Jedro

ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.

Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu tožnice z dne 2. 9. 2019 (I. točka izreka sodbe). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 249.448,34 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici povrniti 261,32 EUR stroškov predsodnega postopka s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 2.151,35 EUR stroškov postopka, svoje pa krije sama (IV. in V. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da bi sodišče moralo primarno odločiti o modificiranem tožbenem zahtevku, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi / odpoklicu in ni predstavljal spremembe tožbe, na katero bi moral toženec pristati. Ker jo je sodišče na naroku le seznanilo s stališčem, da modifikacija tožbenega zahtevka pomeni spremembo tožbe, ni pa o tem odločilo s posebnim sklepom, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in 25. člen URS. Tudi v sodbi ni obrazložilo, zakaj ni dovolilo spremembe tožbe. Tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo, bi moralo presojati po vsebini in se opredeliti do tožničinih navedb, da ni bil voden postopek razrešitve po ZZ, da ni prejela nobene odločitve pristojnega organa in da zakonski pogoji za razrešitev niso obstajali. Izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo stroškov predpravdnega postopka. Ker ni prejela sklepa o razrešitvi, je bilo smotrno, da je poskušala negotovo stanje razrešiti z zahtevo za odpravo kršitev, zato so bili stroški v zvezi s to zahtevo potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet odločitve v I. točki izreka izpodbijane sodbe je odločitev o oblikovalnem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica postavila v tožbi in s katerim je uveljavljala razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu s funkcije direktorice zavoda (toženca) z dne 2. 9. 2019. 7. Pritožba neutemeljeno očita, da bi sodišče moralo primarno odločiti o modificiranem tožbenem zahtevku, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi / odpoklicu. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da tožbeni zahtevek modificira tako, da zahteva ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi / odpoklicu. Toženec je ugovarjal, da to predstavlja spremembo tožbenega predloga in spremembi tožbe nasprotoval. Tožnica se je nato v drugi pripravljalni vlogi sklicevala, da je tožbeni zahtevek dejansko zmanjšala, ker ni več uveljavljala vzpostavitve v prvotno stanje; za primer, da bi sodišče ocenilo, da modifikacija predstavlja spremembo tožbe, za katero je potrebno soglasje toženca, ta pa ga ni podal, je predlagala ugoditev tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila v I. točki izreka tožbe. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je na ta način tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 2. 9. 2019 spremenila v podrednega in da bi zato sodišče moralo primarno odločiti o ugotovitvenem zahtevku. Iz opisanega tožničinega postopanja namreč izhaja, da odločanja o oblikovalnem tožbenem zahtevku za razveljavitev sklepa z dne 2. 9. 2019 ni predlagala podredno, tj. le za primer, če bi sodišče predhodno zavrnilo modificirani ugotovitveni tožbeni zahtevek, temveč je po toženčevem nasprotovanju ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku uveljavljala izključno le še oblikovalni tožbeni zahtevek. To potrjuje njena izjava na naroku dne 19. 5. 2022. Ko ji je sodišče v okviru procesnega vodstva predočilo, da z modifikacijo uveljavlja spremembo tožbe in jo pozvalo k izjasnitvi, o kakšnem tožbenem zahtevku naj torej odloča, je izjavila, da o zahtevku iz tožbe, v tej pa je uveljavljala le oblikovalni tožbeni zahtevek. Upoštevajoč obrazloženo je zmoten tudi pritožbeni očitek, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in 25. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker o spremembi tožbe ni odločilo s sklepom, in ker v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj spremembe tožbe ni dovolilo.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo v I. točki izreka, presojati po vsebini, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zavrnilna izpodbijana sodba predstavlja vsebinsko odločitev (tretji odstavek 324. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je nepravilno obrazložilo, da tega tožbenega zahtevka ni vsebinsko presojalo.

9. Prvostopenjska zavrnilna sodba temelji na stališču, da tožnici zaradi zatrjevane nezakonite razrešitve pravno varstvo ni zagotovljeno z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, saj bi v primeru ugoditve takšnemu zahtevku oživel sklep o njenem imenovanju za direktorico in bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na to funkcijo, kar pa ni mogoče, ker je v primeru nezakonite razrešitve upravičena le do povrnitve škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče delno zmotno.

10. Da tožnica nima zgolj odškodninskopravnega sodnega varstva, temveč tudi pravno varstvo zoper sam akt o razrešitvi, izhaja že iz prvega odstavka 39. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadaljnji), ki določa, da ima zoper sklep o razrešitvi prizadeti pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev ali da niso podani zakonski razlogi za razrešitev. Napačna je tudi prvostopenjska obrazložitev, da se bo v primeru, če bo tožnica sprožila odškodninski spor, (šele) v njem obravnavalo vprašanje zakonitosti sklepa o razrešitvi kot predhodno vprašanje. Zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi je namreč dopustno uveljavljati le v 15-dnevnem prekluzivnem roku (drugi odstavek 39. člena ZZ). Če v tem roku zahteva za sodno varstvo ni uveljavljena, sklep obvelja za zakonitega.

11. ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.

12. Glede na obrazloženo je utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu z dne 2. 9. 2019 moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala (da zakonski pogoji za razrešitev niso obstajali, da tak postopek ni bil voden, da ni prejela odločitve pristojnega organa itd.).

13. Tožnica je uveljavljala tudi plačilo stroškov predpravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je ta tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da po pravni naravi predstavlja odškodninski tožbeni zahtevek, medtem ko tožnica zahteva plačilo sestave zahtevka, ne pa odškodnine zaradi zatrjevane nezakonite razrešitve in tudi ne zatrjuje vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožba takšni presoji utemeljeno nasprotuje. Stroški predpravdnega postopka se nanašajo na zahtevo za odpravo kršitve, s katero je tožnica od toženca zahtevala, naj ji zagotovi delo direktorice v skladu s pogodbo o zaposlitvi in sklepom o imenovanju na to funkcijo. Vsebinsko se torej povezujejo z vprašanjem protipravnosti ravnanja toženca, ki bo predmet presoje tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa toženca z dne 2. 9. 2019 in v zvezi s katerim je tožnica podala ustrezno trditveno podlago.

14. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo vključno s stroškovno odločitvijo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. To je dolžno raziskati vse trditve, s katerimi je tožnica izpodbijala sklep o razrešitvi, in izvesti dokaze, za katere bo ocenilo, da so bili predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka naj ponovno odloči o tožbenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj sodišče prve stopnje še ni presojalo (ne)utemeljenosti ključnih tožničinih trditev, s katerimi je izpodbijala razrešitev, in razen vpogleda v listine ni izvedlo nobenega drugega dokaza. Namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).