Jedro

Podpisan sporazum med delavcem in delodajalcem o ureditvi vseh medsebojnih razmerij iz delovnega razmerja, v katerem je delavec priznal, da iz naslova delovnega razmerja nima nobenega zahtevka več, ne dokazuje verjetnosti obstoja denarne terjatve delavca iz delovnega razmerja (dodatek za minulo delo) ter zato v skladu z določbo 270. člena ZIZ ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero bi sodišče zaradi zavarovanja terjatve naložilo Agenciji RS za plačilni promet, da odreče dolžniku ali komerkoli po dolžnikove nalogu izplačilo denarnega zneska v višini vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero tožnik predlaga, da se zaradi zavarovanja upnikove terjatve v višini glavnice 695.342,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, nalaga Agencije RS podružnica Ljubljana, da odreče dolžniku ali komerkoli drugemu po dolžnikovem nalogu izplačilo denarnega zneska v višini upnikove terjatve z dolžnikovega računa.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Meni, da je s svojim predlogom natančno obrazložil verjetnost terjatve, predvsem pa nevarnost, da bi zaradi ravnanja tožene stranke bila lahko uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V sporazumu o prenehanju delovnega razmerja je sicer izrecno navedel, da iz naslova delovnega razmerja nima zoper toženo stranko nobenega zahtevka več, vendar takrat še ni vedel, da mu dodatek na minulo delo ni bil obračunan. Dodatek na minulo delo pa je zakonsko neodtujljiva pravica delavca, zato je mnenja, da je v tem primeru določba sporazuma, v katerem se odpoveduje vsem zahtevkom iz delovnega razmerja, nična.

Tudi ne more slediti odgovoru tožene stranke in priloženi bilanci uspeha od 1.1. do 30.11.1998 ter njenim navedbam, da ji ne grozi stečaj in da bo po vsej verjetnosti svoje poslovanje zaključila z likvidacijo. Ker mu je znano premoženjsko stanje tožene stranke, so mu znani tudi morebitni drugačni postopki, ki bi se v okviru zapiranja družbe lahko spremenili in jo pripeljali v stečajni postopek. V tem primeru pa ne bi imel možnosti do poplačila svojih terjatev, kot bi jih imel v primeru likvidacije. Odločitev sodišča prve stopnje je zato nepravilna in preuranjena, saj bi moralo sodišče glede na njegove navedbe podrobneje raziskati, kakšno je dejansko stanje premoženja in poslovanja pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki je pravna podlaga za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke tudi v individualnih delovnih sporih, če je potrebno, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Podan in izkazan mora biti vsaj eden od omenjenih pogojev, sicer izdaja začasne odredbe ni dopustna.

Po oceni pritožbenega sodišča ni podan nobeden izmed alternativnih pogojev za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz podatkov v spisu, uveljavlja tožnik s tožbo zoper toženo stranko denarno terjatev iz naslova plačila dodatka za minulo delo in v zavarovanje te denarne terjatve predlaga izdajo začasne odredbe. Pri tem pa ne ponuja nobenih dokazov, v čem naj bi se v zvezi s plačilom omenjenega dodatka izkazovala samovolja na strani tožene stranke. Tudi obstoj nenadomestljive škode ni podan. Tožnik bo, v kolikor bo v sporu uspel in se bo izkazalo, da je bil neupravičeno prikrajšan pri izplačilu dodatka za minulo delo, kot to zatrjuje, upravičen do povrnitve celotnega zneska, ki ga iztožuje.

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98). Ta zakon v 270. členu določa, da lahko sodišče v zavarovanje denarne terjatve izda začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po mnenju pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati verjetnost obstoja terjatve, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, priloženi sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij, podpisan med tožnikom in toženo stranko dne 31.5.1997, ne daje takšne dejanske podlage, da bi bilo mogoče le na podlagi te listine ugotoviti, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana. Kot izhaja iz IV. točke omenjenega sporazuma se je tožnik s tem sporazumom izrecno zavezal in kar priznava tudi v pritožbi, da iz naslova delovnega razmerja zoper toženo stranko nima nobenega zahtevka več. Njegova zatrjevanja v smeri, da takrat, ko je podpisal omenjeni sporazum, še ni vedel, da mu dodatek za minulo delo ni bil obračunan, pa še ne pomeni, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana. Njegova zatrjevanja v tej smeri bodo lahko zato le predmet vsebinskega odločanja o sporni zadevi.

Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da že zaradi tega neizpolnjenega pogoja, predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Pritrditi pa je potrebno zaključku sodišča prve stopnje, da tudi drugi pogoj (nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena), ki se zahteva za izdajo začasne odredbe po določbah 270. člena ZIZ-a, ni izpolnjen. Pri tem se glede ugotovitve, zakaj ta pogoj ni izpolnjen, pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).