Jedro

Pri odločanju o tožnikovi vlogi za obročno plačilo davčnega dolga, ki ga davčni organ po določbi 91. člena ZDavP lahko dovoli, gre za odločanje po prostem preudarku. S tem je davčnemu organu sicer odprt določen prostor presoje, ki ni pravno vezana. Vendar pa mora biti tudi takšna odločba izdana v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila, obenem pa tudi glede takšne odločbe velja, da je podvržena naknadni presoji njene pravilnosti. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost takšne odločbe, mora biti torej tudi v takšni odločbi, kot je izpodbijana, navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, stanje stvari, dokazi, ki stanje stvari utemeljujejo in preudarki, ki so vodili upravni organ pri odločanju, skratka vse tiste obvezne sestavine upravne odločbe, ki šele omogočajo njen preizkus in hkrati dajejo možnost učinkovite pritožbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št.... z dne 21. 9. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, št. ...z dne 20. 4. 2004, po kateri se vlogi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga ne ugodi, glede stroškov postopka pa ugotovila, da niso bili priglašeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 91. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP), po kateri davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga za čas do šest mesecev, oziroma dovoli plačilo v šestih mesečnih obrokih zaradi začasne plačilne nezmožnosti, če na njen nastanek zavezanec ni mogel vplivati. Na podlagi podatkov, ki so v spisih, ugotavlja, da je tožnik dal dne 5. 4. 2004 vlogo za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine v višini 5.707.532,82 SIT, prispevkov za zaposlovanje v višini 103.164,87 SIT, prispevkov za starševsko varstvo v višini 103.338,26 SIT in davka na izplačane plače v višini 553.922,87 SIT. Po mnenju tožene stranke je organ prve stopnje pravilno uporabil prosti preudarek in pravilno ocenil, da niso podani pogoji za obročno plačilo davčnega dolga, kot je prosil tožnik v svoji vlogi. Plačilo davčnega dolga z ozirom na njegovo višino sicer nesporno predstavlja hudo finančno breme za tožnika in oteženo poslovanje podjetja. Vendar pa bistvo določbe 91. člena ni v tem, da se odloži plačilo davka tistim zavezancem, ki so plačilno nezmožni poravnati obveznosti, ampak tistim, ki so začasno plačilno nezmožni zaradi okoliščin, na katere nimajo vpliva. Kot takšne okoliščine pa se primeroma upoštevajo neporavnane zapadle terjatve do oseb, zoper katere je začet stečajni postopek, ukrepi tuje države, višja sila ali neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Okoliščine in dokazi, ki jih je navedel tožnik, pa se nanašajo predvsem na likvidnostne težave, ki so posledica poslovanja podjetja, zato ni mogoče utemeljeno sklepati, da je podana plačilna nezmožnost, na katero tožnik ni mogel vplivati in je zato prvostopni organ njegovo vlogo utemeljeno zavrnil. Tožena stranka še pojasni, da je prvostopni organ želel pridobiti takšne dokaze od tožnika, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti zakonski pogoj, in sicer, da tožnik na nastanek plačilne nezmožnosti ni imel vpliva. Kolikor je pomanjkljiva obrazložitev prvostopne odločitve, pa pomanjkljivost ni bistvena in se jo popravlja z izpodbijano odločbo. Tožena stranka ugotavlja še, da stroški postopka niso bili priglašeni, postopek s pravnim sredstvom pa se je končal neugodno za tožnika in zato pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev postopka. Tožnik je vložil predlog za obročno odplačilo davčnega dolga na podlagi 91. člena ZDavP in tam zapisanih pogojev. Navedel je, da zaradi neuspešnega izvršilnega postopka zoper dolžnika AA ni uspel priti do poplačila terjatev v višini 96.962.000,00 SIT. Pojasnil je, da največji del tožnikovih terjatev predstavljajo kratkoročne terjatve do kupcev v državi v znesku 203.000.000,00 SIT, največja pa je ravno terjatev do AA. Obstojijo torej objektivne okoliščine za plačilno nezmožnost zavezanca, ki so posledica neuspešnih izvršilnih postopkov. Zato je tožena stranka zmotno ugotovila, da tožeča stranka ni izkazala, da je njena plačilna nezmožnost posledica objektivnih vzrokov, na katere tožeča stranka nima vpliva. Tožena stranka pa je kršila tudi določbe ZUP, ki se uporabljajo subsidiarno. Tako odločba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba samo povzema pritožbene navedbe in ugotovitve organa prve stopnje, ne vsebuje pa razlogov, zakaj izvršilni postopek in nemožnost poplačila v izvršilnem postopku zoper AA ni objektivni razlog za nezmožnost plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za odločanje o tožnikovi vlogi za obročno plačilo davčnega dolga, ki ga davčni organ po citirani določbi 91. člena ZDavP lahko dovoli, in torej za odločanje po prostem preudarku. S tem je davčnemu organu sicer odprt določen prostor presoje, ki ni pravno vezana. Vendar pa mora biti tudi takšna odločba izdana v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila, obenem pa tudi glede takšne odločbe velja, da je podvržena naknadni presoji njene pravilnosti. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost takšne odločbe, mora biti torej tudi v takšni odločbi, kot je izpodbijana, navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, stanje stvari, dokazi, ki stanje stvari utemeljujejo in preudarki, ki so vodili upravni organ pri odločanju, skratka vse tiste obvezne sestavine upravne odločbe, ki šele omogočajo njen preizkus in hkrati dajejo možnost učinkovite pritožbe. V konkretnem primeru sicer obe upravni odločbi vsebujeta obrazložitev, ne vsebujeta pa razlogov, vsaj ne tistih, ki bi omogočali njun preizkus v opisanem obsegu. Da je prvostopna odločba v tem pogledu bistveno pomanjkljiva, ugotavlja že tožena stranka. Vendar pa tudi sama, čeprav tako zatrjuje, pomanjkljivosti prvostopne obrazložitve ne popravi. Obrazložitev sicer dopolni, vendar že spet samo formalno, s tem da v delu, kjer navaja svoje razloge, pojasnjuje tisto, kar niti ni sporno (vsebino zakonske določbe) ter naredi dokazni zaključek, ne presodi pa pritožbenih navedb ter listin, ki jih je predložil tožnik v zvezi z izvršilnim postopkom zoper dolžnika AA. Pri tem, prav tako kot prvostopni organ, zlasti ne navede, v čem konkretno ne ustrezajo kriterijem, ki jih sicer že spet našteje, s tem da tokrat med naštetimi manjka ravno kriterij, na katerega se sklicuje tožnik, to je kriterij vložene tožbe oziroma začetega sodnega postopka. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da izpodbijana odločba v bistvenem nima razlogov in da je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Bistvena kršitev pa postopka pa narekuje odpravo odločbe.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči o pritožbi, in to v skladu s stališčem, ki ga je glede dokazne presoje in vsebine obrazložitve zavzelo sodišče.