Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo teorijo o adekvatni vzročnosti, po kateri je kot pravnoupošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožeči stranki odškodnino v višini 725.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 650.000,00 SIT od vložitve tožbe do plačila, od nadaljnjih posamično navedenih zneskov v 1. točki izreka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, drugotožeči stranki pa odškodnino v višini 350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter pravdne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 115.566,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), zlasti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da je med škodnim dogodkom (malomarno izdelanim potnim listom s strani tožene stranke) in škodo, ki jo tožeča stranka uveljavlja v plačilo, podana vzročna zveza. Teorija o adekvatni vzročnosti, na katero se opira izpodbijana sodba, temelji na tem, da je neko ravnanje adekvatno, če je sposobno povzročiti določeno posledico in je posledica verjetna. Adekvatna vzročnost pa se mora po sodni praksi presojati v korist oškodovanca. Izpodbijana sodba sloni na stališču, da je zmotno ravnanje francoskih obmejnih organov prekinilo ravnanje tožene stranke, kar je pretrgalo vzročno zvezo. S tem se tožeča stranka ne strinja. Do pretrganja vzročne zveze bi prišlo le, če bi bilo ravnanje francoskih obmejnih organov nek nov in od ravnanja tožene stranke neodvisen dogodek. To pomeni, da ga ne bi smelo sprožiti ravnanje tožene stranke kot prvega zatrjevanega oškodovalca, ampak na primer ravnanje tožeče stranke, nekoga tretjega, višje sile ipd. (prim. Lidija Koman Perenič, Škoda in odškodnina, DZS, 2004, Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijskega razmerja II, Časopisni zavod Uradni List RS, 1996). Ravno to pa zatrjuje tožeča stranka, ko navaja, da je odločitev za ravnanje francoskih obmejnih organov posledica malomarno izdelanega potnega lista s strani tožene stranke. To izhaja iz obrazložitve sodbe, ko sodišče dopušča možnost, da je francoska uslužbenka obmejne kontrole mogoče res posumila v veljavnost potnega lista zaradi ugotovitve izvedenca, da bi nekdo, ki s potnim listom ni dobro seznanjen, zaradi napak v njem, lahko posumil v veljavnost listine. Tožeča stranka ob tem navaja, da je izvedenec izrecno navedel, da napake na potnem listu lahko zavedejo uradni organ, da lahko poda oceno, da potni list ni veljaven. Ne more odgovornosti tožene stranke razbremeniti zaključek, da gre zgolj za domnevo, da naj bi francoska uslužbenka ustavila tožečo stranko zaradi tega, kar ugotavlja izvedenec. Sodišče nato zaključi, da je adekvatni vzrok šele kasnejše ravnanje francoskih obmejnih organov, ko so kljub strokovnemu pregledu, še vedno zmotno menili, da je potni list ponarejen. Dejstvo, da je francoska obmejna uslužbenka posumila v veljavnost potnega lista ravno iz razlogov kot jih ugotavlja izvedenec, izhaja iz izvedenih dokazov, to je izpovedi obeh tožnikov ter iz pisma tožnika francoski ambasadi. Torej ne more iti za domnevo, saj je ta navedba podkrepljena z dokazi. Če tožnikov delavka ne bi izločila iz vrste, do dogodka ne bi prišlo, njeno odločitev pa je povzročilo ravnanje tožene stranke. Ne more se tožeča stranka strinjati u ugotovitvijo, da je francoska uslužbenka tožnika izločila iz vrste le zato, da bi ju peljala v drugo sobo. To ni nikakršna obrazložitev, sodišče prve stopnje niti samo ni prepričano, če je temu tako, kar izhaja iz zmedene obrazložitve v tem delu (2. odstavek 5. strani). Verjetno ni v navadi obmejnih organov, da kar tako, brez razloga izločajo osebe iz vrste na mejnih kontrolah. Dodaja, da se nikakor ne more strinjati z oceno sodišča, da toženi stranki ni mogoče naprtiti bremena za neutemeljene sume tujih organov kontrole, saj gre pri spornem potnem listu le za malenkostne napake. Že s prostim očesom povprečnega gledalca je na potnem listu opaziti, da se na njem ponavljajo dvojne številke potnega lista in letnice rojstva. To je opazila tudi francoska uslužbenka, ki je oba tožnika zaradi tega izločila iz vrste. Vzročna zveza je zato podana. Ne omajajo tega dejstva nadaljnje ugotovitve, da je prvi tožnik sporni potni list uporabljal več let pred tem in po tem, saj je to lahko le posledica sreče ali naključja, da ga niso ustavili. Prav tako je ciničen zaključek, da mu je tožena stranka naredila uslugo s tem, ko mu je brezplačno izdelala nov potni list. Tožnika kot državljana tožene stranke pričakujeta od nje pravilno postopanje v uradnih, upravnih in drugih postopkih. V primeru napak pa njihovo priznanje in odgovornost. Ker je tožena stranka izdelala potni list z napakami, ki so povzročili tožnikoma škodo, mora za to škodo odgovarjati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira, zato je sodišče druge stopnje opravilo preizkus le v mejah upoštevnih kršitev po 2. odst. 350. čl. ZPP. Takih kršitev ni zasledilo, zato zaključuje, da ta pritožbeni razlog ni podan.

