Jedro

Ker mora stranka narok v postopkih v sporih majhne vrednosti izrecno zahtevati, pritožnica, ki v pritožbi ne trdi, da je narok predlagala, ampak navaja, da se mu ni odpovedala, s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Enako velja za pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje narok izvesti zaradi predlaganega zaslišanja prič, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo.

Predložene naročilnice, ki se nanašajo na obdobje po opravi zaračunane storitve, ne morejo predstavljati naročil tožene stranke, s katerimi bi slednja izrazila voljo za sklenitev pogodbe.

Sodišče res mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80959/2012 z dne 6. 6. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), ter odločilo, da mora tožeča stranka v 8 dneh toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 146,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa (pravilno: sodbe) sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot izvajalka pokopališke in pogrebne dejavnosti na območju O. J. po tedaj veljavnem Odloku o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 96/1999, 109/2005 in 51/2009) vtožuje plačilo opravljenih storitev (prevoz pokojnika, delo s pokojnikom, uporaba transportne krste...) od tožene stranke kot naročnika navedenih storitev.

7. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo obrazloženih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi ji bil naročen pokop pokojnikov, ampak da je tožena stranka pri tožeči opravila le prevzem pokojnikov, zato tožeča stranka ni imela podlage za zaračunavanje spornih storitev na podlagi tedaj veljavnega Odloka. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi ni uspela izkazati, da bi bil njen zahtevek utemeljen na zatrjevani pogodbeni podlagi, ker ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede dejstva, da je tožena stranka izvedbo zaračunanih storitev naročila. Pojasnilo je, da se s strani tožeče stranke predložene naročilnice tožene stranke nanašajo na obdobje po opravi zaračunanih storitev (in ne pred njimi – 18. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ni pa niti mogoče zaključiti, da je tožena stranka storitve tožeče stranke odobravala. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje so zadostni, da omogočajo preizkus izpodbijane odločitve, zato zatrjevana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da naroka ne izvede, pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, po kateri lahko sodišče v sporu majhne vrednosti izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v vlogah, navedenih v 452. členu ZPP, ni zahtevala. Tožeča stranka pri tem v pritožbi ne trdi, da je narok predlagala, ampak navaja, da se mu ni odpovedala (uvodoma se sklicuje na določbo 279.a člena ZPP), zaradi česar naj bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti. Glede na zgoraj navedeno pravno podlago, po kateri mora stranka narok v postopkih v sporih majhne vrednosti izrecno zahtevati, se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Enako velja za pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje narok izvesti zaradi predlaganega zaslišanja prič, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo.(1) Nadalje pa je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi priloženih listinskih dokazov. Tožeča stranka temu sicer nasprotuje z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje glede na specifiko pogrebnih in pokopaliških dejavnosti ter ustaljeno prakso poslovanja družb v tej dejavnosti o dejanskem stanju ni moglo sklepati zgolj na podlagi pisnih dokazov, vendar pa pri tem ne pojasni, katero je tisto zatrjevano dejstvo, o katerem sodišče prve stopnje ni moglo sklepati na podlagi pisnih dokazov. Ker torej tožeča stranka teh trditev v pritožbi ne konkretizira na način, da bi se pritožbeno sodišče do njih lahko opredelilo, z njimi ne more uspeti.

9. Tožeča stranka nadalje zatrjuje, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih prič, kršilo pravico do izjavljanja, pravico do poštenega sojenja in enakega varstva pravic, ter kršilo določbe pravdnega postopka iz 8., 9. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga sicer lahko predstavlja kršitev pravice do izjave in enakega varstva pravic, katere kršitev po vsebini predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ne pa tudi 9. in 14. točke, za kar se neobrazloženo pritožbeno zavzema tožeča stranka), vendar pa v obravnavanem primeru ta kršitev ni podana. Sodišču namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, zlasti kadar je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran, saj je dolžnost stranke, da najprej natančno opredeli, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi.(2) V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dokazni predlog zaslišanja treh prič, ki naj bi izpovedale o samem poslovanju tožeče stranke in o poslovnem sodelovanju med strankama, zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, dokazni predlog pa presplošen, saj gre v predmetni zadevi za sporne konkretne račune za storitve v določenem obdobju. Pritožbeno sodišče taki odločitvi pritrjuje. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe predlagala priče z navedbo njihovih imen in priimkov, ni pa navedla ničesar v zvezi s tem, o katerih pravno relevantnih dejstvih bi priče izpovedale, po opozorilu tožene stranke pa je nato v pripravljalni vlogi navedla, da bodo predlagane priče vedele izpovedati o samem poslovanju med pravdnima strankama oziroma o načinu in poteku naročil in izvedbi storitev ter prevzemih pokojnikov. Takšno substanciranje ne zadošča, ker tožena stranka še vedno ni navedla, katera sporna dejstva naj bi se s predlaganimi zaslišanji sploh ugotavljala, upoštevajoč dejstvo, da sam način dejanskega poslovanja med pravdnima strankama niti ni bil sporen, ampak je sporen pravni pomen teh dejanskih ravnanj (ali je tožena stranka s podpisom prevzema umrlega „naročila“ vtoževane storitve pri tožeči stranki), pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagani dokaz ni bil potreben.

