Jedro

Upravno sodišče je s sodbo opr. št. III U 82/2020 z dne 17. 9. 2020 pravnomočno odpravilo odločbo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije št. ... z dne 6. 5. 2020. To pomeni, da tožnik s tega položaja ni bil razrešen. S tem je odpadla pravna podlaga za njegovo premestitev, do katere je prišlo izključno zaradi nezakonite razrešitve s položaja direktorja A.. Zaradi tega in ker sklep drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2021 ni pravnomočen, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da verjetnost tožnikove terjatve, ugotovljena s sklepom o izdaji začasne odredbe z dne 16. 11. 2020, potrjena s sklepom VDSS opr. št. Pdp 628/2020 z dne 23. 12. 2020, obstoji, zato je ugovor po izteku roka tožene stranke utemeljeno zavrnilo in obdržalo sklep o izdani začasni odredbi v veljavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti 220,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor po izteku roka tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. I Pd 828/2020 z dne 16. 11. 2020 (v povezavi s sklepom opr. št. I Pd 828/2020 z dne 2. 12. 2020 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 628/2020 z dne 23. 12. 2020) zavrnilo (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom je pridržalo za končno odločitev (točka II izreka).

2. Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru po izteku roka tožene stranke ugodi in sklep o začasni odredbi opr. št. I Pd 828/2020 z dne 16. 11. 2020 in z dne 2. 12. 2020, v povezavi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 628/2020 z dne 23. 12. 2020 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker na podlagi drugega odstavka 224. člena ZUP postane prvostopenjska odločba, kadar pritožba ni dovoljena, izvršljiva z vročitvijo stranki, je torej odločba št. ... z dne 13. 11. 2020 z nastopom njene dokončnosti postala tudi izvršljiva. Tako da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi navedena odločba morala biti pravnomočna, saj izvršljivost odločb v upravnem postopku ni vezana na pravnomočnost, ker to velja za sodne odločbe. Nadalje je materialno pravno napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je verjetnost terjatve izkazana s sodbo opr. št. III U 82/2020-33 z dne 17. 9. 2020, ki je postala pravnomočna, in da je sodišče nanjo vezano. Sodišče v tej upravni zadevi ni pravnomočno odločilo, saj mora upravni organ odločiti ponovno, ker mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Zadeva je bila vrnjena v stanje, v katerem je bila pred razrešitvijo tožnika. Tako je tožena stranka zaradi te sodbe, ki je spremenila upravno prakso v zvezi z uporabo institutov imenovanja in razrešitve direktorja A. v skladu z 49. členom ZODPol morala obnoviti postopek posebnega javnega natečaja ter je posledično odpravila odločbo, s katero je bil tožnik imenovan na položaj direktorja A.. Tožnik tako ni pridobil položaja, ki velja za uradnike iz drugega odstavka 82. člena ZJU, ampak je delo direktorja A. opravljal kot vodja notranje organizacijske enote v organu v sestavi, zato je bil z institutom premestitve premeščen na drugo delovno mesto, in sicer na policijskega svetnika v Policiji, zato pa ima tožena stranka podlago v 147. členu ZJU. Sklicuje se na sodno prakso, in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 250/2008 z dne 26. 1. 2010. Tako je sodišče prve stopnje vezano le na izrek sodbe upravnega sodišča, zato pa je učinek sodbe v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede materialnopravnih in procesno pravnih vprašanj skladno s četrtim in petim odstavkom 64. člena ZUS-1. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je z izdajo sklepa MNZ št. ... z dne 22. 1. 2021 odločba št. ... z dne 13. 11. 2020 postala dokončna, vendar pa opozarja, da je sprožil upravni spor, v katerem uveljavlja nezakonitost izdane odločbe. Ta dokončna odločitev nima vpliva na odločitev sodišča v obravnavani zadevi, saj je sodišče zaradi instituta pravnomočnosti sodnih in drugih odločb vezano samo na pravnomočne upravne odločbe in ne na dokončne odločbe. Ta odločba je nezakonita, ker je tožena stranka zlorabila institute upravnega postopka glede obnove postopka in odprave odločbe o imenovanju, pri tem pa se tožnik sklicuje na vse dosedanje navedbe tako v tožbi na upravno sodišče kot tudi v pritožbi. Potrebnosti predlagane začasne odredbe ne spremeni niti izdana dokončna odločba št. ... z dne 13. 11. 2020, saj ni postala pravnomočna in sploh ni posegla v delovnopravni položaj tožnika. Napačno je pritožbeno stališče tožene stranke, da sodba upravnega sodišča ni postala pravnomočna in zato sodišče nanjo ni vezano. Upravno sodišče je namreč odločbo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije št. ... z dne 6. 