Jedro

Sodišče druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, je presojo okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, utemeljilo na dejstvih in okoliščinah, kot jih je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato ni kršilo načela neposrednosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18. 12. 2008 spoznalo obtoženega D. B. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora (v katero mu je vštelo čas pripora od 6. 9. do 18. 12. 2008), ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtožencu je odvzelo mamila – 55,1 g heroina ter ga oprostila plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23. 12. 2009 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo kazen enega leta zapora; oprostilo pa ga je plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 21. 4. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno ter skladno z določbo četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 5. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 1. 6. 2010 in njegova zagovornica dne 28. 5. 2010 seznanjena.

B.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); pri odločanju o zahtevi pa se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v zahtevi sklicuje in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 51. člena KZ v sodbi sodišča druge stopnje z navedbami, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo obsojenca preostro kaznovalo, da je napačno presodilo, da je bila obsojencu z izrekom pogojne obsodbe pred sodiščem prve stopnje izrečena preblaga sankcija ter da olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, nimajo take teže, da bi opravičevale sankcijo opominjevalne narave.

6. Kršitev kazenskega zakona v zvezi z izrekom kazenske sankcije je podana, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Sodišče druge stopnje, ki je z izpodbijano sodbo ob ugoditvi pritožbi državnega tožilstva sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji spremenilo in obsojencu izreklo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ kazen enega leta zapora, z izrekom kazni navedene zakonske določbe ni prekršilo. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije, kar po vsebini predstavljajo obširne navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa ni zakonski razlog iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Pravilno sicer zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje, ki je izreklo sankcijo opominjevalne narave, z obsojencem neposredno srečalo, medtem ko sodišče druge stopnje obsojenca ni videlo in je kazen izreklo na podlagi zaključkov, do katerih je prišlo na podlagi spisa in ne neposrednega srečanja z obsojencem. Vendar pa zagovornica s tem v zvezi v zahtevi neutemeljeno očita sodišču druge stopnje kršitev načela neposrednosti. Sodišče druge stopnje, ki je ugodilo pritožbi državne tožilke zaradi odločbe o kazenski sankciji in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo (394. člen ZKP), je presojo okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, utemeljilo na dejstvih in okoliščinah kot jih je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8. Zagovornica z navedbami v zahtevi, da je bil „postopek legitimacije, ki so ga opravili policisti v nasprotju z zakonskimi določili“, nakazuje na morebitno kršitev določb Zakona o policiji ali Zakona o kazenskem postopku v predkazenskem postopku. Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da morajo uveljavljane kršitve zakona biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi ali je podana kršitev. Tega pa zagovornica v zvezi z postopkom legitimiranja v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, zato sodišče tako nedoločnih navedb o kršitvi zakona v predkazenskem postopku ni moglo preizkusiti.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se je zahteva za varstvo zakonitosti sklicevala, je zahtevo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato tudi ni odločalo o predlogu za prekinitev kazni.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Čeprav zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse. Obsojenec je namreč nezaposlen ter ga preživlja mati.