Izpodbijana sodba je tudi razjasnila vse potrebne dejanske okoliščine in na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob splošnih pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nadaljnjim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, izpolnitev pogojev, razen temelja odgovornosti, krivde, pa mora dokazati oškodovanec. Pritožba vztraja na stališču, da je med škodnim dogodkom (malomarno izdelanim potnim listom s strani tožene stranke) in vtoževano škodo podana vzročna zveza in meni, da je odločitev za ravnanje francoskih obmejnih organov posledica malomarno izdelanega potnega lista s strani tožene stranke in bi do pretrganja vzročne zveze prišlo le, če bi bilo ravnanje francoskih obmejnih organov nek nov in od ravnanja tožene stranke neodvisen dogodek. Taka pritožbena razlaga pa meji že na trditev, da je malomarno izdelan potni list odločilen vzrok tožnikoma nastale škode, kar pa ne ustreza teoriji adekvatne vzročnosti, temveč prej sine qua non teoriji (teoriji o naravni vzročnosti), katere uporaba pa je bila v sodni praksi opuščena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo teorijo o adekvatni vzročnosti, po kateri je kot pravnoupošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati. Vzročna zveza daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo je povzročilo škodo. Vzročna zveza je namreč pretrgana, če med ravnanjem odgovorne osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek. Zato v obravnavanem primeru zgolj dejstvo, da je tožena stranka malomarno izdelala potni list še ne zadostuje za obstoj njene odškodninske odgovornosti. To je bil lahko povod oz. sprožilni moment, da je francoska uslužbenka emigrantske kontrole posumila v veljavnost potne listine, vendar kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, zaradi njenega dejanja (ko je tožnika izločila iz vrste in sta bila napotena v sosednjo sobo) škoda še ni nastala, saj je šlo za normalno preverjanje pristnosti potnih listin, kar ob ugotovitvi izvedenca (da je prišlo zaradi zamazanosti tiskalnika do delne ponovitve vpisov v potni list, kar pa lahko zavede uradni organ, da oceni, da obstaja možnost, da potni list ni veljaven) ni mogoče šteti kot nenormalno oz. neobičajno ravnanje. Kot tako pa je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, šteti nadaljnje ravnanje francoskih obmejnih organov na letališču, ko so, kljub temu, da so tožnikov potni list strokovno pregledali (ob ultravijolični svetlobi), tožnika brez obrazložitve vklenjenega odpeljali in zadržali na policiji in mu nato pojasnili le, da potni list ima potrebne zaščite, pridržanja pa niso znali pojasniti oz. opravičiti. Malomarno izdelan potni list je bil lahko le povod za odločitev francoske uslužbenke za strokovno preverbo tožnikovega potnega lista (ne pa tožničinega, na kar prvostopenjsko sodišče utemeljeno opozarja), ne pa za nadaljnje ravnanje francoskih obmejnih organov, ko so kljub strokovnemu pregledu potnega lista ob ultravijolični svetlobi (in kot je izvedenec ugotovil, je potni list imel ultravijolične zaščite) tožnika vklenjenega odpeljali in zaprli v celico v zbirnem centru za emigrante. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da zgolj malomarno izdelan potni list, ob ustreznih zaščitah, ni pogojeval nadaljnjega ravnanja francoskih obmejnih organov, ampak, kot se je tudi izkazalo (saj tudi francoski policisti tožniku niso znali pojasniti ravnanja francoskih obmejnih organov), je šlo za neobičajno ravnanje, izven normalnega teka stvari, s katerim bi tožena stranka morala računati in za posledice odgovarjati. Zato ima prvostopenjsko sodišče prav in kot že uvodoma navedeno, se po teoriji adekvatne vzročnosti od več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. V obravnavanem primeru pa nadaljnje ravnanje francoskih obmejnih organov, po strokovnem pregledu potnega lista na letališču, ni bilo običajno, ampak izven normalnega teka stvari in torej neadekvatno. Iz navedenih razlogov med malomarno izdelanim (a pristnim) potnim listom in škodo ni vzročne zveze. Že ta ugotovitev je zadostovala za (pravilno) zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi pritožbe, saj kot že uvodoma pojasnjeno, morajo biti za obstoj civilnega delikta kumulativno podani vsi štirje zahtevani pogoji. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. čl. ZPP) in odločilo, da tožnika, ki s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).