10. Nadalje pritožnica uveljavlja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave tudi z napačno uporabo načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), saj bi jo na glavni obravnavi lahko pozvalo k dopolnitvi dokaznega predloga, če je presodilo, da je le-ta pavšalen. Te pritožbene navedbe so neutemeljene že zato, ker tožeča stranka ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo, poleg tega pa jo je že tožena stranka v vlogi z dne 21. 12. 2012 opozorila, da njen dokazni predlog ni dovolj substanciran, zaradi česar še dodatno opozorilo sodišča v nobenem primeru ne bi bilo potrebno.(3)

11. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. V nasprotju s pritožbenim stališčem je namreč sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno pojasnilo (17. točka obrazložitve), da se vse predložene naročilnice nanašajo na obdobje po opravi zaračunane storitve, zato ne morejo predstavljati naročil tožene stranke, s katerimi bi slednja izrazila voljo za sklenitev pogodbe v smislu 18. člena OZ. Glede na ugotovljena dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano (da predložene „naročilnice“ predstavljajo vnaprej pripravljene obrazce, ki jih je pripravila in v pretežnem delu vnaprej izpolnila tožeča stranka, da je na vseh obrazcih tožena stranka podpisovala le prevzem pokojnikov, ter pri tem tožečo stranko v zadostni meri seznanila, da sama ni naročnik niti plačnik storitev), pritožbeno sodišče pravnim zaključkom sodišča prve stopnje pritrjuje. Pritožbenemu uveljavljanju, da sta bili stranki v obligacijskem razmerju na podlagi podjemne pogodbe, posledično ni mogoče slediti.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta pravdni stranki v razmerju gestorja in dominusa, ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka ni presojalo z vidika določb poslovodstva brez naročila (200., 202. in 206. člen OZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč tožeča stranka ni navedla nobenih trditev, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravna pravila o poslovodstvu brez naročila, ampak je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Drži sicer, da mora sodišče pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo biti kljub temu podane trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil. Le-te tožeča stranka prvič navaja šele v pritožbi (pritožbeno zatrjevana koristnost in nujnost opravljenih storitev), kar pa predstavlja nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem zgolj pripominja, da prevoz umrlih iz splošne bolnišnice oziroma iz doma upokojencev do pokopališča ni tuj posel, ki naj bi se ga tožeča stranka nepoklicano lotila (199. člen OZ), ampak je prav njen posel, opravljanje katerega ji je bilo podeljeno z Odlokom.

13. Drugačne odločitve pa tožeča stranka tudi s sklicevanjem na Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti (v nadaljevanju ZPPDUP) in zatrjevanjem, da vtoževane storitve sodijo med pokopališke storitve in ne med pogrebne dejavnosti, kamor sodi sam pokop, ne more doseči. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je bil naročen pokop, navedlo v okviru presoje upravičenosti tožeče stranke do plačila opravljenih storitev na podlagi Odloka, ki v 12. členu določa, da morajo stroške pokopa poravnati dediči umrlega oziroma oseba, ki je naročila pokop. Ob zaključku, da plačilna obveznost tožene stranke iz Odloka ne izhaja, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju morebitno dolžnost plačila presojalo tudi po pogodbeni podlagi, in kot rečeno, pravilno zaključilo, da ravnanja tožene stranke (prevzem pokojnikov) ni mogoče šteti za naročilo oziroma odobritev opravljenih storitev tožeče stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

14. Odločitve o stroških izvršilnega in pravdnega postopka tožeča stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na utemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

15. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP) tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške z njim.

17. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722. (2) Prav tam, str. 297, tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2002 z dne 13. 3. 2003. (3) Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 592.