Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz izjav zaslišanih prič v upravnem postopku in drugih izvedenih dokazov ne izhaja tako ravnanje pokojne matere tožeče stranke, ki bi izpričevalo njeno trajno lojalnost slovenskemu narodu oz. ki bi prepričljivo nasprotovalo zakonski domnevi o nelojalnosti matere tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 3.12.1997, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se tožničina mati J.S., rojena H. dne 26.1.1876 v kraju R. (ki je dne 27.3.1953 umrla v Avstriji) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V postopku ugotavljanja državljanstva se uporablja določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/48, 88/48 in 105/48), po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž z dne 4.12.1948), in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila vse okoliščine v zvezi z narodno pripadnostjo nemškemu narodu pokojne tožničine matere J.S. ter njeno prebivanje v tujini na dan 4.12.1948 oziroma že pred tem dnem, vse od 7.5.1945 dalje. Članstvo pokojne tožničine matere J.S. v Kulturbundu niti ni sporno in tudi ni sporen njen odhod v tujino tik pred koncem druge svetovne vojne. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni ugovor o lojalnem medvojnem ravnanju tožničine matere. Po mnenju sodišča prve stopnje se domnevo o nelojalnosti lahko izpodbija le z dokazi o aktivni lojalnosti interesom slovenskega naroda med drugo svetovno vojno ali tik pred njo, pri čemer nosi dokazno breme tisti, ki domnevo izpodbija. Izjave prič, zaslišanih v postopku, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne nudijo takih navedb in dokazov o ravnanju pokojne tožničine matere J.S., ki bi izpričevale njeno lojalnost slovenskemu narodu, saj je bilo po oceni sodišča prve stopnje pravilno sklepanje tožene stranke, da materialna pomoč pri preživljanju sorodnikov, znanje slovenskega jezika in politična nedejavnost tožničine matere v Kulturbundu niso dokazi o trajni oziroma kontinuirani lojalnosti le-te interesom slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti tožničine matere lahko prepričljivo izpodbili.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Poudarja, da je bila njena mati le formalno članica Kulturbunda in da ni bila nemške narodnosti. Oba starša sta bila Slovenca. Njena mati R.H., ki je živela v D. pri Ž., ni govorila nemško, kar lahko vedno potrdi priča A.K. iz D. Njegova žena in tašča sta namreč živeli skupaj z R.H. V Avstrijo je odšla 7.5.1945. Iz Avstrije v domovino se ni vrnila zaradi nasilne smrti sina F., zaplembe vsega premoženja v domovini in strahu pred poboji v taboriščih v povojnih razmerah v Jugoslaviji. Ponovno pa poudarja, da je družina S. s P. rešila pet mladoletnih otrok družine R. pred deportacijo v taborišče D., pri čemer gre njeni materi največ zaslug, da so bili rešeni taborišča vnuki materine sestre M.P. v D. Zaradi te aktivne pomoči se tožničini materi neutemeljeno zaradi članstva v Kulturbundu očita nelojalnost zoper interese slovenskega naroda.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upravna organa in sodišče prve stopnje so po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabili materialno pravo za ugotavljanje državljanstva zatrjevane upravičenke, in sicer določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Prebivanje tožničine matere J.S. na dan 28.8.1945 v tujini med strankama ni sporno. Tudi članstvo tožničine matere v Kulturbundu ni sporno, čeprav je tožnica zatrjevala, da članstvo njene matere ni bilo aktivno in da to članstvo tudi ne pomeni nemške narodnosti. Sporno med strankama pa je bilo, ali je tožnica v upravnem postopku z zaslišanjem prič in drugimi dokazi uspela izpodbiti domnevo nelojalnosti svoje matere kot tretjega pogoja iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katere (domneve nelojalnosti) tožničina mati dne 28.8.1945 ni pridobila državljanstva FLRJ.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila družina tožničine sestrične R.R. v letu 1941 iz domačega D. pri R. izgnana na Hrvaško. Otroci R.R., ki so bili rojeni v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, so zaslišani kot priče vedeli izpovedati, da so jih bogati sorodniki S. s P. večkrat obiskali na njihovem domu in jim prinašali obleke, hrano in igrače ter da so z njimi govorili slovensko. Iz pripovedovanja staršev so tudi vedeli izpovedati, da je nekdo od S. posredoval pri okupacijskih oblasteh, da niso bili odpeljani v taborišče. Kljub temu se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz izjav zaslišanih prič v upravnem postopku in drugih izvedenih dokazov ne izhaja tako ravnanje pokojne tožničine matere J.S., ki bi izpričevalo njeno trajno lojalnost slovenskemu narodu oziroma ki bi prepričljivo nasprotovalo zakonski domnevi o nelojalnosti tožničine matere. Iz teh dokazov je namreč možno le sklepanje o občasni materialni pomoči pri preživljanju otrok sorodnikov, ne pa tudi o osebnem posredovanju tožničine matere za rešitev teh otrok, čeprav to tožnica poudarja v tožbi in tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Prav verjetno je, da je nekdo od družine S. posredoval v korist teh otrok pri okupacijskih oblasteh (pri tem pa v upravnih spisih ni dokazov o tem, da so bili ti otroci na seznamu deportirancev), saj je bil tožničin brat H. vodja Š. domovinske zveze za okrožje P. desni breg in hkrati tudi okrožni kmečki vodja. Pri tem tožnica niti izrecno ne zatrjuje, da bi tako posredovanje v korist sorodnikovih otrok opravila njena mati, pač pa navaja, da je njena mati "zlasti pomagala navedenim otrokom, da niso bili deportirani v nemško taborišče", ne da bi se pri tem v upravnem postopku izkazala z dokazom o tem posredovanju. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala trajne lojalnosti svoje matere slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti njene matere prepričljivo izpodbila.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega tožničino pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.