Jedro

Pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve, izpodbijana sodba pa tudi ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revidentka s pavšalnimi navedbami, da mora kot lastnica prenašati nezakonito gradnjo stanovanja na podstrešju lastne hiše, ni izkazala nastanka zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica (revidentka) po odvetnici vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 1. 2007, s katero je odpravila sklep Komiteja za urejanje prostora Občine ... z dne 4. 2. 1993 in zavrgla predlog revidentke, skupnosti stanovalcev A., in B. za obnovo postopka, končanega z izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja z dne 29. 10. 1990. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali ima kot lastnica enote stanovanjsko-poslovne stavbe aktivno legitimacijo za vložitev izrednega pravnega sredstva – predloga za obnovo postopka v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za izdelavo stanovanja iz skupnih prostorov na podstrešju. To vprašanje pa ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, v kateri je bil revidentkin predlog za obnovo upravnega postopka zavržen iz razloga, ker je njen pravni prednik postal solastnik hiše šele 11. 4. 1991, torej skoraj 5 mesecev po pravnomočnosti odločbe o dopolnitvi gradbenega dovoljenja, ki je postala pravnomočna dne 14. 11. 1990 (revidentka pa je postala solastnica na podlagi sklepa o dedovanju z dne 28. 8. 1991), zato pri izdaji izpodbijane upravne odločbe ne bi mogla sodelovati kot stranka in tako tudi ne more biti predlagateljica obnove tega upravnega postopka. Enako stališče kot v obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v zadevi VI Ips 2/2003 z dne 27. 11. 2006. Revidentka sicer tudi zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja priznanja lastnosti biti stranka v postopku in se pri tem sklicuje na sodbe tega sodišča opr. št. U 552/84 z dne 8. 8. 1985, U 613/85 z dne 24. 4. 1986, U 362/91 z dne 21. 5. 1992 in U 311/85 z dne 12. 12. 1985. V reviziji izpostavlja vprašanje priznanja lastnosti stranke v postopku skupnosti stanovalcev, ki kot tožeča stranka nastopa v vseh citiranih sodbah. Ker pa vprašanje priznanja lastnosti stranke skupnosti stanovalcev ni predmet tega upravnega spora, saj se ta nanaša le na tožnico, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tudi ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revidentka tako ni izkazala obstoja uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije.

7. Nadalje revidentka uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V zvezi s tem navaja le, da mora kot lastnica prenašati nezakonito gradnjo stanovanja v obsegu 125 m2 na podstrešju lastne hiše, ne da bi bila zanjo izdana zakonita dovoljenja. Zgolj s takšnimi pavšalnimi navedbami, ki jih ni z ničemer konkretizirala, pa ni izkazala nastanka zelo hudih posledic, ki jih zanjo ima izpodbijana odločba. Revidentka tako tudi ni izkazala obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).