5. 2020 odpravilo, kar pomeni, da tožnik s položaja ni bil nikoli razrešen, tako da ta položaj še vedno zaseda. Nadalje navaja, da upravno sodišče ni podalo nobenega stališča o tem, da naj bi bilo imenovanje tožnika na položaj direktorja A. nezakonito, saj je navedlo le, da se na podlagi 49. člena ZODPol ne more za razrešitev direktorja A. uporabiti peti odstavek 83. člena ZJU, nikakor pa ni zavzelo stališča, da ni možno določb 82. in ostalih členov ZJU, ki se nanašajo na izvedbo posebnega javnega natečaja uporabiti za imenovanje direktorja A.. Ker je bil tožnik v letu 2019 imenovan na položaj direktorja A., se ga lahko razreši le na podlagi okoliščin iz drugega odstavka 83. člena ZJU. Ker je do premestitve tožnika na drugo delovno mesto prišlo izključno zaradi njegove razrešitve s položaja direktorja A., razrešitev pa je bila pravnomočno ugotovljena kot nezakonita, je odpadla pravna podlaga za njegovo premestitev na drugo delovno mesto. Tako tožnik utemeljeno toži na reintegracijo nazaj na delovno mesto direktorja A., prav tako pa je tudi utemeljeno zahteval izdajo začasne odredbe, saj je tožena stranka, namesto spoštovanja odločitve upravnega sodišča, objavila nov posebni javni natečaj, s katerim je želela na položaj direktorja A. izbrati novega direktorja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo ugovor po izteku tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 16. 11. 2020 v povezavi s sklepom z dne 2. 12. 2020 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 628/2020 z dne 23. 12. 2020. Ugotovilo je, da iz navedb tožene stranke izhaja, da je bila s sklepom drugostopnega organa (RS, Ministrstvo za notranje zadeve) z dne 22. 1. 2021 pritožba tožnika zoper odločbo z dne 13. 11. 2020, s katero se je obnovil postopek posebnega javnega natečaja za direktorja A., ki je bil objavljen dne 19. 3. 2019, in se je odpravila odločba o imenovanju tožnika na položaj direktorja A. ter postopek javnega natečaja za direktorja ustavil, zavržena kot nedovoljena. Postopek obnove postopka o odpravi odločbe o imenovanju tožnika na položaj direktorja A. z dne 21. 5. 2019, ki je bila odpravljena, je postal dokončen, zato po stališču tožene stranke posledično ni več mogoče govoriti o verjetnosti terjatve. Tožena stranka z ugovorom po izteku roka uveljavlja dejstvo, ki ga ni mogla ugovarjati v ugovoru in pritožbi zoper sklep o izdani začasni odredbi, saj je bil sklep izdan dne 22. 1. 2021, nanaša pa se na tožnikovo terjatev, s katero izpodbija premestitev zaradi razrešitve s položaja direktorja A., reintegracijo tožnika na delovno mesto, s katerega je bil razrešen, in reparacijo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da je sklep drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2021 o zavrženju odločbe z dne 13. 11. 2020, na podlagi katerega je postopek obnove postopka posebnega javnega natečaja za direktorja A., objavljenega dne 19. 3. 2019, v okviru katerega je bila odpravljena odločba o imenovanju tožnika na položaj direktorja A. z dne 21. 5. 2019 in postopek posebnega natečaja za direktorja A. ustavljen, postal dokončen. Vendar pa to ne vpliva na obravnavani individualni delovni spor oziroma na obstoj verjetnosti terjatve, saj odločba, ki je sicer dokončna, ni pravnomočna, ker je tožnik zoper to odločbo dne 15. 2. 2021 vložil tožbo in tako sprožil upravni spor. Sodišče je dolžno upoštevati le pravnomočne sodne in upravne odločbe.

9. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. III U 82/2020 z dne 17. 9. 2020 pravnomočno odpravilo odločbo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije št. ... z dne 6. 5. 2020. To pomeni, da tožnik s tega položaja ni bil razrešen. S tem je odpadla pravna podlaga za njegovo premestitev, do katere je prišlo izključno zaradi nezakonite razrešitve s položaja direktorja A.. Zaradi tega in ker sklep drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2021 ni pravnomočen, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da verjetnost tožnikove terjatve, ugotovljena s sklepom o izdaji začasne odredbe z dne 16. 11. 2020, potrjena s sklepom VDSS opr. št. Pdp 628/2020 z dne 23. 12. 2020, obstoji, zato je ugovor po izteku roka tožene stranke utemeljeno zavrnilo in obdržalo sklep o izdani začasni odredbi v veljavi.

10. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 300 točk po OT, administrativne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 220,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.