bo odločal upravni organ v denacionalizacijskem postopku. Glede na zakonsko prepoved razpolaganja s tem premoženjem ni bistveno, da izdana začasna odredba ni bila vročena tudi tretji in četrti toženki ter vpisana v zemljiško knjigo. Ta okoliščina bi lahko vplivala na presojo njune dobrovernosti ob pridobitvi sporne nepremičnine, na katero se sicer sklicujeta v pritožbi, vendar dobrovernost pogodbenih strank v obravnavanem primeru ne vpliva na veljavnost pravnega posla in je zato toženki v razmerju do tožnikov ne moreta uspešno uveljavljati. Ker je bil pravni promet s sporno nepremičnino prepovedan po samem zakonu, je jasno, da tretja in četrta toženka na tem premoženju nista mogli pridobiti nobenih pravic.

Po navedenem je brez podlage tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko je samo preverilo v denacionalizacijskem spisu, ali je bila začasna odredba izdana. Ker sta izvedbo tega dokaza predlagali prav tretja in četrta toženka, se zdaj ne moreta več uspešno sklicevati na pravilo o dokaznem bremenu, po katerem bi morala dejstvo, da je bila začasna odredba sploh predlagana, dokazati tožnika. Sploh pa zaradi takšnega ravnanja sodišča pravica tretje in četrte toženke do izjave in do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Enako velja za očitani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka istega člena. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo obrazložilo tako, da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Domnevnega nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe, in med dokazi v spisu, pa pritožnici v pritožbi nista konkretizirali.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tretje in četrte toženke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Delna sprememba izpodbijane sodbe je po 2. odstavku 165. člena ZPP terjala ponovno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Ker sta tožnika z zahtevkom zoper prvo toženko propadla, ji morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene potrebne pravdne stroške. Ti obsegajo stroške za sestavo odgovora na tožbo in pripravljalne vloge ter zastopanje na treh narokih, vključno z materialnimi stroški, DDV in sodno takso za odgovor, kot izhaja iz specifikacije v spisu. Upoštevaje odvetniško in taksno tarifo znašajo skupaj 2.922,60 EUR. Preostale tri toženke so v pravdi propadle, zato morajo tožnikoma po 1. odstavku 154. člena ZPP povrniti njegove pravdne stroške. Ti po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 5.959,02 EUR, njihovi odmeri pa toženke niso obrazloženo ugovarjale.

Tudi pravica do povračila stroškov pritožbenega postopka je odvisna od uspeha pravdnih strank v tem postopku. Tretja in četrta toženka morata glede na zavrnitev njune pritožbe svoje stroške zanjo kriti sami. Enako velja za drugo toženko, medtem ko je prva toženka, ki je s pritožbo sicer uspela, v pritožbi zahtevala (ponovno) povračilo stroškov za sestavo odgovora na tožbo, plačilo sodne takse za odgovor na tožbo, skupaj z materialnimi stroški in DDV. Ti stroški so ji že bili priznani v okviru stroškov prvostopenjskega postopka, stroškov za sestavo pritožbe pa prva toženka ni priglasila.