Jedro

V primeru, če pritožnik ne podpiše zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se lahko pritožbeni postopek na željo prijavitelja nadaljuje. Upoštevaje načelo neformalnosti je toženka pravilno zaključila, da je tožnica štela vlogo prizadete stranke za popolno in je pričela s postopkom obravnavanja prve zahteve prizadete stranke zaradi domnevno neustreznega odnosa njenih delavcev, postopek obravnave pa se ni zaključil z dogovorom.

Po določbi 65. člena ZPacP se šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v ZPacP ni določeno drugače. Izrečeni ukrepi so skladni z določbami 78. člena ZPacP, ki določa, da lahko senat Komisije, če zahtevi ugodi izvajalci zdravstvenih storitev izreče opomin, ki se lahko javno objavi na spletni strani Komisije (peta alinea drugega odstavka 78. člena ZPacP).

Izrek

1. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija), na podlagi drugega odstavka 78. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), ugodila zahtevi za drugo obravnavo pacienta A.A. in ugotovila, da je izvajalec B. kršila pacientovo pravico iz 11. člena ZPacP s tem, ko pacientu ni bila nudena primerna in varna zdravstvena oskrba v skladu z medicinsko dokrino in se izvajalcu B. izreče opomin, ki se javno objavi na spletni strani Komisije (točka 1 izreka). Izvajalcu B. je predlagala, da izvede disciplinski ali drug ustrezen postopek po pravilih delovne zakonodaje zoper kršiteljico, srednjo medicinsko sestro C.C. in o zaključku postopka obvesti Komisijo (točka 2 izreka). Nadalje je odločila, da se zahteva za drugo obravnavo skupaj s celotno dokumentacijo odstopi Zdravstvenemu inšpektoratu RS, ki opravlja nadzor nad izvajanjem ZPacP (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v postopku odločanja o drugi zahtevi Komisija obravnavala pacientovo drugo zahtevo vloženo dne 9. 4. 2014 iz katere je razvidno, da se A.A., kot dializni bolnik pri izvajalcu B. (v nadaljevanju tožnica), ne strinja z odnosom zaposlene srednje medicinske sestre C.C., ki je redno sodelovala pri njegovi dializi, še posebej od meseca marca 2014 dalje, ko je opazil, da je njeno obnašanje do njega v času 5-urne dialize nekorektno in zanj obremenjujoče. Na obravnavi je svojo zahtevo dopolnil tako, da je opredelil, da se je nekorektno oziroma neprimerno obnašanje kazalo pri tehtanju, ko je sestra ugotovila njegovo prekomerno težo in mu rekla, da bo za kazen dobil 5-urno dializo. Motilo pa jo je tudi kam je postavljal torbo, kolikšno višino krvnega tlaka je imel, očitala mu je zakaj si ne more zapomniti katere tablete jemlje ter z njim neprimerno komunicirala s pikrimi in neprimernimi komentarji in bila po mnenju prijavitelja do njega nespoštljiva. Slabo vzdušje pa se je stopnjevalo do te mere, da ji A.A. ni dovolil, da bi ga ona zbodla, saj je bila preveč vznemirjena in ga ob eni priliki tudi z vso silo potisnila nazaj v posteljo. Pacient je ocenil, da je bilo s takim odnosom porušeno sodelovanje in zaupanje med njim in zdravstvenim osebjem do te mere, da se je bal, da bi se srednja medicinska sestra C.C. med spanjem približala njegovemu dializnemu aparatu in kaj spremenila na aparatu. Ta odnos je trajal vse do vložitve prve zahteve pri izvajalcu dne 25. 3. 2014, ko srednja medicinska sestra C.C. ni bila več prisotna pri njegovi dializi in tudi ni bila več v istem prostoru v katerem se je le ta izvajala. V nadaljevanju navaja izjave srednje medicinske sestre C.C., pacientke D.D. ter nadzorne medicinske sestre dializnega oddelka E.E. ter še prič F.F. in G.G. Po tem, ko povzame vse izjave in jih oceni, zaključi, da je po vpogledu celotne medicinske dokumentacije, kot tudi zaslišanju prič soglasno ugotovila, da je bila z ravnanjem izvajalca, pacientu A.A. kršena pravica do primarne in kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, ki je ena od glavnih pravic, ki je osnova za vse druge pacientove pravice. Primarna zdravstvena oskrba, kot je opredeljena v drugem odstavku 11. člena ZPacP, pa pomeni tudi vzpostavitev odnosa sodelovanja in zaupanja, česar pacient A.A. zaradi ravnanja pri izvajalcu zdravstvene oskrbe, zaposlene srednje medicinske sestre C.C. ni bil deležen. Nadalje navaja, da je Komisija za odločanje o drugi zahtevi v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZPacP pristojna takrat, kadar ni dosežen dogovor v postopku obravnave prve zahteve, zaradi nespoštovanja dogovora, ki je bil sklenjen v postopku prve zahteve in takrat kadar izvajalec zdravstvenih storitev kljub pravočasni in pravilno vloženi prvi zahtevi obravnave ni izvedel. Ker odgovorna oseba tožnice ni zahtevala dopolnitev pritožbe pritožnika z dne 25. 3. 2014, je očitno štela, da je njegova zahteva popolna in bi zato morala postopati v skladu z 61. členom ZPacP. Na osnovi navedenega in po tem, ko je ugotovila, da je bilo vabilo na ustno obravnavo prijavitelju vročeno le 2 uri pred določenim datumom ustne obravnave, je odločila, da se tožnici izreče javni opomin, ki se objavi na spletni strani in da se celotna dokumentacija odstopi zdravstvenemu inšpektoratu, ki je na podlagi 85. člena ZPacP zadolžen za opravljanje nadzora nad izvajanjem ZPacP. Ker je iz zaslišanja pacienta in drugih zdravstvenih delavcev v postopku zaznala, da izvajalec ni delovno pravno ravnal ustrezno že v predhodnih primerih, je sprejela odločitev, da priporoči izvajalcu B., da ukrepa zoper srednjo medicinsko sestro tudi delovno pravno in s tem prispeva k preprečevanju kršenja pravic pacientov v prihodnosti.

3. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

4. Glede odločitve k točki 1 izreka navaja, da se drugo zahtevo za obravnavo kršitve pacientovih pravic lahko vloži le v primeru, če izvajalec njegovi pritožbi ne ugodi. Pacient lahko vloži zahtevo za drugo obravnavo najpozneje v 15-tih dnevih, od vročitve zapisnika prve obravnave, ali v 15-tih dneh po poteku roka za izvršitev dogovora, če izvajalec prve obravnave ne izvede, drugo zahtevo lahko vloži v 30-tih dneh od vložitve popolne prve zahteve. Glede na to, da je izvajalec pacientovi zahtevi nemudoma po prejemu prijave ugodil, niso izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve za drugo obravnavo. Nadalje ugovarja, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta nima razlogov za odločitev, zato je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Pritožbi pacienta je bilo takoj po prejemu pritožbe ugodeno v celoti, kar je bilo nesporno ugotovljeno tudi v izpodbijani odločbi Komisije, slednje pa je potrdil tudi A.A. zaslišan dne 6. 10. 2014 pred Komisijo. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevi za opravo druge obravnave, posledično pa je je tudi ugotovitev, da je izvajalec kršil pacientovo pravico iz 11. člena ZPacP in je izrek opomina tožnici nezakonit (66. člen ZPacP). Nadalje očita, da pred izdajo izpodbijane odločbe o kršitvah in nepravilnostih, Komisija tožeče stranke ni seznanila, zato ji v postopku ni bila dana možnost izjaviti se o ugotovljenih nepravilnostih in na ugotovljene nepravilnosti podati pripombe, torej izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne in bistvene za izdajo odločbe. Ugovarja, da je izrek iz 2 točke izpodbijane odločbe nerazumljiv in pomanjkljiv, saj tožeča stranka predlaga, da se izvede disciplinski postopek oziroma drug ustrezni postopek, po pravilih delovne zakonodaje zoper kršiteljico-srednjo medicinsko sestro C.C. in o zaključku postopka obvesti Komisijo, glede na to, da so potekli vsi roki, ko bi tožeča stranka, kot delodajalec, skladno z delovnopravno zakonodajo lahko izvedla ukrepanje zoper delavce. Ugovarja pa tudi odločitvi o odstopu zadeve Zdravstvenemu inšpektoratu RS, saj tožeča stranka ni kršila pacientove pravice iz 11. člena ZPacP, tako da za odločitev tožene stranke ni podan noben utemeljen razlog.

5. Nadalje navaja, da vloga pacienta A.A. ne vsebuje vseh vsebin, ki jih določa 60. člen ZPacP. V izogib pretiranemu formalizmu je pritožbo vseeno obravnavala, ker je želela odgovorna oseba F.F., v zakonskem roku 15 dni čimprej zavarovati interese in pravice pacienta, zato je 8. 4. 2014 le tega povabila na prvo obravnavo, saj je za tožnico bistveno zadovoljstvo pacientov in se ne želi, da bi nerešena vprašanja ostala odprta. Prva obravnava z dne 8. 4. 2014 se je zaključila brez dogovora s pacientom. A.A. je bil kasneje ponovno povabljen na prvo obravnavo, in sicer dne 28. 4. 2014, ki pa se je ni udeležil. Medtem pa je B. izvedela, da je A.A. že 8. 4. 2014 pred Komisijo podal zahtevo za drugo obravnavo pri Komisiji, tako da se nova prva obravnava pri B. ni izvedla. Pooblastila varuhinji pacientovih pravic gospe H.H., pa gospod A.A., B. ni nikoli predložil. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt tožene stranke odpravi ter postopek ustavi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje potek postopka in svojo odločitev ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo pojasnjuje dogajanja na dializnem oddelku, pritrjuje odgovoru na tožbo tožene stranke in navaja dodatne dokaze, ki potrjujejo pravilnost odločitve tožene stranke.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih spisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Iz izpodbijane odločbe ter upravnega spisa nedvomno izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v zvezi z zahtevo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) pri izvajalcu zdravstvenih storitev B. (v nadaljevanju tožnica). Iz upravnega spisa nadalje nedvomno izhaja, da je tožnica dne 25. 3. 2014 prejela pritožbo, vezano na delo medicinske sestre zaposlene na dializnem oddelku, ki se nanaša na nekorekten in neprofesionalen odnos navedene medicinske sestre. V zadevi tudi ni sporno, da je bila v zadevi dne 8. 4. 2014 sklicana ustna obravnava. Iz formularja zapisnika o ustni obravnavi, nesporazumu in domnevni kršitvi pacientovih pravic z dne 8. 4. 2014 pa izhaja, da dogovora med prizadeto stranko in tožnico ni prišlo, iz zapisnika nadalje izhaja, da je prizadeta stranka dala pooblastilo za nadaljnje vodenje postopka zastopnici pacientovih pravic H.H. in da prizadeta stranka zapisnika ni želela podpisati.

11. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravil postopka ni utemeljen. Drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred Komisijo določa Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanja ZPacP) v določbah od 64. do 80. člena. V prvi alinei prvega odstavka 66. člena ZPacP določa pristojnost Komisije za odločanje o drugi zahtevi v primeru nedoseženega dogovora v postopku obravnave prve zahteve. Kakor izhaja iz obrazložitve Predloga zakona ZPacP (EVA:2005-2711-0080 z dne 7. 6. 2007) je zakonodajalec prvo obravnavo kršitev pravic pacientov opredelil predvsem kot posebno vrsto alternativnega reševanja sporov, ki se lahko konča zgolj z dogovorom, zato v postopku prve obravnave kršitve, ni predvidena uporaba določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zakon ne zahteva posebnih obličnosti oziroma načina vročanja, saj naj bi bil postopek čimbolj neformalen in čimprej končan. Pri načinu razreševanja ustne pritožbe pa zakon ne določa možnih rešitev posameznih nesporazumov, saj bi s tem preveč formaliziral pritožbeni postopek, ki se lahko sklene z dogovorom, ki ga podpišeta pacient in pristojna oseba v katerem se dogovorita o načinu rešitve spora, ki so le primeroma navedene v četrtem odstavku 62. člena ZPacP. Kolikor pa dogovor ni sklenjen se to le navede v zapisniku (šesti odstavek 62. člena ZPacP). Navedeno pomeni (to pa izhaja tudi iz besedila predloga zakona), da v primeru, če pritožnik ne podpiše zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se lahko pritožbeni postopek na željo prijavitelja nadaljuje. Upoštevaje načelo neformalnosti je toženka pravilno zaključila, da je tožnica štela vlogo prizadete stranke za popolno in je pričela s postopkom obravnavanja prve zahteve prizadete stranke zaradi domnevno neustreznega odnosa njenih delavcev, postopek obravnave pa se ni zaključil z dogovorom.

12. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitve pravil postopka v postopku obravnave druge zahteve pred toženko ni utemeljen. Po določbi 65. člena ZPacP se šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v ZPacP ni določeno drugače. Kakor izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe je bila tožeči stranki dana možnost, da sodeluje ves čas postopka tako z odgovorom na vloženo drugo zahtevo prizadete stranke, kot na sami obravnavi, na kateri je bil njen predstavnik navzoč in mu je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah zadeve ter predlaga dokaze. Toženka je v postopku izdaje izpodbijane odločbe po presoji sodišča ugotovila vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter vezala na ustrezno pravno podlago. Zato sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravil postopka, napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev načela materialne resnice.

13. Izrečeni ukrepi so skladni z določbami 78. člena ZPacP, ki določa, da lahko senat Komisije, če zahtevi ugodi izvajalcu zdravstvenih storitev izreče opomin, ki se lahko javno objavi na spletni strani Komisije (peta alinea drugega odstavka 78. člena ZPacP). S sklepom pa lahko izvajalcu zdravstvenih storitev predlaga, da se izvede disciplinski ali drug ustrezen postopek zoper odgovornega delavca izvajalca zdravstvenih storitev (četrta alinea tretjega odstavka 78. člena ZPacP). Kot navedeno tretji odstavek 78. člena ZPacP, daje senatu pravico, da predlaga, da se opravi disciplinski ali drug postopek zoper odgovorne delavce izvajalca zdravstvenih storitev, tožnica pa ima dolžnost, da v roku 30 dni po prejemu sklepa Komisije v zvezi z uvedbo disciplinskega ali drugega postopka zoper odgovorne delavce odloči, ali bo predlogu sledila, morebitno zavrnitev predloga pa obrazloži in s tem seznani senat in pacienta (četrti odstavek 78. člena). Kolikor uvedba disciplinskega postopka zoper odgovorno osebo ni možna, bo tožnica morala to obrazložiti in s tem seznaniti senat in pacienta. Sodišče se nadalje strinja z odločitvijo toženke, da se zahteva za drugo obravnavo skupaj s celotno dokumentacijo odstopi Zdravstvenemu inšpektoratu RS. Po določbi 85. člena ZPacP opravlja nadzor nad izvajanjem tega zakona ministrstvo pristojno za zdravje, prekrškovni organ po tem zakonu pa je Zdravstveni inšpektorat RS. Glede na to, da je tožeča stranka ocenila, da je podan sum kršitev ZPacP, je po mnenju sodišča pravilno odločila, da se zadeva odstopi za to pristojnemu organu, ki bo v zadevi v skladu s svojimi pristojnostmi odločil o nadaljnjih ukrepih zoper toženo stranko, saj Komisija take pristojnosti nima. Z navedeno odločitvijo toženka tudi sicer ni v ničemer posegla v pravice tožnice, saj bi, tudi če ne bi sprejela sklepa o odstopu zadeve v nadaljnjo obravnavo, v primeru suma kršitev ZPacP, lahko dokumentacijo odstopila v obravnavo pristojnemu organu za nadzor nad izvajanjem ZPacP.

14. Sodišče ugotavlja, da je toženka odločala v senatu, ki so ga sestavljali strokovnjaki, katerih strokovnost in nepristranskost ni vprašljiva, saj tožnica tega niti v postopku, niti v tožbi kljub temu, da je imela možnost, ni ugovarjala. Toženka je na podlagi vpogleda celotne dokumentacije ter zaslišanja prič tudi po mnenju sodišča dovolj natančno ugotovila okoliščine pomembne za presojo in po mnenju sodišča pravilno zaključila, da je bila prizadeti stranki pri izvajalcu-tožnici kršena pravica do primerne kakovostne in varne zdravstvene storitve, kot to določa 11. člena ZPacP, kar je v izpodbijani odločbi tudi primerno obrazložila. Primerna zdravstvena oskrba pomeni vzpostavitev s pacientom odnos sodelovanja in zaupanja, kar pacient zaradi ravnanja pri tožnici zaposlene delavke ni bil deležen. Dejstvo, da je bila navedena delavka po pritožbi prizadete stranke zaradi njene zaščite odstranjena, pa še ne pomeni, da pred tem ni bila kršena njena pravica iz 11. člena ZPacP. Razlogi za izrek ukrepov med katerimi je tudi opomin pa so po mnenju sodišča dovolj razjasnjeni in v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeni v okviru namena, zaradi katerega je dano pooblastilo za odločanje toženke po določbah ZPacP.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.